To so tisti štirikolesniki, ki so po navadi polni nervoznih potnikov, ki se že ure prebijajo od enega zastoja do drugega in jih vmes pozdravijo prodajalci in kontrolorji vinjet; ki morajo za obisk WC-ja odšteti 50 centov, da jim potem v trgovini poberejo še kakšen evro več, ker ga pač »morajo« unovčiti; ki se zataknejo še na slovenski južni meji in ki se po tem, ko končno prispejo v »lepo njihovo«, borijo s tornadi, poplavami, dežjem in mrzlim morjem. In tisti, ki se jim po boju za preživetje v divjini zgodba ponovi, le da v nasprotni smeri. Počitniški avto je svojevrsten fetiš, ki je na sončni strani Alp prepoznaven tudi po tem, da se skozi zadnjo šipo tako in tako nič ne vidi, ker je nabito poln s plavutkami, maskami, žogami, ležalnimi blazinami, sparjenim sadjem in kislimi sendviči. Kajti vozniki tega niti ne potrebujejo, kot ne potrebujejo vzvratnih ogledal. Od Hamburga do Dalmacije po levem, prehitevalnem pasu – to je slogan številnih voznikov počitniških avtomobilov.

Počitniški avtomobil prepoznate tudi po tem, da je nekje v kampu parkiran pod borovcem, s katerega nanj veselo kaplja smola, s katero se bo lastnik poistovetil doma, ko mu bo vonj, ki ga bo oddajala, ko jo bo skušal odstraniti, jasno dal vedeti, kje je preživel počitnice. Razen če ni lastnik že toliko napredoval, da avtomobil obleče v svoj plašček, ki naj bi ščitil dragoceni lak pred to nesnago. Počitniški avto prepoznamo tudi po tem, da morajo biti na njem pnevmatike obvezno zaščitene pred soncem z razdrto kartonasto škatlo, kot je bilo to v navadi pred 30 leti, a ker je navada železna srajca, to še vedno sodi k obveznemu počitniškemu ritualu. Seveda bo to delovalo le, če mu te kartonaste zaščite ni kmalu po prihodu na morje odnesel hudournik, ki si je utrl pot natančno skozi sredino avtokampa. Sonce in vročina sta bila namreč nekaj, kar so turisti in vneti vozniki počitniških avtomobilov lahko iskali le po prospektih.

Da, oddahnili si bomo, ko se bodo kolone teh vozilc podale nazaj proti severu. In ne bodo več delale družbe ukrajinskim tovornjakom in romunskim belim kombijem, katerih števila danes ne zna nihče več natančno podati. Poletni meseci so namreč za nas, povprečne plačevalce davkov in kupce vinjet, stresni meseci. In ne, turistov po tej logiki ne potrebujemo, pa čeprav vmes enkrat nalijejo gorivo, s škripajočimi zobmi kupijo vinjeto in steklenico vode ter sendvič na bencinski črpalki. In jo jadrno, kot se le da, popihajo čez mejo na jug. Ali potem nazaj na sever. In da, oddahnili si bomo, kajti pri nas imamo že sami s seboj dovolj dela in nas motijo že naši, domači, avtohtoni »počitnikarji«.