Škofjeloški pasijon je pomemben duhovni, jezikovni in gledališki spomenik slovenskega naroda, hkrati je tudi pomembno pričevanje o dolgem razvoju pasijonskih iger na Slovenskem, razvoju slovenskega jezika in drame še posebej. Pasijon namreč predstavlja najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini in najstarejšo ohranjeno evropsko režijsko knjigo, edino iz baročnega obdobja. Pasijon je zasnovan kot procesija, ki se zaustavlja na določenih točkah Škofje Loke; prav procesijska izvedba pasijona je značilnost, po kateri se škofjeloški pasijon razlikuje od številnih pasijonov po Evropi, kjer poznajo le odrske izvedbe.
S Škofjeloškim pasijonom dobimo vpogled v baročni imaginarij sveta preprostega kmečkega ljudstva, meščanov, obrtnikov, vojakov, plemstva in duhovščine, kakor si ga je zamislil avtor pasijona, sicer prišlek, Primorec iz Štandreža. Kapucin Lovrenc Marušič, imenovan tudi Romuald Štandreški, je Škofjeloški pasijon napisal v prvi četrtini 18. stoletja in pri njegovi izvedbi k sodelovanju povabil in dejansko vključil loške meščane, še posebej člane posameznih cehov, in vaško prebivalstvo številnih vasi širše loške okolice.
Tudi danes je to projekt, ki združuje ljudi iz Škofje Loke, Poljanske in Selške doline. Vanj je vključeno okoli tisoč prostovoljcev, in sicer jih okoli 800 sodeluje v sami uprizoritvi, ter dodatnih 200, ki delujejo na področju organizacije in promocije. Uprizoritve Škofjeloškega pasijona so bile sprva praviloma redno vsako leto enkrat na veliki petek in so se uprizarjale od leta 1715 do leta 1767; leto kasneje pa je pasijonske uprizoritve goriški nadškof prepovedal. Misel o ponovni izvedbi pasijona, ki bi bila čim bližja Romualdovi uprizoritvi, je zaživela po letu 1990. Po začetnih zapletih je projekt prevzel amaterski gledališčnik Marjan Kokalj in skupaj z ljubiteljskimi gledališkimi skupinami iz celotnega prostora nekdanjega Škofjeloškega gospostva leta 1999 uspel izvesti rekonstrukcijo Škofjeloškega pasijona.
Prihajajoča predstava bo tokrat potekala pod režijsko taktirko Milana Goloba, na mesto vodje projekta je tokrat stopil Matej Mohorič Peternelj. Med vidnimi akterji pasijona je tudi pater Metod Benedikt, ki mu pravijo tudi duhovni vodja projekta. »Pater Romuald je nedvomno imel pred seboj jasno vizijo poslanstva, ki ga je želel sporočiti s postavitvijo pasijona. Brez slehernega sprenevedanja je spregovoril o grehu in njegovih posledicah, seveda na način, ki je bil primeren v njegovem času,« pravi pater. In v kakšnem kontekstu lahko pasijon dojemamo danes? Marsikdo se danes tolaži, da greha ni, meni pater Metod Benedik, a pater Romuald bi prav gotovo s pravo pasijonsko ostrino poudaril, da je pehanje človeka v revščino, goljufivo kopičenje bogastva na račun slabo plačanih delavcev, brezbrižnost za stiske mladih ljudi, brezčutnost za ostarelega človeka ter podobno vnebovpijoči greh, ki nas še kako tepe. »V prizorih Kristusovega trpljenja pasijon vabi posameznika k pokori in poboljšanju, v drugačno, človeka dostojnejše življenje. Tako pasijonska procesija združuje trojni namen: poučni, spodbudni in dejavni; človek naj spozna greh in njegove posledice, ob Kristusovem trpljenju naj se zave svoje grešnosti in naj se potrudi za poboljšanje,« še poudarja duhovni vodja škofjeloškega pasijona.
Ob koncu velja še poudariti, da je škofjeloški pasijon zaradi svoje izvirnosti in pomena, bogastva izraženega slovenskega jezika in samega obsega predstave razglašen za živo mojstrovino državnega pomena, ki si jo bo v letu 2015 po pričakovanjih ogledalo okoli 30.000 ljudi iz Slovenije in tujine.
