Ponosna, da teče

Prvo leto je bilo kar hudo, se spominja, »manjši hribček v Tivoliju sem celega prehodila, no, danes pa ga pretečem. Takrat sem naredila dva ali tri sklece in padla dol. Sedaj jih naredim petnajst.« Marijo je tek popolnoma prevzel, tako zelo, da je postal njena najljubša prostočasna dejavnost.

Da, hodila sem in se ukvarjala z nordijsko hojo. A do svojega petdesetega leta sem bila bolj lena, rada sem imela vodo in morje. Potem pa sem šla neko soboto s kolegicama na Toško čelo in Katarino in ko smo se vračale nazaj, sem komaj hodila. Takrat sem se zamislila. Tako sem začela hoditi vsak dan po poti spomina in tovarištva, dvakrat na mesec pa sem se odpravila v sredogorje, na Veliko planino, Krim in podobno.

Prej mi je bila nordijska hoja, sedaj pa skoraj ves prosti čas posvetim teku. Če grem za eno uro hodit, pridem domov prijetno utrujena, če pa grem za pol ure teč, se napolnim z ogromno energije. Ne moreš verjeti, če tega enkrat ne občutiš.

Nedavno sem se vrnila z dopusta v Tuniziji, kjer smo veliko telovadili in so me ostali v skupini spraševali, s katerim športom sem se ukvarjala v mladosti. Pa sem odvrnila, da z nobenim, da sem se začela gibati pri 50 in da sedaj tri leta tečem. Pet let sem morala jemati tablete proti visokemu srčnemu tlaku, a po letu dni teka se mi je tlak uravnal in sedaj imam že dve leti normalen, pravzaprav idealen srčni tlak. Odkar tečem, nisem dobila nobene viroze, tako da se ti očitno poveča tudi odpornost. Počutim pa se umirjeno, vse imam pod nadzorom, včasih me je vsaka malenkost iztirila, sedaj nič več.

Ne, kvečjemu premalo. Sprašujejo me, kako se mi ljubi, in ko jim odvrnem, naj poskusijo, je odgovor 'ne morem'. Pa saj sama nisem nikoli prej tekla, še pred nevihto ne, a ko si urediš stvari v glavi, potem gre. Tudi časovno ti tek ne vzame veliko časa. Če greš hodit, potem si pogosto ob cel dan, tek pa ti vzame kakšno uro, torej si ga lahko preprosto vklopiš v urnik. Mene je bilo prvo leto celo sram, ko sem šla od doma teč in so me ljudje gledali. Zato sem najraje tekla ob nedeljah zjutraj, ko je bilo zunaj malo ljudi. A danes, če srečam kakšnega znanca, sem ponosna, da tečem.

Da, če bi spet imela trideset let, vsekakor. Saj sem tudi kolesarila rada, a sem sedaj kolo malce zanemarila. Časovno bi že šlo, a bi bilo telo preobremenjeno.

Komaj sem čakala, da bo spet poletje in naši treningi, kar nekaj mi je manjkalo. Malce zaradi vzdušja, da se spet vidimo po tako dolgem času in poklepetamo, nenazadnje je lažje tudi teči v skupini kot sam. Tako smo se sedaj dogovorili, da gremo na Medvoški tek, kjer bom tekla pet kilometrov, vsako leto pa grem tudi na DM tek.

Deset kilometrov. Sem se pa pogovarjala s trenerji o tem, da se mi je vzdržljivost povečala, medtem ko na času ne pridobim. Pa mi pravijo, naj ne gledam na uro, ker če sem pred tremi leti imela takšen čas kot sedaj, kapo dol, nenazadnje sem tri leta starejša. Toda človek tekmuje sam s sabo in si želi teči hitreje. Me pa ostali člani skupine nagovarjajo, naj poskusim s polmaratonom. Toda sama raje na tiho razmišljam o teku trojk, to je moja želja, odkar tečem.

Najprej sploh pričakovala nisem, da bom pretekla deset kilometrov v času, kot sem. Tisto prvo leto je ponagajalo vreme, bil je sneg, lani pa sem dobila krč v nogo in mi je bilo zato težje teči kot v snegu. A mi je nekdo pomagal, rekel, naj tečem po prstih, in je šlo. Nikakor si nisem predstavljala, da je tek tako prijeten. Leta nazaj, ko sem ob cesti navijala za tekače, sem si mislila, le kako se jim sploh ljubi teči.