S približno takšno sliko sem se odpravila tja raziskovat naravo, parke in vrtove v hudi vročini zgodnjega poletja in upala na najboljše. Bila sem prijetno presenečena. Če je bila vožnja po padski nižini še precej dolgočasna zaradi enolične in intenzivno obdelane narave, je spust iz Apeninov v Toskano že nakazoval bolj zanimiv pogled iz vozila. Na obrobju Firenc je kar nekaj lepih renesančnih vil s parki. Med najbolj privlačnimi je zagotovo Villa Medicea della Petraia, ki slovi tako po svoji arhitekturi kot tudi po urejenem vrtu. Prvotno je bila to srednjeveška utrdba, pozneje je služila kot letni dvorec za oddih znane tamkajšnje družine Medici. Sosednja Villa di Castano ima še lepši vrt z mediteranskim rastlinjem in bogato zbirko limonovcev v posodah.

Približno 40 kilometrov iz Firenc proti Rimu ne gre spregledati kraja Cavriglia, kjer se med gričevnatimi vinogradi in vinskimi kletmi z znamenitim vinom kjanti skriva vrt Roseto Fineschi z bogato zbirko vrtnic. Leta 1967 ga je zasnoval zdravnik Gianfranco Fineschi. Danes je v vrtu več kot sedem tisoč vrtnic z vsega sveta, od najstarejših do najsodobnejših vrst. Posebno zanimivi sta bogata zbirka miniaturnih vrtnic in ena redkih zbirk burbonk, ki jih sicer lahko občudujemo tudi v Sloveniji, v Novi Gorici. Vrt Fineschi je najlepši maja, ko vrtnice polno cvetijo.

Skrivnostna La Ninfa

V okolici Rima je kar nekaj zanimivih vrtov, največji vtis pa zagotovo naredi skrivnostni, osem hektarjev velik park La Ninfa. V srednjem veku je bila La Ninfa naselbina ob trgovski cesti, ki je vodila od Rima proti Neaplju. Ležala je ob vznožju tamkajšnjih gričev, saj je bila nižina južno od Rima nekoč zelo močvirnata. Mestece je bilo bogato, ker so trgovcem, ki so se tam ustavili, zaračunavali mitnino. Lepa zgodba se je končala ob koncu 14. stoletja, ko je malarija prebivalce pregnala v hribe. Ostale so le ruševine, ki so stoletja pozneje, ko so med svetovnima vojnama močvirje izsušili, nazaj privabile potomce nekoč tam živečih bogatih družin in začeli so ustvarjati park. Glavno vlogo je imela žena enega od njih, Američanka z angleškimi koreninami. Ustvarila je park, ki ga sestavljajo ruševine nekdanjega mesta in lepe zasaditve trajnic, grmovnic in dreves. Njen oče, glasbenik, je z žuborenjem potočkov ustvaril različne zvoke, zato vrt ne le vidimo, ampak tudi slišimo. Voda, ki se pretaka po parku, je zelo čista in mrzla, v njej živi vrsta postrvi, ki je sicer na seznamu ogroženih živalskih vrst.

Oaza miru sredi Neaplja

Pot proti jugu me pripelje v Neapelj, kaotično pristaniško mesto, kjer znani stereotipi hitro postanejo resnica. Prebivalci si v obtolčenih avtomobilih in na mopedih brez vsakršnih pravil prizadevajo priti na cilj, pešec je tam najšibkejši člen, mesto je nasmeteno. Zato sem se v botanični vrt Orto botanico di Napoli, ki stoji v samem središču mesta, odpravila z različnimi občutki. V vrt, ki deluje v sklopu tamkajšnje univerze, se povzpnemo po stopnicah. Na moje presenečenje je zelo urejen, vzdrževan in je prava oaza miru ter živo nasprotje stanja v Neaplju. Rastline so zasajene v smiselnih sklopih, obiskovalci si lahko tam ogledujejo različna eksotična drevesa, nasade agrumov, mediteranske grmovnice, kakteje, epifite, to so rastline, ki imajo korenine na drevesnem deblu ali vejah in ne v zemlji, zdravilne in še mnoge druge rastline.

Bisera otoka Ischia

Pravi botanični vrt pa je otok Ischia na robu palermskega zaliva. Je eden od štirih otokov Flegrejskega otočja v Tirenskem morju. Otok je vulkanskega izvora in precej hribovit, najvišji je hrib Monte Epomeo s 788 metri nadmorske višine. Ischia je dolga deset in široka sedem kilometrov. Ima 60.000 prebivalcev, v poletni turistični sezoni pa kar 600.000. Ker nimajo urejene kanalizacije in so na splošno komunalno slabo pripravljeni na tak naval turistov, je tam tudi precej nesnage, kopanje v morju pa se lahko konča tudi z neprijetnimi vonjavami. Sicer pa je otok zelo rodoviten, pobočja so skrbno obdelana z agrumi, vinsko trto in oljkami. Buganvileje in slaki rastejo kot plevel, oleandri se tu pokažejo v vsem svojem cvetočem sijaju. Čeprav je otok majhen, sta na njem kar dva čudovita vrtova, Ravino in La Mortella. V prvem bodo na račun prišli predvsem ljubitelji kaktej, saj imajo eno največjih zbirk te vrste rastlin v Evropi. Ravino ni velik, a so poti med nasadi speljane tako, da ga namišljeno povečajo. Precej večji in prav tako zelo razgiban po tamkajšnjih pobočjih je vrt La Mortella, ki se že na prvi pogled precej razlikuje od drugih italijanskih vrtov. Lastnika sta bila namreč angleški skladatelj William Walton in njegova žena, ki je bila argentinskega rodu. Strastna ljubiteljica rastlin je z velikim občutkom uredila zgornji del vrta, spodnjega pa znani angleški krajinski arhitekt. V vrtu je veliko eksotičnih rastlin, številne redke rastline z drugih celin so prava paša za oči, veliko je vodnih motivov, poti so speljane tako, da isti prizor vidimo z različnih zornih kotov. Ko vstopim v La Mortello, občutim delček angleške vrtne kulture, ki se kar precej razlikuje od sredozemske.

Opisala sem le nekaj najbolj zanimivih parkov na svoji poti. Popotniku, ki ima rad naravo in jo zna opazovati, pa ta del Italije v začetku poletja lahko ponudi še veliko več, denimo strme obmorske pečine, porasle z bogatim sredozemskim rastlinjem, nasade zorečega mediteranskega sadja in ležernost tamkajšnjih prebivalcev, ki večino leta preživijo v hudi vročini.