Prvi postanek za sladokusce
Proti cilju v spodnjem delu Zgornjega Posočja sta se s pomočjo navigacijske naprave odpravili v petek zvečer. Čeprav sta opravili nekaj predhodnega raziskovanja, sta se na pot podali odprti za nenačrtovane dogodivščine. Na srečo sta si lahko sposodili avto Denisinega fanta, a vožnja jima je zaradi goste megle in neizkušenosti vseeno povzročala nemalo preglavic. »Pri Vipavi je bilo še posebej hudo, zato sva se v želji po počitku odločili za postanek že kar v Novi Gorici.« Tam sta parkirali ob igralnici Perla in si med iskanjem primerne gostilne pretegnili noge s sprehodom po majhnem mestnem središču. Pot ju je najprej zanesla mimo bara, ki je imel sedeže samo zunaj, a je kot obrambo proti mrazu ponujal kuhano vino. Ker je bila ta možnost za Maltežanko Denise absolutno premrzla, jima je natakar priporočil prijetnejši bar Gallus, kjer naj bi kasneje zvečer igrala živa glasba, a nič od videnega naših lačnih izvidničark ni prepričalo. Zato sta se zapeljali do vinske kleti Mama v vasi Ajševica, za katero je Jolene izvedela na svoji priljubljeni potovalni spletni strani Tripadvisor.com. Ker je veliko njenih uporabnikov to nedavno odprto restavracijo toplo priporočilo, sta se odločili prav tam prvič zagristi v kulinarično plat regije. Številnost italijanskih gostov v dvonadstropnem prostoru, opremljenem z zemljevidi Slovenije in vinskimi omarami, ju je dokončno prepričala o kakovosti hrane in privedla do sledečega naročila: dva degustacijska menija s šestimi hodi. Na mizi so se med drugim zvrstili tatarski zrezek, ribji karpačo z granatnim jabolkom, sorbet ‘za razkužitev ustne votline’, rižota z lokalnim sirom, svinjina z zdrobom in čokoladna krema s tartufi, kar sta pridno zalivali s primerki lokalnih vin po dva evra na kozarec. Za vse našteto 77 evrov se jima je zdela odlična cena; pritožili sta se edino nad obilnostjo nekaterih porcij, ki bi po njunem mnenju morale biti manjše, da bi lahko še bolj uživali v naslednjih. Po prijetnem razvajanju brbončic sta se zavedli, da je ura že odbila polnoč in bi se bilo pametno končno odpraviti do prenočišča v neposredni okolici Tolmina.
Poseben značaj prenočišča
Tja sta prispeli šele okoli pol enih zjutraj in se v trenutku zavedli lastne nespametnosti. V majhnem privatnem prenočišču seveda ni bilo več nikogar, ki bi čakal na njun prihod. Pričakala ju je le na vrata prilepljena številka lastnika Valentina, ki sta ga bili, kljub občutku krivde zaradi pozne ure, primorani poklicati. Izkazalo se je, da se je gospod iz svojega hotela, imenovanega The Blue House, ravno vrnil domov v sosednjo vas. »Prosil naju je, naj počakava deset minut, da nama pride odpret, za kar sva mu bili zelo hvaležni. Čeprav se nama ni zdel pretirano slabe volje, sva se mu vseeno opravičili – med gurmansko večerjo sva čisto zares pozabili na čas.« Kar ju je čakalo na drugi strani vrat, ne bosta zlahka pozabili. A že kako sta do tja sploh prišli, je zgodba zase. »Pred dvema tednoma sem bila na izletu v Šmartnem, kjer mi je v roke čisto po naključju prišel reklamni letak z nekaj prenočišči v Tolminu in okolici. Ker sem že vedela za izlet, sem ga z zanimanjem prebrala in Jolene predlagala to sobo, saj se mi je od vseh zdela najbolj avtentična,« pove Denise. Jolene pa je sprva navijala za Pension Rutar v samem mestnem središču, saj je o njem na Tripadvisor.com prebrala precej naklonjenih ocen, medtem ko o hotelu The Blue House ni bilo na voljo dosti informacij. Tako je sprva želela drugam, a je bila na koncu z odločitvijo vendar zadovoljna: »Morda bova za turistično spletno stran napisali oceno, saj se mi je posebna podoba najinega bivališča za eno noč zelo prikupila.