Andraž Jereb, evropski podprvak v judu:
Božični večer bom preživel v krogu domačih – pri najstarejšem bratu Milanu bo vsa družina skupaj uživala v prazničnem vzdušju in božični večerji. Že 26. decembra me čakajo tridnevne priprave, za silvestrovo bom prost, 2. januarja prihodnje leto pa sledijo nove priprave. Delovno bo, a bom skušal najti čas tudi za druženje s prijatelji in kakšno kuhano vino, medtem ko mi praznična norija in nakupovalna mrzlica ne bosta prišli do živega. Prepričan sem, da je sreča v manjših stvareh, ne v množičnem nakupovanju. Veliko pomembnejše je druženje s prijatelji in to, da si vzameš čas za najbližje. Še posebno zato, ker je december zame vsako leto v največji meri povezan s treningi. Konec novembra smo končali tekmovanja, zato se v tem času posvečam predvsem telesni pripravi – dviganju kondicije in moči. Januarja prihodnje leto me čakajo prve daljše priprave v Avstriji, zatem svetovni pokal v Sofiji, februarja načrtujemo, da se bom boril v Nemčiji… Obeta se pestra sezona in upam, da bo vsaj tako uspešna, kot je bila letošnja: v Estoniji sem osvojil svojo prvo medaljo svetovnega pokala, bil drugi na sredozemskih igrah v turškem Mersinu, tretji na turnirju za veliko nagrado v Uzbekistanu in v Bolgariji postal bronasti na evropskem prvenstvu mlajših članov do triindvajset let.
Matej Mohorič, svetovni kolesarski prvak med mlajšimi člani:
Božič v krogu družine je najprijetnejši, še posebno če zvečer obiščemo polnočnico na bližnjem Jamniku. Tam je navadno v tem času že zimska idila, pa še pot do cerkvice je takrat ponoči osvetljena z baklami in vzdušje je res pravljično. Prijetno je seveda tudi novo leto z dekletom, to je edina noč v letu, ko sem pokonci do polnoči… Sicer pa je zimski čas za nas kolesarje čas priprav na novo sezono. To obdobje leta imam rad, ker rad trdo treniram, všeč pa mi je tudi vznemirjenost, ki nastopi, ko se bližajo prve dirke. Snežink se ne veselim, ker zelo omejijo možnosti treninga. Sneg onemogoči vožnjo z gorskim kolesom po brezpotjih, pa tudi vožnjo s cestnim kolesom po cesti. Kadar sem doma, v snegu uporabljam kolo za ciklokros, ki je zelo podobno cestnemu, le da ima širše gume in nekoliko več prostora ob njih, da sneg ne ovira preveč vožnje. Sicer pa se, ko zapade sneg in pritisne mraz, kolesarji najraje odpravimo v toplejše kraje, da lahko nemoteno treniramo za novo sezono. Če ostanem doma, grem za trening najraje na kakšen dolg pohod, včasih pa tudi tečem na smučeh. Všeč so mi pravi zimski dnevi, ko je na sporedu počitek. Takrat se doma najraje zavijem v odejo in z vročim čajem v roki za domačo krušno pečjo gledam drugi program televizije in Tino Maze, ko pometa s konkurenco…
Klemen Bunderla, radijski voditelj
V teh dneh bo treba obvezno iti po praznični Ljubljani, pa na kuhančka in tople pražene mandlje. Moramo si nabrati energije, da bomo potem za praznike lahko vsi trije (dekle Kaja, bokserka Chilly in jaz) odšli na turnejo do vseh domačih in prijateljev. Vmes pa bomo z avstrijskimi rokerji Cameleon Project igrali po Avstriji in promovirali nov posneti material. Lepo bi bilo z vlakom obiskati na primer praznično okrašen Dunaj, mogoče Prago... Ampak glede na urnik tudi letos to ne bo mogoče in bo moral zadoščati sprehod do sosednjih tržnic v Ljubljani. Kaj menim o decembrski potrošniški mrzlici? Prazniki da, mrzlica ne! Vzdušje (zunaj trgovin) je tako prijetno nalezljivo in če ne tečeš maratona po trgovinah in si raje vzameš čas za malo miru, lep razgled in prijetno družbo, lahko praznike res polno doživiš. Kje sem božično-novoletne praznike preživel lansko leto? Pri starih starših na Gorenjskem in z bratom ter njegovim dekletom. Kot fantu, ki je zrasel na Gorenjskem, mi je seveda ostalo v spominu obdarovanje, hehe. V resnici sem bil navdušen nad božično večerjo, ki jo je takrat prvič pripravljala Kaja. Upam, da sem jo dovolj pohvalil, da bo letos tudi kaj zadišalo. Najbolj sta mi v spominu ostala neverjetno dolga pot in ognjemet. Nismo se namreč mogli zediniti, kdaj je bila res polnoč, in to v 21. stoletju. Bravo! Nepozabno je bilo to, da sem po dolgem, res dolgem času praznoval s starimi prijatelji, in seveda to, da smo morali že 2. januarja v službo. Groza!
