Oscar, sicer študent računalništva je na tem skrajnem severovzhodnem delu Slovenije z Anno samo v dveh dneh doživel pristno domačnost in gostoljubnost, zaradi katere se že veseli vračanja v Prekmurje. Prav gotovo bo ta del Slovenije priporočil ne samo prijateljem v Ljubljani, ampak tudi na Švedskem. In kaj je tisto, kar je mlada Šveda prepričalo?
Oh, ta angleščina
Oskar in Anna sta se o krajih, ki sta jih obiskala na praznično sredo in četrtek, želela izvedeti čim več in čim prej na svetovnem spletu. Čeprav Oscar študira v Sloveniji že eno leto in lepo govori slovensko, informacije raje poišče v angleščini, tako mu je lažje, pravi. Seveda sta se najprej obrnila na spletno stran občine Puconci www.puconci.si in razočarana ugotovila, da stran ne obstaja v angleščini in da tudi ne ponuja dovolj zgoščenih turističnih informacij o krajih, zato pa sta več informacij o turistični ponudbi Prekmurja našla na spletni strani www.slovenia.info, ki sta jo našla pod angleškim sloganom I feel Slovenia, slovensko Slovenijo čutim. Na tej spletni strani sta iskala tudi Turistični informacijski center in namesto tega našla Razvojni zavod občine Puconci, ki opravlja funkcijo TIC. Napisala sta elektronsko pošto, ker sta se želela v Puconcih prej najaviti oziroma tudi kaj rezervirati, če bi obstajala možnost. Zelo hitro sta dobila odgovor, da se v Prekmurju veselijo srečanja z mladima turistoma in da ju bodo predstavniki Razvojnega zavoda počakali v sredo v Puconcih.
Na pot sta se švedska popotnika odpravila v deževnem sredinem jutru z vlakom, ki je iz Ljubljane do Murske Sobote potreboval štiri ure. Direktne povezave s Puconci žal ni bilo, saj je bil praznik. V vožnji z vlakom sta uživala. Tako sta namreč imela priložnost, da sta med vožnjo tudi spremljala, kako se narava spreminja vse od razgibane notranjosti do ravninske Murske Sobote.
V četrto gre rado
Na železniški postaji v Murski Soboti sta poklicala taksi, in sicer na številko, ki so jima jo posredovali iz Razvojnega zavoda občine Puconci. Oglasil pa se jima je taksist, ki opravlja taksi službo v Ljubljani. Ponovno sta poskusila srečo, vendar tudi v drugo ni šlo, saj se jima je oglasil taksist, ki tega dela ne opravlja več, čeprav je njegova telefonska številka še vedno zapisana na železniški postaji v Murski Soboti. Tretji taksist ju je po telefonu na kratko odslovil, saj ni znal angleško. V četrto sta imela srečo. Prišel je taksist, ki je lepo govoril angleško, bil prijazen in takoj pripravljen pomagati mladima turistoma. Odpeljal ju je do središča Puconcev, kjer sta ju že čakala Jasmina in Damir, predstavnika Razvojnega zavoda občine Puconci.
Ogled evangeličanskih cerkva
Jasmina in Damir sta lepo govorila angleško, bila zelo prijazna in ustrežljiva in se zelo trudila, da bi Švedoma v zelo kratkem času pokazala čim več. Založila sta ju z velikim kupom prospektov in promocijskega materiala Prekmurja in jima predstavila dvodnevni načrt potepanja po občini Puconci. »Nama so organizirali kar cela dva dneva, nama ni bilo potrebno drugega, kot da se prepustiva in uživava,« je bil ob povratku domov zadovoljen Oscar. Ker sta se znašla v danes največji evangeličanski cerkveni občini v Prekmurju, sta si najprej ogledala evangeličansko cerkev in spominsko obeležje spomenik Spametnost v Puconcih. Cerkev in njeno zgodovino, ki sega vse do leta 1784, jima je predstavila evangeličanska duhovnica Katja Ajdnik. Tudi ona je govorila tekoče angleško in bila do gostov zelo prijazna in ustrežljiva. Gostoma je predstavila še Spominski dom Števana Küzmiča, v katerem je tudi manjša kinodvorana.
