Ivano, ki je na svojo izvidniško pustolovščino povabila prijateljico Vedrano iz Zagreba, smo poslali v Divačo. »Čeprav sta naju oba partnerja hecala, da bova izpadli kot zaljubljeni par, se nisva dali motiti,« je povedala Ivana. Kot veleva naloga vsakega izvidnika, je pred odhodom na izvidnico tudi Ivana preletela kar nekaj spletni strani, da bi pridobila čim več uporabnih informacij o kraju. »Vedela sem, da je Divača zelo majhen kraj, saj zanj še nisem slišala. Slovenci ste namreč zelo ponosni na kraje, ki jih radi obiščete in za katere veste, da bi tujcu bili všeč. Majhen kraj, kot denimo Črno na Koroškem, omenite le zato, ker se je tam rodila Tina Maze,« je povedala sogovornica, ki je kasneje tudi spoznala, da ima Divača ravno tako svetovno znano krajanko. A o tem kasneje.
Svojo izvidniško nalogo je Ivana začela z iskanjem informacij po spletu. »Priznam, da je bilo zelo težko najti turistične informacije. Spletna stran divaca.si je resda tudi v angleškem jeziku, nekje levo spodaj tudi kratica TIC, kar pa meni na začetku ni prav nič pomenilo,« je povedala Ivana, ki je diplomirala iz italijanskega in angleškega jezika. »Iskala sem nekaj v smislu turizem in ko sem na koncu 'poklikala' vse, kar se je na tej strani dalo, sem prišla tudi do strani TIC in bila prijetno presenečena,« je bila nad svojo vztrajnostjo odkrito navdušena, saj je stran v angleškem jeziku ponujala obilico uporabnih podatkov. Ker je bila spletna stran TIC locirana na občinski strani, je tudi predvidevala, da je omenjena pisarna kar tam, saj posebnega naslova lokacije ni našla. Tudi prenočišče je poiskala kar po spletni strani booking.com. »Ponudba za apartma v Hiši energije je bila v primerjavi z airbnb.com tu ugodnejša,« je povedala Ivana, ki jo je o rezervaciji prepričala urejena spletna stran, tako v angleškem kot tudi v italijanskem jeziku, in seveda fotografije, ki so bile objavljene na spletni strani.
Opremljeni z informacijami odšli na pot
Opremljeni z nekaj osnovnimi informacijami sta dami, tudi najboljši prijateljici, v soboto dopoldne začeli »ženski« konec tedna v Divači. Težav na cesti nista imeli, saj je bila pot dobro označena. »Ob prihodu v mesto sem bila presenečena nad številnimi tablami oziroma smerokazi, ki so nakazali pot do pošte, večjih gostiln, prenočišč,« je povedala sogovornica in dodala: »Ker sva prišli malo pred 13. uro, sva takoj poiskali občino, saj sva se bali, da bo TIC zaprt. Vendar je bila občina zaprta in tudi table, ki bi naju usmerila do TIC, nisva našli. Prijazno dekle v bližnjem lokalu naju je usmerila do muzeja slovenskih igralcev, kjer naj bi dobili vse potrebne informacije,« je povedala Ivana. Seveda večjih težav pri iskanju muzeja nista imeli, saj ju je dekle dobro usmerilo, odziv lokalnega prebivalstva na simpatični tujki pa je bil tudi iskren. »Čeprav sem v Sloveniji dobila občutek, da ste v primerjavi z Američani precej vase zaprti ljudje, sem bila nad prijaznostjo in toplino domačinov presenečena,« je povedala sogovornica in pri tem hitro dodala: »Kljub temu ne razumem, zakaj imate ponoči vsa okna zastrta. Pri nas, v Ameriki, so ponoči stanovanja, hiše in bloki osvetljeni, tukaj, sploh v Divači, pa je bila črna tema.«
