Bo kar prvo. Živim za tek. Družba je dobra, vsepovsod se odvijajo maratoni in teki, ti pa se prijaviš zdaj na enega, zdaj na drugega. Tekla sem nočno desetko na Bledu in na Ljubljanskem maratonu, v Sežani, Kopru in po manjših mestih, nedavno sem bila v Trebnjem. Ti teki v manjših mestih so lepo organizirani, ljudi ni veliko, saj se bojim gneče. Ko sem namreč tekla nočno desetko na Bledu, so me na začetku podrli, padla sem na tla in nihče se ni brigal zame, le naprej so tekli in me ob tem skorajda zbrcali, da sem se komaj pobrala. V tistem trenutku sem se odločila, da ne bom tekla naprej, a ko sem videla, da ni z mano nič hujšega, sem vendarle odtekla desetko. Toda od takrat se bojim gneče in imam raje manjša mesta.
Ste se na začetku morda soočali s kakšnimi zadržki do teka, predvsem, ker niste več mladostnica?Skrbelo me je le za gleženj, ki sem ga imela pred sedmimi leti operiranega. Še sedaj imam težave, a kot kaže, sem si ga precej učvrstila. Tečem pa še vedno z zadržkom in pazim, da z levo nogo preveč ne udarim na tla. Tudi kakšnih poskokov, ki jih izvajamo pri vajah, se izogibam.
Kako vas je tek osebnostno spremenil?S tekom se ti spremeni postava in krepak postaneš. Ko se spotiš, se počutiš neverjetno dobro. Vsak dan, ko tečem, si rečem, da sem nekaj naredila zase.
Je to šport, ki se ga lotevate z največjo strastjo?Kar mi je nekoč pomenil tenis, to mi sedaj tek, pri katerem gre res za veliko družabnost. Sem pa toliko disciplinirana, da tudi sama tečem, saj živim v tako lepem kraju, da le vrata odprem in že sem na Poti spominov in tovarištva. Če se kakšnih treningov ne morem udeležiti, kajti odločila sem se, da v primeru močnega dežja ne bom tekla, potem kar sama odtečem in nadoknadim izostanek.
Ljudje pogosto rečejo, da najdejo v športu neko ravnovesje ali navdih? Kaj ste našli vi v teku?To, da v upokojitvi nekaj počnem, kajti sicer ne bi vedela, kaj naj sama s sabo. Resda hodim v knjižnice, na koncerte, v opero in gledališča, a je le to premalo. Človek potrebuje gibanje. Tudi v hribe rada hodim in se vozim s kolesom, a še vedno najraje opravljam stvari peš in tako, da tečem.
Če spregovoriva še o vaših zrelih letih, kaj lepega so vam prinesla?Kot prvo sem imela res čudovito službo, 41 let sem delala na televiziji, potem pa sem zbolela in prebolela težko obliko raka. Tri leta sem se zdravila in ko sem se za pol leta vrnila v službo, sem imela izpolnjene pogoje za upokojitev, vsi so mi tudi svetovali, naj grem v pokoj, da bom imela kaj od njega. No, v upokojitvi najprej se veš, kaj bi, nato pa je prišel ta tek, v katerem sem videla smisel svojega prostega časa. Sem takšen nemiren duh, ki mora vseskozi nekaj početi. Tudi službe nisem imela sedeče, ampak sem veliko potovala in tekala po studiih.
Vam je tek pomagal tudi pri premagovanju bolezni?Teči sem začela, ko sem bila že pozdravljena. A vedno, ko grem k zdravniku na redne onkološke preglede in me ta vpraša, kako se počutim, odvrnem, da tečem. Potem mi svetuje zmernost, jaz pa odvrnem, da tečem zaradi njega, da mu dokažem, da zmorem in da se ni zaman trudil z mano, saj mi je poklonil življenje. Veste, jaz imam poklonjeno življenje, ki ga moram sedaj izkoristiti in ga užiti.