« Obe sta bili navdušeni nad nenavadno in pisano notranjostjo svoje sobe. Pokukali sta tudi v druge, prazne sobe – v hotelu sta bili edini gostji – in opazili, da je vsaka opremljena nekoliko drugače. »Oprema in vzdušje, ki ga ta ustvarja, sta precej edinstvena. Prostor je okrašen s kipci svetnikov in sakralnimi slikami ter nima ničesar skupnega z dolgočasno ureditvijo tipične hotelske sobe.« Gre za nekdanji bar, ki se ga je lastnik odločil spremeniti v hotel. Ker je včasih tam stanoval tudi sam, je danes gostom na voljo še dnevna soba, ki pričara prepričljiv občutek domačnosti. Zjutraj ju je v prijetni jedilnici z veliko mizo, lestencem in klavirjem čakal kontinentalni zajtrk z vso klasično ponudbo. Deležni sta bili tudi prijaznega pozdrava lastnika ter njegove pomočnice, zadolžene za postrežbo. Prvi je želel preveriti, ali ni bil sinoči nemara kakorkoli neprijazen. »Zagotovili sva mu, da v nobenem primeru, in se mu še enkrat opravičili za nočno intervencijo.« Ko sta v miru pozajtrkovali, se jima je posvetil še v zvezi z glavnimi točkami njunega obiska in jima na papir narisal poti, ki ju bodo popeljale do njih. Po pozdravu in zahvali sta bili spet za volanom, namenjeni na lov za naravno-kulturnimi zakladi Tolminskega.
Vodna bogastva Tolminskega
Po priporočilu gospoda Valentina sta se takoj na začetku odpravili na greben Kolovrat v bližini italijanske meje, da bi z ene točke s pogledom zaobjeli vso regijo naenkrat. Do vrha sta se povzpeli po enem od plitvejših jarkov, v katerih se je med prvo svetovno vojno poleg poguma prelilo tudi veliko krvi. S prekopanega vrha, kjer je danes urejen muzej na prostem, se jima je odprl pogled na dolino pod njima. Tja sta se hitro vrnili, da bi se pobliže spoznali z znanimi Tolminskimi koriti. Ker sta poznali samo njihovo angleško ime – Tolmin Gorges – sta pri mimoidočih nekaj časa brezuspešno poizvedovali po tem skrivnostnem kraju. Vse table, ki bi ju lahko popeljale do tja, so bile namreč opremljene samo s slovensko različico imena. A po nekaj povpraševanja sta vendarle odkrili dostop do kristalno čiste Tolminke in sledili poti, ki si jo je v čisto skalo urezala skozi dolga stoletja. »Če bi imela plastenko, bi gotovo zajela nekaj vode. Tako zelo čista je bila videti.« Po spolzki poti, opremljeni z jeklenicami, sta se sprehodili ob poživljajoči reki in jo prečkali z nekaj mostovi. A kljub nepopisni lepoti sta se zaradi nadaljnjih načrtov kmalu zasukali na petah in se v želji po kar najboljšem izkoristku dnevne svetlobe odpeljali do bližnjega smaragdnega jezera pri Mostu na Soči. Na poti do tja sta se pobliže spoznali še s slovenskimi policisti, ki so ju ustavili med rutinskim preverjanjem prometa, a so ju vseeno pustili naprej brez opravljanja alkoholnega testa. Da je voda na Tolminskem pomemben element, sta ponovno ugotovili med polurnim sprehodom ob urejenem obrežju jezera. »Zelo sva uživali v spokojnosti čiste narave in pogledu na okoliške hribe, ki so se lesketali na mirni jezerski gladini.« Sonce jima je iz spomina izbrisalo včerajšnjo meglo in ju vabilo, naj se prepustita njegovim žarkom. A za predolgo spet ni šlo: na vrsti je bilo spoznavanje bogate regijske zgodovine, za kar seveda ni bilo primernejšega kraja kot Tolminski muzej.
