Po poteh presihajočih jezer

Po poteh domačinskega gostoljubja

Ljubljano sta zapustila z avtomobilom, ki sta ga za 63 evrov za dva dni najela pri Budget Car Rentals poleg hotela Union. »Med predhodnim raziskovanjem sva ugotovila, da bi naju prevoz z vlakom stal skoraj toliko, poleg tega pa bi brez avtomobila veliko težje raziskala okolico Pivke,« pripoved začne mlajši izmed bratov, diplomirani okoljski arhitekt. »Obstajata dve znamenitosti, od koder te lahko pridejo iskat, če nimaš svojega prevoza, in sicer Park vojaške zgodovine in Ekomuzej, a midva sva z lastnim avtomobilom prevozila celotno regijo in videla veliko odmaknjenih kotičkov, ki jih sicer ne bi,« prida še starejši, tudi sam arhitekt. Ob prihodu v Pivko sta se najprej namestila v svoji sobi nad Pizzerijo Herman, ki jima ju je booking.com predstavil kot edino možnost nastanitve v samem središču mesta. Še preden sta prispela, so jima iz gostišča poslali e-sporočilo, v katerem so ju povprašali po njunih načrtih: ali bo za njiju Pivka zgolj postanek na poti ali končni cilj. Ker sta odgovorila, da ju zanimata predvsem pohodništvo in naravne znamenitosti, jima je prijazna lastnica že takoj ob prihodu postregla z obilo informacij in brošurami v skladu z njunimi interesi – za dobrodošlico nista manjkala niti brezplačna kava in čaj. »Tako sva že čisto na začetku dobila goro informacij in bila deležna pristne domačinske prijaznosti, kar se je nadaljevalo povsod, kamor sva šla.« Ker je bila njuna soba prosta, sta se lahko v njej nastanila že takoj ob 10. uri zjutraj, čeprav bi po pravilih morala čakati do 14. ure.

Po poteh vojaških postojank

Osvobojena prtljage sta se odpravila svoji prvi znamenitosti naproti: Parku vojaške zgodovine Pivka, oddaljenem slaba 2 kilometra, kjer domuje tudi lokalni Turističnoinformacijski center (TIC). Gospod Boštjan, ki ju je pričakal tam, je potrdil prejšnji vzorec izjemne prijaznosti domačinov. Za 4 evre na osebo (v prenočišču so jima dali kupone za 20-odstotni popust) ju je popeljal na uro in pol dolgo vodeno hojo po območju vojaškega parka. Ta jih je zanesla mimo zapuščenih bunkerjev in podzemnih rovov, kjer so dobili občutek o življenju vojakov, ter mimo razglednih točk vse do podzemne utrdbe na Primožu. Sprehodili so se mimo utrjenih zidov in nekdanjih vojaških vadišč, kjer dandanes uprizarjajo dejanske spopade iz različnih zgodovinskih obdobij. Vizualna izkušnja je bila podkrepljena z Boštjanovo pripovedjo, ki jima je razodela zgodovinska dejstva in zgodbe za porušenimi kamni. A njegov doprinos se ni končal pri vojaški zgodovini – na pomoč jima je priskočil tudi glede nadaljevanja njunega izleta in jima priporočil razne točke, ki jih morata nujno obiskati. Ena izmed teh je bila Lisina štacuna, trgovina z lokalnimi proizvodi, ki jo ima v lasti danska gospa, poročena s Slovencem. »Mislim, da sva bila deležna vse te pozornosti, ker sva v njihov majhen kraj prišla vso pot iz Avstralije in izkazala resnično zanimanje zanj. To jim je nedvomno laskalo.« Po idilični hoji so ju hoteli popeljati še po muzejski zbirki tankov in artilerije, a naša Avstralca so bolj kot pretekle vojne zanimala pivška naravna bogastva – tukaj in zdaj. Zato sta se z avtom odpeljala proti novim doživetjem na prostem.

