Odisejada do Kobarida skozi Tolmin
Erasmo se je na pot odpravil popolnoma neobremenjeno – nemara celo preveč. Na njegovo veliko nesrečo se mu je pred kratkim pokvaril avto, zato se je moral spopasti z notorično slabimi prometnimi povezavami med prestolnico in periferijo. Da vlak do Kobarida ne obstaja, so ga obvestili na glavni železniški postaji, zato je poskusil srečo pri sosedih – avtobusni postaji. Tam ga je informatorka podučila, da direktne linije za Kobarid ni; da pa ga lahko avtobus odpelje vse do Tolmina. »Dovolj blizu,« si je mislil Erasmo in se s prijateljem vkrcal na naslednji avtobus. Takrat se mu ni še niti sanjalo, na kakšno odisejado se je podal. »Malo za Vrhniko, ko smo zavili na staro cesto, so se začele težave. Zaradi številnih del na cesti in posledične enosmerne ureditve smo stali vsaj na desetih rdečih semaforjih,« kalvarije še vedno ne more preboleti Erasmo. Po več kot treh urah vožnje so tako vendarle prispeli do Tolmina, kjer sta popotnika doživela prvo prijetno presenečenje. »Voznik avtobusa nama je povedal, da pelje naprej do Kobarida, in čeprav sva imela karti samo do Tolmina, nama ni zaračunal dodatka poti. Še izstopiti nama ni bilo treba!« z zadovoljstvom pripomni Erasmo.
Preveč stvari, premalo časa
Ko sta končno prispela na cilj, sta se lotila iskanja prenočišča. Da bi to storila že vnaprej, se jima ni zdelo potrebno, saj da bo v kraju, kot je Kobarid, gotovo lahko dobiti sobo. Pri svoji odločitvi nista bila izbirčna, saj sta se zadovoljila s prvo okrepčevalnico, ki se je prikazala na njuni poti. »Na terasi gostilne Modrina sva svoje težave zaupala možakarju, ki naju je peljal do gospe natakarice, in kot bi mignil, je bilo vse urejeno.« Natakarica jima je pokazala sobo ter v zameno za plačilo izročila ključ. Ker nista bila več brez strehe nad glavo, sta se lažjih src podala na mestne ulice v iskanju prvega stika s turistično ponudbo Kobarida – obiska TIC. Tam sta se prvič zavedla, v kako bogat kraj sta prišla. Turistična informatorka jima je postregla s pregledom najpomembnejših točk za vsakega turista, vključno s pestro gastronomsko ponudbo, možnostjo najema koles, pravljičnim slapom Kozjak... Posebej jima je priporočila Kobariško zgodovinsko pot, ki v svojih petih kilometrih pohodnika popelje skozi jagodni izbor zgodovinsko-naravne dediščine Zgornjega Posočja: od Kobariškega muzeja in ostalin 1. svetovne vojne pa do njene neme priče, Soče.
Izbira je bila preprosto prevelika in lakota vse glasnejša, zato sta se naša turista zatekla v najbližjo picerijo. Čeprav sta se zavedala neavtentičnosti izbora hrane, sta se tolažila z dejstvom, da se je picerija imenovala po bistri hčeri planin in da so stene okraševali njeni posnetki. Zadovoljna z obrokom sta po brezplačnem sladoledu hitro vzela pot pod noge, da bi tisti večer dobila vsaj bežen vtis mesta. »Sprehodila sva se skozi mestno središče in naredila nekaj posnetkov, tudi cerkve Marijinega vnebovzetja. Vzdušje je bilo precej umirjeno in ulice večinoma zapuščene. Očitno je bilo, da Kobarid ni kraj za nočno življenje,« pripoveduje Erasmo. Ker sta zaradi dolge vožnje na cilj prispela šele okoli četrte ure popoldan, tudi od kulturnega življenja nista imela veliko. Ko sta med popoldanskim sprehodom naletela na zaprta vrata Kobariškega muzeja, sta se odločila ostanek dnevne svetlobe izkoristiti za sprehod ob Soči.
