Dnevnikova izvidnica: Zdravilna osvežitev pod Uršljo goro

Deževni uvod

Nui namreč prisega na zdrav življenjski slog. V deželo na sončni strani Alp jo je iz rodne province Sakon Nakhon na severu Tajske, od Bangkoka oddaljene približno 800 kilometrov, pred štirimi leti pripeljala ljubezen. Delo učiteljice je tukaj zamenjala za izobraževanje za zdravniško asistentko, čeprav toži, da se zaradi slabega znanja slovenščine še vedno zaman trudi najti delo.

»Kakovost življenja v Sloveniji je boljša kot na Tajskem. Vaša država je čudovita, čista in varna. Tukaj ni takega pomanjkanja medicinskih sester in zdravnikov kot v Bangkoku. Tam je na zdravniške usluge treba čakati zelo dolgo časa,« Nui opiše nekaj razlik med državama.

Na Koroško se je v nedeljo popoldne iz deževnega Celja odpravila skupaj s svojim dveinpolletnim sinčkom Jakobom. Vožnja z osebnim vozilom ji ni delala preglavic, v pomoč so ji bile cestne oznake, a je bila vseeno nekoliko razočarana nad zastojem zaradi cestnih del.

Ni vedela, kaj jo čaka na Ravnah, saj tam še ni bila. Tudi s spletno stranjo tamkajšnjega Turističnoinformacijskega centra (TIC) si Tajka ni mogla kaj dosti pomagati, saj je našla zgolj informacije v slovenščini.

Nedeljski utrip

Prvi cilj naših izvidnikov je bil Mladinski hotel Punkl. Namestitev je Nui že doma rezervirala po spletu. »Nisem imela velike izbire, bil je edini hotel, ki sem ga našla na booking.com,« je pojasnila in dodala, da je bila nočitev v njem prijetna. Navdušili sta jo tako prijetna soba in bližina Športnega parka Ravne, kot gostoljubje mlade receptorke, s katero se je zapletla v pogovor v angleščini.

Ko je dež ponehal, sta se z Jakobom odpravila do središča mesta. Parkirala sta jeklenega konjička in se sprehodila po ulicah, skozi park in občudovala formo vivo.

»Mesto se mi je zdelo majhno, a zelo prijetno. Le skorajda vse je bilo zaprto zaradi nedeljskega delovnika. Nekaj ljudi je bilo videti med posedanjem pred gostinskimi lokali, najbolj so me presenetili mimoidoči na ulicah. Skorajda vsi so bili nasmejani, nekateri so celo ogovorili Jakoba…« je Nui opisala poznopopoldanski mestni utrip.

Večerjo sta si s sinčkom omislila v okrepčevalnici Super Grill. Bila je namreč edina odprta. Kebab je bil izvrsten, morda tudi zato, ker sta bila oba zelo lačna.

Zdravilna osvežitev

Ponedeljkovo jutro sta kot edina hotelska gosta začela s samopostrežnim zajtrkom – sendvičem, mlekom in čajem. Po slovesu v recepciji sta obiskala TIC – našla sta ga v pročelju hotela.

»Sprejelo naju je mlado dekle in zelo sva ji bila hvaležna za pomoč glede informacij o turističnih znamenitostih, lokalni kulinariki in vsem, kar naju je zanimalo. Podarila nama je zemljevid občine in številne brošure ter nama v zgledni angleščini svetovala obisk Ivarčkega jezera, ogled cerkve sv. Egidija, Rimskega vrelca, gradu Ravne, Muzeja tehniške vrednosti… Namignila nama je, da lahko v Gostilni Lečnik okusiva lokalne dobrote,« je izkušnjo v TIC opisala Nui.

Z Jakobom sta jo najprej mahnila ob vznožje Uršlje gore in si v dolini Kotelj ogledala Rimski vrelec, kjer izvira naravna mineralna voda. Sprehodila sta se okoli majhnega jezerca in stavbe ob njem.

»Bila sva malce razočarana nad njeno zapuščenostjo, še posebej zato, ker jo je obdajala čudovita narava,« je zaupala Nui. Precej bolj je bila navdušena nad zdravilno vodo: »Imela je močan vonj, pa tudi okus je bil malce neprijeten. A sem jo vseeno z veseljem popila in zaradi nje bi se v Kotlje še vrnila.«

Ko te premami oglas

Sprehod ob Ivarčkem jezeru si je Nui najbolj zapomnila po lepem rekreacijskem središču z urejenimi športnimi igrišči, kjer je na svoj račun prišel Jakob, lenarjenju ljudi na zelenicah in preglasni glasbi, ki je rohnela iz bližnjega bifejskega zvočnika. »Bučna glasba ne sodi v tako umirjeno okolje,« je svoje mnenje delila sogovornica.

Kosilo sta si s sinčkom omislila v središču Raven. Upoštevala sta namig dame v TIC in izbrala Gostilno Lečnik. Zrezek T-kostjo (izbrala sta ga s pomočjo ogromnega oglasa na gostilniškem zidu) in solata sta jima šla zelo v slast, medtem ko je krompirjeve njoke s konopljo in parmezanom Nui ocenila z »dobro«.

Gostilna ju je navdušila tudi zaradi gostoljubja obeh natakaric: prva ni znala angleško, zato jo je k njuni mizi pospremila mlajša kolegica, s katero sta se lahko pomenili v tujem jeziku.

Žal pa pomenek ni bil mogoč v Muzeju tehniške dediščine. »Želela sva si ga ogledati, a kaj, ko nama je gospod, na katerega sva naletela pred zapornicami območja opuščene proizvodnje Železarne Ravne, povedal, da ta ne obratuje. Bila sva zmedena in začudena, še posebej zato, ker so nama obisk muzeja svetovali v TIC,« Nui ni skrivala razočaranja.

Aktivna pika na i

Ponedeljkovo raziskovanje sta naša popotnika zaključila v slogu zdravega duha v zdravem telesu. Sprehodu skozi grajski park in ogledu pročelij gradu Ravne in knjižnice je sledila sprostitev v športnem parku.

»Zelo sva uživala, a priznam, da sem si grad predstavljala precej drugače. Pričakovala sem zapuščene ruševine, ne pa mogočne in do potankosti obnovljene zgradbe, ki je bila zaklenjena. A nič narobe, z Jakobom sva si dala duška na športnih površinah, tudi zaradi občudovanja plavalcev v bazenu,« je zaupala Nui.

»Zanimivo mesto. Ljudje, ki sva jih srečala na ulicah, so bili zelo prijazni, skorajda vsi so bili nasmejani in so naju prijazno pozdravili. Jakob je bil najbolj navdušen nad športnimi igrišči, sama sem najbolj uživala med sprehodom skozi formo vivo ter občudovanjem jeklenih in železnih kiparskih mojstrovin avtorjev z vsega sveta. In še nekaj – bila sem resnično prevzeta nad naravno mineralno vodo Rimskega vrelca. Zaradi obojega bi se v Ravne na Koroškem še kdaj vrnila…« je vtise z dvodnevnega raziskovanja Koroške strnila Tajka.