Takoj ko je sonce malo močneje pritisnilo, smo namreč vsakodnevno priče prizorom, ko mimo nas odbrzi avto (pa ne eden!), skozi okno katerega glavo moli pes. Seveda ni dvoma, da pri tem neznansko uživa, po reakcijah mimoidočih pa vse skupaj neznansko zabava tudi večino njih. A če psa seveda razumemo, slednjih nikakor ne moremo – kot da se, podobno kot omenjeni brezskrbni lastniki štirinožnih ljubljenčkov, ne bi zavedali, da se tak pes že pri manjšem sunkovitem zaviranju spremeni v neobvladljivo gmoto, ki jo v prvi vrsti tovrstno početje spravlja v hudo, smrtno nevarnost, v drugi vrsti pa pomeni tudi veliko nevarnost za voznika in morebitne sopotnike. Zelo podobni pa so tudi prizori, ko je v okolici vrtcev mogoče opaziti starše, ki svoje malčke pripeljejo ali odpeljejo tako, da se ti prosto gibljejo na zadnji klopi in na njej celo stojijo ter skačejo. Ne le, da jih ne posadijo v otroški sedež in jih vanj pravilno namestijo, še običajnega varnostnega pasu jim ne pripasajo! Odprejo vrata, malček ali še večkrat malčka skočita v avto in se zadaj gibljeta po mili volji. Neverjetno, a če smo takim primerom priče vsak dan, niti ni čudno, da je daleč največ v prometnih nesrečah poškodovanih otrok do sedmega leta starosti v vlogi potnika v avtomobilu.
In potem se zgodi še, kot smo sami doživeli pred dnevi, da naključna mimoidoča mama enega izmed takšnih »vsevednih« očetov čisto prijazno opomni, da to, kar počne, vseeno ni najbolj pametno, v odgovor pa dobi ploho zmerljivk in žaljivk ter grda vprašanja o njenem psihičnem zdravju ter opazko, naj se briga zase. Na našo jezno pripombo, da ima gospa povsem prav, pa sledi klasičen odgovor, da ima do doma »le dva kilometrčka«...
No saj, mama, ki je otroka pustila na parkirišču zaprtega v avtu na žgočem soncu, da je ta od vročine in dehidracije padel v nezavest, je po nakupih skočila tudi »samo za dve minutki«...