Nalijmo si čistega vina in si priznajmo – država je v totalnem razsulu. To se vidi in čuti v zdravstvu, šolstvu, količinah bolnikov v ustanovah za duševno zdravje, žalostnih statistikah samomorov... In čutimo ter vidimo to tudi na cestah. Vozimo tako, kot živimo – živčno, egoistično, brezobzirno. Svoje olje na ogenj potem prilivajo razni mrhovinarji, ki se pod krinko varnosti pridno oskrbujejo z denarjem voznikov. Kaj je lepšega kot postaviti radar tja in ob taki uri, ko je prometa največ, pa čeprav se tam ni zgodila še nobena nesreča?
Ceste. Oja, fenomen slovenske države, nevzdrževane, razrite, vredne vsega pomilovanja. Še tiste, ki jih po nekem čudežu obnovijo ali celo na novo preplastijo, ne dajejo vtisa, da so ravno »nove«. Narejene poceni in na hitro, kot je danes narejeno vse v tej državi. In potem se mojstri oblastniki izgovarjajo, da ni denarja. Ne, denar je, samo vprašanje je, za koga in za kaj. Za ceste ga ni. Ni treba biti doktor jedrske fizike in raketnih znanosti, da bi videli, kam ne gre denar.
Delno smo za to seveda krivi sami davkoplačevalci. Apatija na vsakem koraku daje veter v jadra tistim, ki si le želijo, da »ovce« ne meketajo preglasno. Kako bi si drugače razložili fenomen mariborskih radarjev, ki so padali kot za stavo, medtem ko ljubljanski mestni redarji in seveda zloglasni škodi roomster pridno vlečejo denar iz žepov voznikov in voznic. 3,5 milijona evrov so lani nabrali iz naslova glob, samo merjenje hitrosti in z njo povezane kazni so MOL prinesli 980.000 evrov. So pa takratni uporniki proti mariborskim radarjem naredili uslugo tudi voznikom po drugih mestih, vsaj v Ljubljani. Ne vem, kolikšna je bila verjetnost, da bi, če bi se prijeli v Mariboru, kmalu kaj takega dobilo tudi glavno mesto Slovenije. A kaj bi, psi lajajo, karavana gre naprej.