Poklon bogati zgodovini
Pred obiskom muzeja sta sicer želeli skočiti še v lokalni Turistično informacijski center (TIC), a so jima v muzeju povedali, da je že zaprt. Tako sta se prepustili bogastvu njegovih raznolikih zbirk, ob katerih sta se seznanili z zgodovino regije od prvih ostankov človeškega bivanja pa do »tminskih« uporov pred 300 leti in krute realnosti jarkov iz prve svetovne vojne. Posamični napisi so bili sicer samo v slovenščini, a za vsako sobo je bil na voljo splošen opis v nekaj tujih jezikih. »Res sva se naučili veliko in obenem neizmerno uživali,« sta o obisku muzeja povedali prijateljici, ki poleg kakovosti njegovih vsebin nista mogli prehvaliti obeh zaposlenih. »Naknadno sva izvedeli, da sta mati in hči, ki sta naju sprejeli ob prihodu, zaradi naju kot edinih obiskovalk celo za pol ure podaljšali odpiralni čas.« Poleg tega sta jima pomagali pri fotografiranju in jima na koncu podarili brezplačne razglednice ter videoploščo s predstavitvijo muzeja. »Res sta bili ljubeznivi.«
Eden od letakov, ki sta jih prejeli v muzeju, je govoril o značilnem planinskem siru, pridelavo katerega omogoča planinska paša. Ker sta obe veliki ljubiteljici vseh vrst sira, sta zaposleni v muzeju vprašali, kje bi ga lahko poskusili. Nazadnje sta se po njunem priporočilu podali po cesti navzdol do avtomata z domačimi mlečnimi izdelki. Vanj sta vstavili bankovec za deset evrov in si, ker avtomat ni vračal denarja, izbrali dva paketa domačega sira Kramar. »Danes zjutraj sva ga že poskusili in je odličen – precej močan in še boljši od parmezana.«
Zadnja večerja
Ker se topel obrok nikoli ne prileže bolj kakor po resnem kulturnozgodovinskem udejstvovanju, ju je pot nadalje popeljala v sosednji Zatolmin, v gostilno z domačo hrano. »Zaposleni v muzeju in lastnik najinega prenočišča so nama priporočili gostilno Zatolmin. Ker sem o njej že prej prebrala tudi na spletu, se večinski volji preprosto nisva mogli upreti,« se pošali Jolene. Po kulinaričnem razvajanju, ki sta ga bili deležni tam, to tudi ne bi imelo posebnega smisla. Obe sta si privoščili avtohtono soško postrv z blitvo in krompirjem, sezoni primerno kuhano vino ter omamne palačinke z višnjami in smetano, ki sta jima jih prav tako priporočili muzejski delavki. »Očitno je bilo, da je gostilna priljubljena med domačini, kar je vedno dobro,« sta povedali izvidničarki, ki nista skrivali navdušenja nad kulinaričnim naborom tistega konca tedna. »Slovenska hrana se mi je vedno zdela pretežka in preobremenjena z raznimi klobasami, tu pa se je čutil vpliv bližnje Italije, tako da je bila celotna ponudba bolj po sredozemsko lahkotna,« prida Celine, vajena tovrstne hrane z rodne Malte. V gostilni sta se zapletli v pogovor z domačinom, ki jima je povedal za Dantejevo jamo blizu korit, kjer naj bi italijanski pesnik dobil navdih za opis pekla v svoji Božanski komediji. Po dvournem prehranjevanju in klepetu v prijetnem okolju gostilne je bil čas za slovo od Tolminskega. »Ta del Slovenije mi bo v spominu ostal po svoji nepopisni spokojnosti in pravljični lepoti,« pripoved z iskrico v očeh zaključi Jolene, ki je v zadnjem letu prepotovala dobršen del sveta, a nikjer ni srečala tako srčnih in prijaznih ljudi, kot so Tolminci. »Večina ljudi, ki sva jih srečali, je znala angleško, še bolj pa nama bodo v spominu ostali tisti, ki so se kljub očitnim jezikovnim omejitvam vseeno na vse pretege trudili pomagati,« pripoved enoglasno skleneta izvidničarki.
