Seveda, kako pa češ ločiti um od telesa. Oba sta zaprta v enem življenju. Drug drugemu sledita. En nekaj naredi in drugi mu sledi. Kdo pa je tisti, ki kaj naredi, in kdo je tisti, ki sledi? A sploh eden od njiju kaj stori prej kot drugi? Morda sta tako sinhrona, da o kakem časovnem zaporedju sploh ne moremo govoriti. V nekakšnem neslišnem dogovarjanju tvorita celoto, ki ji pravimo človeško bitje, karakter, »to je tak človek«.
V mojem bitju je izkušnja taka, da ko je telo navajeno na nekaj ustaljenega, um to sprejme kot normalno stanje in začne od telesa zahtevati, da ustaljeni vzorec ponavlja. V nemem dogovoru um in telo podpišeta pakt o sinhronem delovanju. Pomnim čase, ko je um poganjal moje telo in sem že zjutraj komaj čakal, da se grem na tak ali drugačen način potit. Ker sem telo navadil na vsakodnevno gibanje, je um postal gibalni odvisnik in je celemu telesu pošiljal signale, da je treba v naravo. Dnevu brez telesnega napora je nekaj manjkalo.
Pomnim pa tudi čase, ko dnevu brez napora nič ni manjkalo. Celo lepšega dneva od negibnosti telo ni poznalo. Um se je navadil, da je sedenje normalno stanje in da je vse drugo napad na telo, da je gibanje sovražni poskus, kako človeško bitje spraviti iz ravnovesja. In je telesu poslal alarmni signal, naj nemudoma prekine z vsemi oblikami gibanja.
Zdaj sem v fazi, ko se dva vzorca tepeta med sabo. Eden bi šel ven, drugi vleče nazaj. Minilo je približno mesec dni, od kar redneje treniram in to je očitno ravno tista kritična točka. V daljavi slutim zmago dobrega nad zlim, toda pot je še kar dolga. Nepremičninske sile so mogočne, dobro organizirane in stavijo na preteklost in tradicijo. Sile revolucije pa so sveže, zmage željne, nabrite in odločene, da gredo do konca. Do bridke zmage.
»Joj, kak lep dan. Kako sonce. Kdo bi rekel, da je petek trinajstega ob trinajstih lahko tako lepo.«
V avli rehabilitacijskega centra Soča smo sedeli Marko s kamero, Gašper in jaz in na tak datum in ob taki uri čakali na dogovorjeni zmenek z gospo Hermino, ki vodi oddelek, in z nekaterimi otroki, ki tam iščejo pomoč, ki tam iščejo svoj korak. Potem ko smo si segli v roke in si izmenjali par prijaznih besed, sva z Jernejem, fantom kakšnih dvanajstih let, obsedela na junijskem soncu in se merila z očmi.
»Komaj čakam, da bo sneg,« me je presenetil Jernej.
»Zakaj pa to? A nisi nič vesel, da je poletje in vročina?«
»Ne, nimam kaj početi. Pozimi pa lahko smučam, smučam, smučam. Računam, da bom šel čez štiri leta v Korejo na paraolimpijado.«
Kdor je že kaj brskal po medmrežju Ljubljanskega maratona, ve, da je cilj letošnje akcije zbiranje korakov. Zbrali naj bi jih okoli pol milijarde, to je ravno toliko, da bi z njimi prišli do Lune in tam ostali. Obenem bi radi podarili Soči posebno napravo, s katero se bodo otroci lažje in hitreje naučili pravilno postavljati svoj korak. Gre za najnovejšo aparaturo, ki spominja na tekaško stezo, opremljeno z vsemi potrebnimi dodatki, ki otroka držijo pokonci in mu pomagajo pri prestavljanju nogic in iskanju koraka. Predvsem naprava na stezo projecira realne ovire, ki jih mora otrok z umom premagovati. Skalo, ki jo je treba zaobiti, luknjo, ki jo je treba preskočiti… S tem pošilja v telo pravilne impulze, kopico informacij, ki se nalagajo v telo, in s tem lezejo v podzavest, ki je očitno pri hoji odločilna. Da bosta um in telo eno. Neločljivo povezana.
Zbiramo, se predajamo in podarjamo korake. Za Nejca, ki tako obvlada svoje posebej prirejeno kolo, da ga je Marko s kamero komaj ujel. Za Mateja, ki ga razganja od energije, ko na robotu trenira hojo. Za Jerneja, ki se s svojim monoskijem odpravlja na olimpijske igre. Za vse, ki danes in ki bodo v prihodnje iskali in našli svoj korak.
Najlepši korak, ki smo ga kdaj naredili.