Kot prvega izvidnika Dnevnikove zimske izvidnice smo v Veržej napotili Issiaka Sanouja iz Burkina Fasa.
Sanouja je v Slovenijo pripeljala ljubezen – Slovenka, ki jo je spoznal v rodnem Burkina Fasu. Kljub ločitvi je ostal, saj mu je tukaj zelo všeč. »Ukvarjam se z glasbo. Igram afriške bobne in pripravljam številne delavnice po vsej Sloveniji. Podobno sem poskusil živeti v Nemčiji, Franciji in Italiji, vendar se nikjer nisem počutil tako lepo kot tukaj,« nam je zaupal Issiak Sanou. Čeprav je v Sloveniji zdaj že šest let in je ravno na račun svojih glasbenih delavnic obiskal veliko krajev v Sloveniji, ga v »kokošjo glavo«, kot je v smehu povedal, pot še nikoli ni vodila. »Prišel sem do Murske Sobote, to pa je najoddaljenejša točka,« je povedal sogovornik, ki je tudi odkrito priznal, da mu je pomurska ravnica pisana na kožo. »Ko sem prišel v Ljubljano, sem živel v Šiški. Vsi so hodili na Rožnik ali na Šmarno goro. Tega sprva nisem razumel. Res je, da imamo tudi v Afriki gore, vendar se na njih nihče ne vzpenja. Ker nisem poznal jezika in nisem zaupal avtobusu, sem hodil peš do vznožja Šmarne gore ali do BTC,« nam je še zaupal sogovornik.
Vajen izzivov se je Sanou brez večjih pričakovanj lotil raziskovanja Veržeja, kraja, za katerega je prvič slišal na uvodnem sestanku, kjer smo izvidnikom predstavili projekt Dnevnikova izvidnica. Po spletu je skušal poiskati prenočišče, da se mu z njim ne bi bilo treba ubadati na samem kraju. Vendar je francosko govoreči izvidnik že na začetku naletel na prvo oviro. »Na spletu o samem kraju nisem našel nobenih informacij, zapisanih v francoščini. Težava je bila tudi pri iskanju prenočišča. Morda kar na prvo žogo sem se odločil za apartmaje Galunder. Čeprav sem kar nekajkrat zavrtel njihovo telefonsko številko, telefona ni dvignil nihče. Pomislil sem, da bi povpraševanje za nočitev opravil po elektronski pošti, vendar sem dvomil, da bi odgovor sploh dobil, saj so bili podatki na njihovi spletni strani zapisani le v slovenščini,« nam je povedal Sanou, ki se je tako kar na slepo skupaj s sonarodnjakom Alijem Praorejo v Veržej odpravil v nedeljo dopoldne, 16. novembra.
Bonne journée prvim težavam
Težav na sami poti nista imela, saj ju je vodila navigacijska naprava, sta pa zato na prvi in pravi izziv naletela že pri Galunderju. »Težav pri iskanju apartmaja ni bilo. V hiši, ki nama je bila že na prvi pogled zelo všeč, naju je pričakal gospod, domnevam, da sam lastnik. Ob pozdravu 'bonne journée' pa se je zgodba začela zapletati,« je povedal Sanou. Sogovornik, ki je oddajal nastanitev pri Galunderju, namreč francoskega jezika ni govoril. »Kar sem tudi pričakoval, saj v Sloveniji pogosto naletim na podobno težavo. Še sreča, da imam obe roki zdravi in sem kot majhen otrok z naslonjeno glavo na sklenjenih dlaneh nakazal, da iščem prenočišče.« Soba oziroma kar apartma, ki sta ga izvidnik in njegov prijatelj najela, jima je bil všeč. »Na prvi pogled se nama je zdela soba odlična. Čista in tudi dizajn mi je bil takoj všeč,« nam je zaupal Sanou. A že po nekaj urah, ko se je dan prevesil v popoldne, sta ugotovila, da v sobi pošteno zmrzujeta. »Radiatorji so bili mrzli in tudi ko sva jih prižgala, niso delali. Ko sva iskala lastnika oziroma gospodarja, nisva našla nikogar. Priznam, da nama je bilo precej nelagodno. V kuhinji sva opazila štedilnik in prižgala sva plin, saj sva upala, da se bo prostor s tem vsaj malo ogrel. Ko se temperatura v prostoru ni prav nič dvignila, sva prišla na novo idejo,« je v smehu povedal Sanou. Tako sta na ogenj pristavila ogromno posodo z vodo in jo pustila vreti. Seveda tudi to žal ni pomagalo. »Lastnika po tem, ko je od naju dobil denar za nočitev, nisva več videla.«
Brez kančka slabe volje sta se odpravila ven, da izpolnita svoje izvidniške obveznosti. Turističnoinformacijski center sta našla, vendar je bil v nedeljo zaprt. Sta se pa lačna po vožnji iz Ljubljane in neuspešnem ogrevanju prostora odločila, da najdeta restavracijo, kjer bosta pojedla nekaj domačega, tradicionalnega. Med iskanjem restavracije sta se sprehodila po kraju in bila zaradi svoje temne polti deležna precej pozornosti in radovednih pogledov. »Proti Murski Soboti sva naletela na manjše jezero in ribiče, ki so lovili ribe. Ali so bili uspešni, nisva izvedela, saj jih nisva želela motiti, so naju pa s pogledom in z zanimanjem spremljali ves čas,« je povedal Sanou. Med sprehodom sta naletela tudi na prazen nogometni stadion, za njim pa tudi na manjšo kmetijo s konji.