Po poteh lokalnih proizvodov

Boštjan jima je priporočil, naj kosita kar v njunem prenočišču, še posebej, če želita okusiti lokalno hrano. Tako sta se vrnila na začetek, kjer so jima kot tradicionalno hrano priporočili bučno in govejo juho, za glavno jed pa klobaso in krvavico s krompirjem in zabeljenim kislim zeljem. Skupaj s pivom, solato, kruhom in kavo sta za celoten obed odštela 20 evrov, kar se jima je zdela odlična cena za postreženo. »Bilo je izjemno okusno in ugodno. Najina dodobra izstradana želodca sta bila na koncu popolnoma pomirjena in pripravljena na preostanek dneva.«

Le-tega sta želela posvetiti Ekomuzeju pivških presihajočih jezer, a je bil žal tisto popoldne že zaprt. Zato sta se zapeljala do obrežja bližnjega Petelinjskega jezera, kjer ju je kot otroka iz puščave razveselila njegova zaledenela gladina. »Morda se sliši čudno, a kot Avstralca naju sneg in led še vedno vsakič znova fascinirata.« Tu sta na dan privlekla prej nakupljene dobrote – domačo salamo in sir iz Lisine štacune – in si privoščila pravi ledeni piknik. Zabavala sta se s fotografiranjem tihožitja, ki sta ga iz hrane ustvarila kar na ledeni skorji, in med igranjem s kosi ledu preizkušala njeno trdnost – vse dokler se ni stemnilo in so ju od mraza že pošteno boleli prsti.

Na poti z avtom nazaj do hotela sta se ustavila še pri razglednem Šilentaboru, a zaradi pretrdega mraka sklenila, da se vrneta jutri. Ker pa za vragolije ni nikoli prepozno, sta se po vrnitvi v hotel sprehodila čez cesto do železniške postaje in uprizorila pravo fotografsko seanso. S krajevno tablo Pivka sta se želela slikati med sedenjem na železniških tirih, od koder ju je pregnal šele bližajoči se vlak. »Videla sva, da se nama počasi približuje, a sva pač morala počakati, da je fotoaparat do konca posnel fotografijo. Vlak nama je potrobil, jaz pa sem mu pomahal, rekoč: Vse je v redu, sva pač iz Avstralije,« hudomušno pripoveduje Mikael. V zdaj že domači gostilni sta si nato privoščila pivo in si razdelila pico iz krušne peči, saj sta bila od vseh dogodivščin tistega dne že spet lačna. »Ves čas sva poskusila jesti tradicionalno hrano, tokrat pa se nisva mogla upreti dobri stari pici.« Na priporočilo receptorke sta se podala še v središče mesta, v bar po imenu Amigo, kjer naj bi se dobivali mlajši ljudje. Tam sta ob pivu še kakšno uro klepetala in opazovala živahne domačine. »Kot v drugih manjših krajih po Sloveniji, je bilo tudi tam videti, kot da se vsi poznajo med seboj in prihajajo, ne da bi bili posebej zmenjeni.«

Po poteh domačinskega gostoljubja, drugič

Naslednje jutro sta si v hotelu privoščila zajtrk, vštet v ceno sobe. »V Sloveniji sem že prespal v podobnih prenočiščih in običajno je zajtrk, ki ti ga tam ponudijo, res ubog.« Tokrat pa ju je čakalo pravo presenečenje. Osebje se je za njiju še posebej potrudilo in jima pripravilo zajtrk v treh hodih. V zajtrkovalnici ju je najprej pričakal pladenj, obložen s pršutom, sirom in klobasami ter kruh in pomarančni sok. Ko sta že mislila, da bolje že ne bi moglo biti, pa so začele prihajati še druge stvari. Prijazen možakar, lastnik gostilne, jima je prišel ponudit še ocvrta jajca na pršutu s paradižnikom in med tem z njima nesebično delil zgodovino njegove 150-letne gostilne, ki je zamenjala že veliko oblasti: od avstro-ogrske pa do italijanske in končno slovenske, nikoli pa svojih lastnikov. Deležna sta bila tudi čisto prave kave. Ko sta že hotela oditi v sobo po svoje stvari, pa so jima za piko na i prinesli še jabolčni in skutin zavitek. »Zajtrk naju je vsekakor nasitil za veliko večino dneva.« Napočil je čas za odhod; a družina, ki si lasti gostilno Herman, še ni bila pripravljena na slovo od naših izvidnikov. Po nadaljnji razlagi zgodovine gostilne so jima na recepciji natanko narisali poti do vseh atrakcij, ki sta jih imela tisti dan v načrtu, ter pridali še razne telefonske številke, če bi se slučajno izgubila. Na koncu so jima v roke stisnili še reklamni majici z imenom gostilne in novo prijateljstvo zalili s šilcem šnopsa.