Ko sta dekleti prišli do muzeja, ki ga upravljata občina Divača in Slovenska kinoteka, domuje pa v prenovljeni Škrateljnovi domačiji, ki je tudi enkraten primer kraške arhitekture, sta naleteli na zaprta vrata. »Čeprav je bilo na vratih pisarne napisano, da je odprto, so bila vrata zaprta. No, vsaj sprva. Ko sva naredili krog okoli hiše in neuspešno iskali drug vhod, sva prišli do vrat muzeja, kjer sem tokrat trmasto in morda nekoliko odločneje prijela za kljuko in vrata so se odprla,« je povedala Ivana. V muzeju je bilo precej živahno. Vodnica je po prostoru vodila večjo skupino upokojencev in spregledala »vsiljivki«, ki sta poskušali pritegniti njeno pozornost. »Šele ko sva se začeli vzpenjati po stopnicah, naju je vodnica okarala, da brez vstopnine ogled ni mogoč. Ko sva ji odgovorili, da naju žal pri vhodu ni pričakal nihče in da bi z veseljem vstopnico za ogled muzeja tudi plačali in ob tem morda dobili kakšno dodatno informacijo o samem kraju, naju je s prijaznim glasom prosila, da počakava nekaj minut, da konča vodeni ogled,« je povedala Ivana in tudi dodala, da ni bila prav nič prizadeta zaradi odziva zaposlene. Ta se jima je kmalu tudi pridružila in ponudila obilico informacij o samem muzeju. »Še vedno sem fascinirana nad življenjem vaše igralke Ite Rine in upam si trditi, da marsikateri Slovenec ne ve, da se je tu rodila,« pove sogovornica in doda: »Slovenska kinoteka je v prvem nadstropju uredila stalno razstavo, posvečeno njenemu življenju. Zanimivo, bila je poročena s Srbom in tudi ime je spremenila,« je povedala Ivana in pri tem pokazala v angleškem jeziku pripravljen vodnik po razstavi in življenjepis slovenske igralke. V muzeju, ki po mnenju Ivane služi tudi kot TIC, sta dobili namig za obisk Škocjanskih jam in Lipice.
Lačni sta dekleti najprej odšli do Hiše energij, kjer ju je sprejela simpatična lastnica. »Hiša energij ponuja štiri apartmaje, vrhunsko masažo in mini fitnes studio. Gostiteljica Mateja Šajn naju je tudi obvestila, da dajejo velik poudarek ekološki varčnosti, da v ta namen tudi uporabljajo deževnico, ravno tako od gostov pričakujejo, da smeti reciklirajo,« je povedala Ivana in dodala, da sta se v apartmaju res počutili prijetno. Navajena ameriške gostoljubnosti z nasmehom je morda pogrešala malo več topline od gostiteljice. Tudi tukaj sta dobili nekaj namigov glede turističnih točk, ki jih je v Divači vredno pogledati, in so ju tako kot gospa iz muzeja usmerili proti Škocjanskim jamam.
Odlično kosilo
Zadovoljni z nastanitvijo sta se odpravili na pozno kosilo. »Prek spletne strani tripadvisor sem že v Ljubljani dobila namig za gostilno Malovec. Da je gostilna odlična izbira, nama je potrdila tudi Mateja Šajn, ki jo je ravno tako priporočila. Restavracija je imela super interier, bila nama je takoj všeč. Tudi natakar je bil sila prijazen, problem je bil le v tem, da ni znal govoriti angleško, le italijansko. Ker obe z Vedrano govoriva tako italijansko kot angleško, smo pri pregledovanju menija in naročanju prešli na italijanski jezik. Bil je prijazen in profesionalen, priporočal mi je srnine medaljone z njoki, Vedrana pa je pokusila brancina na žaru. Izbira je bila res odlična,« je povedala Ivana in dodala, da sta pred tem obe pojedli tudi juho iz jurčkov, ki je bila odlična. Vendar pa sta izvidnici med drugim tudi opazili, da sta bili edini ženski v restavraciji. »Gostilna je bila polna moških, predvsem za točilnim pultom, in dobili sva občutek, da naju z zanimanjem opazujejo. Kot da je nekaj nenavadnega, če dve prijateljici ob 17. uri večerjata zunaj,« je povedala sogovornica. Ta, morda tudi nekoliko neprijeten občutek je bil tudi razlog, da sta za večerni sprehod izbrali pot do Trsta in odšli na odličen sladoled.