Zelenomodri valovi
Pot ju je peljala na obrobje mesta, kjer sta ob cesti sledila toku reke. »Videla sva tablo v smeri slapa Kozjak, ki nama ga je priporočila gospa iz TIC, a sklenila, da je predaleč, da bi se tja podala peš,« Erasmo še vedno obžaluje, da nista najela koles. »Če bi jih, bi lahko v kratkem času, ki nama je bil namenjen, videla veliko, veliko več!« Namesto proti slapu sta se tako čez veličasten Napoleonov most odpravila do kampa Koren tik ob levem bregu Soče. Tam sta se mimo šotorov in avtodomov, iz katerih je odmevala predvsem nemščina, prvič sprehodila čisto do vode. »Sočo sem lahko do takrat le slikal z višine, zdaj pa sem lahko prvič čisto od blizu okusil njeno svežino,« se poživljajoče reke spominja Erasmo. Sprehod po kampu ju je nadalje popeljal mimo pravega adrenalinskega parka Reli, ki so ga pred nekaj leti postavili v kampu. »V adrenalinskih dogodivščinah se nisva poskusila, sva pa videla družino, ki je plezala po plezalni steni in se odlično zabavala,« nadaljuje Erasmo, ki je bil posebej navdušen nad lokacijo adrenalinskega parka. »Vse postaje so postavljene tik ob reki, tako da te ves čas spremlja njeno šumenje in smaragden odsev – pravi balzam za dušo!« sklene Erasmo, ki bi se v Kobarid z veseljem še kdaj odpravil na popoln »odklop«.
Da pa Kobarid vendarle ni bil vedno oaza sprostitve in miru, ju je opomnil spomenik padlim partizanom, na katerega sta naletela ob reki. Takrat sta se, ker je bila ura že pozna, počasi odpravila nazaj proti njunemu prenočišču. Med potjo sta se zopet zavedla, da kraj ponuja najrazličnejše možnosti aktivnega preživljanja prostega časa: »Nebo nad nama je bilo prekrito z jadralnimi padalci, ki so se spuščali z okoliških vrhov. V enem trenutku sva jih videla več kot dvajset!« se navdušeno spominja Erasmo.
Odisejada do Ljubljane skozi Novo Gorico
Naslednje jutro sta se začela ukvarjati s prometnimi povezavami, ki naj bi ju popeljale nazaj do Ljubljane. S pomočjo brezplačnega interneta v sobi sta tako sklenila, da bosta morala v Ljubljano kar skozi Novo Gorico, saj sta morala biti v prestolnici že ob 15. uri in je avtobus iz Tolmina za njiju krenil prepozno. Brez zajtrka sta se poslovila od gospe natakarice in se sprehodila do avtobusne postaje, kjer ju je pred slabim dnevom odložil prijazen voznik avtobusa. Popotovanje, ki je sledilo, je v svojih epskih razsežnostih vsekakor preseglo prvo. Prva postaja je bil Tolmin, kjer sta počakala pol ure na povezavo do Nove Gorice. V eni uri, ki sta jo imela na voljo tam, sta si privoščila kosilo, nato pa se usedla na tretji, zadnji avtobus za Ljubljano.
»Žal nama je bilo, ker sva zaradi nepremišljene organizacije od kraja samega odnesla tako malo. Želela bi si obiskati Kobariški muzej in se podrobneje podučiti o slavni soški fronti, še posebej v luči 100. obletnice prve svetovne vojne. Lahko bi se sprehodila po urejenih vojaških jarkih in bila hvaležna, da je adrenalin, ki ga lahko danes doživiš v Kobaridu, povsem nesmrtonosen.« svoja razmišljanja sklene Erasmo. Kaj pa so po vašem mnenju nujne stvari, ki jih mora turist doživeti v Kobaridu? Svoja razmišljanja in predloge lahko z nami delite na strani Dnevnikove turistične izvidnice na facebooku.