Odločitev, kje bosta pojedla pozno kosilo, je padla tisti hip, ko sta naletela na gostilno Kasač poleg spominskega parka Slavka Osterca. »Ker sva bila v vasi ravno v času martinovanja, sem po tihem upal, da bom lahko dobil kakšno rdeče zelje, gos, morda mlince, kot jih v Sloveniji radi jeste ob prazniku. Svinjskega mesa ne jeva,« nam je zaupal sogovornik, ki je zelo hitro ugotovil, da tudi tokrat brez uporabe rok ne bo mogel naročiti ničesar. »Osebje, sicer prijazno, francosko ni znalo govoriti, sam angleščine ne znam. Tudi jedilni list je bil samo v slovenščini, od hrane, ki sem jo razbral na jedilnem listu (sogovornik se je v šestih letih bivanja v Sloveniji naučil precej dobro govoriti slovensko, op. p.), je restavracija ponujala predvsem veliko ocvrtih jedi,« je povedal in dodal, da je kljub želji po lokalni, tradicionalni hrani na koncu zmagala luknja v želodcu in priporočilo gostinca, ki jima je na mizo prinesel kosilo iz dnevne ponudbe: juho in ocvrtega purana s pomfritom. »Malo sem bil razočaran, saj v Sloveniji pogosto jem odlično gobovo juho. Tukaj je očitno niso imeli.«
Da bi dala popravni izpit kulinarični ponudbi kraja, sta povprašala za kakšno drugo gostilno, ki bi jima morda za večerjo ponudila tradicionalno hrano. »Če verjamete ali ne, vse gostilne se po 16. uri v Veržeju v nedeljo zaprejo,« nas je zgroženo opozoril sogovornik in še dodal, da si večerje nista mogla kupiti niti v že zaprti lokalni trgovini. In kaj zdaj? »Dva kozarca vode sva spila, si oblekla dolge hlače in pulover, se pokrila z vsemi pregrinjali, ki sva jih našla v ledeno hladni sobi, in na premehki žimnici zaspala.«
Deževno ponedeljkovo jutro
Ponedeljkovo jutro našima izvidnikoma ni bilo naklonjeno. Dež in lakota sta ju ponovno gnala v gostilno Kasač, kjer je ob prijaznem pozdravu ponovno sledila jutranja telovadba z zgornjimi okončinami. »Zaželela sva si omleto. Uh, koliko energije sem porabil, da sem mu razložil, da ne s šunko, ampak s papriko in paradižnikom. Si lahko mislite, da mi je namesto narezanega paradižnika ponudil celo paradižnikovo mezgo,« je v smehu povedal sogovornik, ki je na koncu s skupnimi močmi gostinskega osebja le dobil odličen zajtrk, ki sta ga nadgradila še s kavico v bližnjem lokalu.
»Ponovno sva šla do TIC, kjer so bila vrata zaradi delavnic – tako je le v slovenskem jeziku namreč pisalo na vratih – ponovno zaprta. Usedla sva se v avto in se popeljala iz kraja. Prav zanimivo, kako majhen kraj je Veržej,« nam je povedal sogovornik. »Šest minut in že sva bila v drugi vasi in potem po nekaj minutah že v tretji,« je povedal in dodal, da ju zaradi dežja ni prav nič mikalo, da bi se sprehodila, res pa je tudi, da prav nič posebnega ni pritegnilo njune pozornosti.
Razkrinkana v Kasaču
Čez čas sta se ponovno vrnila v TIC, tokrat ju je tam sprejel simpatičen, zgovoren gospod, ki ponovno ni razumel francoščine. »Malo po angleško in malo po slovensko smo se sprehodili po prostoru, kjer je tudi pestra muzejska zbirka kraja,« je povedal sogovornik, ki si je za spomin kupil tudi dve lični skodelici. »Seveda je bilo težko dobiti še kakšne dodatne informacije poleg Term Banovci, ki sva jih opazila že med vožnjo,« je povedal sogovornik. Kljub vsemu ju je pot kasneje le vodila do starega mlina na Muri. »To je bilo zagotovo nekaj najbolj nenavadnega, kar sem videl. Mlin, ki deluje na vodo in melje zrna v moko. In ljudje dejansko nosijo zrna in kupujejo moko,« je bil navdušen sogovornik in dodal, da česa takega v Afriki res ne moreš videti.
V Veržeju se je našima izvidnikoma pridružila tudi novinarka Radia SI, ki je z njima v gostilni Kasač želela opraviti pogovor za petkovo oddajo. »Ker smo bili lačni, smo ponovno poskusili naročiti kosilo, a zaradi jezika skrajšali komunikacijo in naročili jed z dnevnega jedilnega lista ter pojedli žrebičkov golaž, ki je bil seveda zelo okusen,« je povedal sogovornik in dodal, da pa se je dobra volja gostinca zelo hitro spremenila, ko so z novinarko, sicer po tiho, načeli pogovor v slovenščini. »Še zdaj ne vem, ali je bil jezen name ali ne, ampak priznam, da mi je bilo človeka žal, ker sem dobil občutek, da se je počutil izigranega,« je povedal Sanou, ki se je moral dosledno držal naloge, ki smo mu jo zadali, torej da ne sme govoriti slovensko.
Pa vendar, kot pravi, še vedno verjame, da zamer ni bilo, saj se je ves čas v Veržeju počutil odlično, na vsakem koraku so ga spremljale zvedave oči domačinov, ki so bili z njim kljub vsemu vedno prijazni.