Naslednji dan, nedeljo, sta dekleti začeli s piškoti in čajem v svojem apartmaju ter si privoščili odlično, enourno masažo v Hiši energij. Po končani masaži sta se odjavili in odpravili do Škocjanskih jam. »Priznam, da sem nekoliko narobe razumela definicijo vodenega ogleda. Mislila sem, da je jama ves čas odprta in po želji ponujajo voden ogled. Tako sva čas do ogleda jame izkoristili za sprehod po okolici. Narava je res čudovita in vesela sem bila, da kljub napovedi še ni začelo deževati.« Ko je napočil čas ogleda jame, so obiskovalce razdelili v dve skupini. »V prvi so bili domači gostje, druga skupina je bila za italijansko in angleško govoreče obiskovalce. Vodnica Daša je bila enkratna, polna znanja in zanimivih informacij. Še posebej sem bila navdušena nad kapniki in časom, ki je potreben, da zrastejo oziroma da se celo združijo. Prav pomislila sem, kako kratko je človeško življenje,« je povedala Ivana, ki je obiskovalcem jame pripravila nenačrtovano, a prijetno presenečenje. »Vodnica Daša je omenila, da je jama izredno akustična in če kdo želi, lahko nekaj zapoje. Tako sem odpela delček Puccinijeve arije O mio babbino caro,« je povedala Ivana, sicer tudi šolana klasična pevka.
Poleg jame je tudi majhna trgovinica s spominki in čeprav sta dekleti za nekaj minut zgrešili zapiralni čas, jima je prijazen fant trgovinico ponovno odprl in si vzel čas, da sta si v miru pogledali izdelke.
Prijetna dogodivščina in izkušnja v jami sta dekletoma vzbudili tek, zato sta se po namigu vodnice Daše odpravili v Lokev, v gostilno Muha. »Na vratih sem opazila napis, da je psom vstop na teraso prepovedan, in bila nad tem nekoliko razočarana. A ko sva vstopili v restavracijo, je bila slika popolnoma drugačna, saj so se po restavraciji sprehajali trije psi, eden celo po stolih. Nič hudega in prav nič moteče, dokler niso začeli lajati,« je povedala Ivana, ki je pri tem omenila, da se ji je rdeče-beli karo vzorec blaga v gostilni zdel sila simpatičen. Dekleti sta bili hitro postreženi; tudi tokrat sta si postregli z gobovo juho, telečjo pečenko s prilogo in testeninami z jurčki, za sladico še jabolčni zavitek. »Hrana je bila odlična, če bi morala primerjati s kosilom v gostilni Malovec, pa je bilo slednje vseeno boljše,« je povedala sogovornica in dodala, da jo je kljub vsemu zmotila pretirana sproščenost osebja. »Nič ni bilo narobe, da je osebje v času najinega kosila tudi kosilo, problem je bil predvsem v tem, da kljub vsemu malo razumem slovenski jezik in ko sem položila kartico na mizo, so se med seboj pogovarjali, kdo si bo vzel čas, da mi razloži, da kartic ne sprejemajo,« je povedala Ivana in dodala, da opozorila, da sprejemajo le gotovino, ni zasledila nikjer, tudi na vhodnih vratih gostilne ne. Brez grenkega priokusa sta dekleti pot nadaljevali proti Lipici. Vendar zaradi dežja nista odvili z glavne ceste, temveč sta pot nadaljevali naprej, proti Ljubljani, Vedrano pa je čakala še vožnja do Zagreba.