Na naše vprašanje, ali sta kdaj dobila občutek, da lastniki gostilne Herman in ostali turistični delavci vedo, da sta naša izvidnika, sta odgovorila, da sta dejansko pomislila na to. »Na neki točki sem Nicku rekel, da je videti, kot da se vsi zavedajo, da Dnevnik preiskuje slovensko turistično ponudbo.« A na koncu sta sklenila, da so morali biti le zares veseli, ker sta se odločila toliko časa preživeti v njihovem kraju. »Verjameva, da je bila prijaznost pristna,« nam v en glas zagotovita brata, ki bosta zaradi njene obilnosti kraj vsekakor ohranila v lepem spominu.

Po poteh rečnega omrežja

Naslednja točka njunega obiska je bil nekakšen kamnit izvir v kraju Kal, ki sta ga videla na spletni strani in kjer so ženske najbrž nekoč prale perilo. »Do tam sva se peljala nekaj kilometrov, saj sva na fotografiji videla zelo lep rimski izvir ali rimske terme, s stopnicami, ki se po notranji strani kamnitega oboda spuščajo do vode.« A na samem kraju ju je čakalo razočaranje: kamnit obod je bil do roba napolnjen z vodo in zaraščen z zelenimi algami. »Na žalost sva porabila veliko časa, da sva ga našla. Tisto sliko bi morali odstraniti s spletne strani.« Po hitrem postopku sta se tako podala na daljšo vožnjo od Kala do Svete trojice. Ker je bila večina ceste makadamske, sta se do tja vozila okoli 45 minut in se zaradi slabe označenosti vmes tudi velikokrat izgubila. »V trenutku, ko zaviješ z glavne ceste, stvari niso več dobro označene. Znaki za Postojno in Sveto trojico so bili redki in nenatančni. Velikokrat sva se morala ustaviti na manjših križiščih, kjer se nisva mogla odločiti, ali gre za dejansko križišče ali le za nepomemben dovoz.« Zadnji del poti sta le premagala peš in se prepustila razgledu z enega najvišjih vrhov v okolici. Pod njima sta se v sončnih žarkih bleščali dve zamrznjeni jezeri. »Na popolnoma jasen dan naj bi se videlo vse do morja,« sanjavo pripomni Nikolas in kljub trnovi poti do cilja zagotovi, da je razgled odtehtal vse muke.

Vožnja nazaj ni bila nič bolj rožnata. Ker sta hotela prihraniti čas in bencin, sta se odločila za pot mimo Postojne, a tudi tokrat ni šlo čisto zlahka. »Problem z zemljevidi je, podobno na Hrvaškem, da sta dve cesti, ki sta enako označeni, v resnici dostikrat popolnoma različni: ena je lahko betonska, druga pa makadamska.« Ko sta vendarle prispela nazaj v Pivko, sta se odpravila še v Ekomuzej, s kartami, ki sta jih kupila že prejšnji dan v TIC. Tam sta preživela 45 minut in se veliko naučila o geološki sestavi regije. Med drugim sta izvedela, da se Šilentabor imenuje tudi »streha Evrope«, saj reke na njegovi vzhodni strani tečejo v Črno, tiste na zahodni pa v Jadransko morje. S pomočjo posebnega mlinskega kolesa sta izvedela, v čem je skrivnost presihajočih jezer, ki se polnijo in praznijo zaradi apnenčaste podlage. »Bilo je izjemno poučno, a še pametneje bi bilo, da bi šla tja prvi dan, saj bi nato videla Pivko z drugačnimi očmi. Že 10-minutni filmček bi nama pomagal bolje razumeti naravne dejavnike v njeni okolici.«

Oborožena z novim znanjem sta se ustavila še pri Palškem jezeru, ki sta ga kljub uporabnim napotkom, ki jima jih je zaupal zaposleni v muzeju, le stežka našla. »Premalo je znakov in preveč cest, ki jih sploh ne bi smelo biti!« smeje pripomni Mikael. Palško jezero, četudi običajno največje, ju ni tako presunilo. Ker ju je pot do obrežja vodila mimo polj, sta sklenila, da tudi ni toliko turistično. A ker je ravno zahajalo sonce, sta se spet pozabavala s fotografiranjem. Pred vrnitvijo v prestolnico sta v večerni svetlobi ovekovečila še razgled s Šilentabora, v spomin pa se jima je »streha Evrope« vtisnila kot samotna in čarobna.