Kulinarično razvajanje
Jasmina ju je potem odpeljala do gasilskega muzeja v Pečarovcih. Tam sta si ogledala muzej starih uniform, brizgaln, pokalov, plakete in diplome, predstavljena jima je bila tudi zgodovina gasilstva v vasi Pečarovci. Na kosilo so šli skupaj z gostiteljico v okrepčevalnico Na jasi v Bodoncih, ki je znana po domačih prekmurskih jedeh. Žal tam osebje ni govorilo angleško, zato sta Oskar in Anna zaupala izbiro kosila prijaznemu osebju in nad njim sta bila navdušena. Vse je bilo zanimivih okusov in dobro pripravljeno. Gosta sta poleg značilne prekmurske gibanice poskusila še dödole, krompirjeve žgance. »Zaposleni tam so bili sicer zelo prijazni, a žal niso govorili angleško,« je bil ob povratku malce razočaran Oscar. Obiskovalca sta tako že prvi dan spoznala, da bi se z domačini lažje kot v angleščini sporazumevala v nemščini ali madžarščini. Poleg odlične kulinarične ponudbe ju je prepričal tudi zelo domač in simpatičen prostor. Okrepčevalnica je bila tisti dan, očitno zaradi praznika, tudi zelo obiskana. Jasmina se je na tej točki od mladega para poslovila in ju napotila na sprehod po glavni cesti, kjer sta srečala evangeličanskega duhovnika Simona Severja. Kmalu so navezali stike in duhovnik jima je razkazal evangeličansko cerkev v Bodoncih iz leta 1792. Ker je kar nekaj časa živel v Ameriki, govori odlično angleško. Gostoma je razkazal še ostale znamenitosti Bodoncev, tudi novo zgradbo, kjer se zbirajo otroci iz vasi in tam radi gledajo televizijo. Nedaleč stran pa stoji čebelnjak, na katerega je Sever še posebej ponosen. Gostoma je v spomin podaril domači med. Dober gostitelj jima je postregel tudi z domačimi dobrotami in vinom. Predstavil jima je še družinski motel, kjer sta si lahko čisto sama naredila in spekla pico. Duhovnik jima je povedal veliko zanimivega o zgodovini Bodoncev, o preprostih in srčnih domačih ljudeh in tudi o tem, kako so iskreno veseli vsakega turista. Od duhovnika sta tudi izvedela, da v tem delu Slovenije prevladujejo slovenski turisti, in sicer jih je več konec tedna, obiščejo jih tudi Avstrijci, ki jih čez mejo privabi predvsem grad Grad in pa nekaj Italijanov. In kar prekmalu, čeprav že pozno, je bil čas za odhod proti gostišču, ki sta si ga Šveda sama izbrala že doma po spletni strani občine Puconci. »Prepričale so naju fotografije,« je Oskar pojasnil odločitev za nočitev na turistični kmetiji z nastanitvijo Tremel v kraju Bokrači.
Takojšnja pomoč na cesti
S prenočiščem sta bila zadovoljna, tako z udobjem in tudi čistočo. Zajtrk je bil klasičen in okusen. Drugi dan raziskovanja Prekmurja se je začel z vožnjo s kolesom, ki sta si ju sposodila pri Tremlu. Jasmina in Damir sta sicer predlagala ogled vinske kleti, popotnika pa sta si zaželela bolj sproščen izlet v Pečarovce. »Prekmurska ravnica z nekaj hribi je namreč ravno pravšnja za počasno in sproščeno vožnjo s kolesom, raziskovanje okolice in opazovanje narave, vinogradov, sadovnjakov in travnikov,« je odločitev za četrtkov izlet pojasnil Oscar. Sprva nedolžna vožnja s kolesom je kmalu prinesla kar dve nevšečnosti. Anni se je po nekaj desetih metrih snelo krmilo na kolesu. »Še dobro, da sva vozila počasi, kajti drugače bi se za naju izlet končal,« je povedal Oscar. Znašla sta se sredi poti do Pečarovcev. Na polju so delali domačini in Oscar jih je ogovoril v angleščini. Sicer ga niso razumeli, ampak so videli, da potrebujeta pomoč. Šli so po orodje in jima popravili kolo. Pot sta nadaljevala in Oscar pravi, da se oba kar nista mogla načuditi prijazni in hitri pomoči domačinov. Na poti do Pečarovcev sta v lepem sončnem vremenu opazovala lepote ravnic in gričev. Vožnja je bila zanimiva in Oscar je pozabil, da te ravno na kolesu lahko zelo hitro opeče sonce. Ko se je tega spomnil na cilju, je bilo že prepozno, sonce ga je že opeklo.
Lončarska izkušnja
Ravnina Prekmurja Oscarja spominja na Švedsko, ljudje pa so ga z gostoljubnostjo in prijaznostjo popolnoma očarali. V Pečarovcih sta naša izvidničarja obiskala Izletniško kmetijo Zelko in njihovo lončarsko delavnico. Lastniki so jima najprej predstavili več kot 130-letno zgodovino lončarstva na tem koncu Slovenije, potem sta se v oblikovanju glinenih izdelkov preizkusila tudi sama. V spomin so jima podarili tudi izdelane lončene posode. Na izletniški kmetiji sta se popotnika ponovno razvajala z domačimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi tokrat žal nista razumela, kaj jima domačini ponujajo, spomnita se le, da je bilo iz svinjskega mesa s prilogo z zeljem in krompirjem in da je bilo tudi to kosilo nadvse okusno. Za spomin sta vse jedi tudi poslikala.
Dolga vožnja domov
Polna novih vtisov in poznanstev sta se mlada popotnika v popoldanskih urah odpravila proti domu. »Za vse, kar so nama hoteli pokazati in predstaviti v Razvojnem zavodu je bilo premalo časa. Obema, meni in Anni, je bila to res nepozabna izkušnja in oba sva mnenja, da se bova še vrnila v ta del Slovenije. Prepričali so naju prav gotovo najprej ljudje, njihova preprostost in srčnost, potem pokrajina in vse znamenitosti,« je bil še ob prihodu domov navdušen Oscar, ki je na najino srečanje prišel kar vidno utrujen, saj sta s prijateljico za pot do Ljubljane zaradi zamude vlaka potrebovala kar nekaj več kot pet ur.
