Prvi vtisi
V soboto zjutraj je kitajsko-slovenska družina pohitela z odhodom, saj je Ping že kak teden prej na spletni strani www.kocevje.si preverila odpiralne čase Turističnoinformacijskega centra (TIC) ter Pokrajinskega muzeja Kočevje. »Oba sta bila v soboto odprta samo do 13. ure, zato smo se zjutraj do kočevskega TIC zapeljali kar brez postanka za kavo,« se začetka misije spominja Ping, ki se je sicer že s pomočjo spletne strani seznanila z vsemi pomembnimi informacijami – vključno s tehnikami, kako preživeti srečanje z medvedom. V TIC so se vseeno prepustili razlagi prisotne informatorke, ki je govorila tako angleščino kot jezik gostoljubja. »Prijazna gospa nas je založila s kupom brošur in zemljevidov, ki smo jih ves konec tedna s pridom uporabljali,« prida Ping. V oči so ji padli tudi spominki iz lesa, zato je informatorko povprašala po njih. »Bolj kot sam nakup me je zanimal postopek izdelave, zato sem gospo prosila za telefonsko številko njihovega avtorja. Rekla mi je, da mu je ime Matija Kobola in da ga lahko kadar koli obiščemo v njegovi delavnici,« zadovoljno pripoveduje Ping.
A najprej so se oglasili na vratih Pokrajinskega muzeja. »Moj mož je rekel, da gotovo ne potrebujemo več kot pol ure, a na koncu nam je ogled vzel veliko več časa,« deli vtise Ping. Do konca delovnega časa so si tako ogledali vse tri sobe in se dodobra podučili o zgodovini območja ter njegovih prebivalcev. O le-tej so pričali številni eksponati, od denarja, fotografij in oblek, pa do čelad in strelnega orožja. Z njihovo pomočjo so se seznanili z ozadjem naseljevanja kočevskih Nemcev in življenjem ter delom kartografa Petra Kozlerja, ki je na papir zarisal prve obrise naše dežele. A izjemna urejenost in organiziranost muzeja nista mogli popraviti dejstva, da napisi v njem niso bili v angleščini. »Vsebina eksponatov je bila razložena na tablicah v treh jezikih, a nobeden izmed njih ni bil angleščina. Če ne bi razumela slovensko, bi od zbirk na žalost odnesla bore malo,« se v kožo tipičnega tujca postavi Ping. Čeprav je bila v angleščini na voljo splošna brošura o muzeju, ta po njenem mnenju obiskovalcu preprosto ne more posredovati celotne izkušnje. Je pa zato pohvalila delo receptorke, ki jih je ves čas pustila, da so lahko v blaženem miru sami zase odkrivali plasti preteklosti.
Leseni darovi
Za kosilo so upoštevali priporočilo TIC in se usedli v bojda najboljšo gostilno Falkenau. »Ker je bila gostilna nabito polna, natakarji niso imeli časa za izdaten klepet. Pobrali so naročilo in odhiteli dalje,« prizanesljivo pove Ping, ki je bila sicer nad izbiro naravnost navdušena. Kljub pomanjkanju časa so jim povedali za hišne specialitete, tako da so se na krožnikih znašli medvedji golaž in divji prašičji zrezek. »Za prste oblizniti!« s komplimenti ne skopari Ping.
Po kosilu so zavrteli telefon in poklicali gospoda Kobolo, da bi se dogovorili za ogled njegove obrtne delavnice. Ker po angleško ni šlo, je Ping presedlala na slovenščino in nekaj minut kasneje s svojima fantoma že stala na njegovem pragu. »Čeprav po navadi k njemu hodijo samo organizirane skupine, sta nas bila tako on kot njegova žena resnično vesela,« se prijetne izkušnje spominja Ping. Obrtnik Kobola je ob njihovem prihodu prekinil z delom in se v celoti posvetil našim izvidnikom. Iz lesa jim je za spomin izdelal za vsakega svoj sonček z izrezljanim imenom, podaril lesene obeske v obliki medvedov in lesene žlice, katerih konce značilno okrasi z motivom konjske glave. Navdušena nad njegovim gostoljubjem in delom je simpatična družina svojo leseno zbirko dopolnila še z nakupom kozarcev. Poleg ročnih izdelkov sta jim prijazna domačina ponudila še ogled okoliških jam, ki niso urejene za turiste, pač pa jih moraš odkriti na lastno pest. A Ping je imela druge načrte. »Vse jame se mi zdijo enake,« pojasni svojo odločitev, »pa še zaradi medvedov me je bilo strah. Čeprav so mi vsi, s komer smo govorili, zagotovili, da jih niso videli že celo večnost in da se tudi sicer medvedje nas bojijo vsak toliko, kot mi njih.«
Vodne radosti
Da bi se osvežili, so naši turisti sedli v slaščičarno Medo v središču mesta in si privoščili kavo in torte. »Bilo je poceni, a torte bi lahko nedvomno izboljšali,« je bila do posladka kritična Ping. Njena dobra volja se je vrnila takoj ob prihodu do Kočevskega jezera, kamor so se odpeljali z avtom. Tam so z veseljem opazovali številne kopalce, največ sinove pozornosti pa so poželi športni ribiči, ki so ulovljene ribe po ulovu stehtali in izmerili, nato pa vrnili v naravo. »Šele kasneje smo ugotovili, da se da sprehoditi vso pot okoli jezera, takrat pa smo se le usedli na še eno pijačo v simpatičen lokal Ribič na hribčku.«
Šele ko je večer razpustil poletno vročino, so se prvič sprehodili po mestnem središču. Med parkom in mostom čez Kolpo je vse prekipevalo od življenja: mladi so uživali na rolerjih in družine na odejah za piknik. Pot jih je peljala tudi mimo arhitekturnih spomenikov, ki so bili opisani v brošuri iz TIC. Eden izmed njih je bila cerkev sv. Fabijana in Sebastijana, ki pa je bila žal že zaklenjena. A nič zato – na njih so čakala odprta druga vrata, vrata gostišča Erika, v katerem je Ping rezervirala sobo dan prej po telefonu. Ko sta se s prijazno receptorko srečali še v živo, se je razkril šum v komunikaciji: »Razumela sem, da soba stane 55 evrov, na kar je stala 65. A smo bili s ceno – tako kot z nastanitvijo – še vedno zadovoljni, saj je bil v njej vključen zajtrk. Škoda le, da je tisto noč v gostišču potekala poroka, ki nam je skalila nekaj večernega miru,« izkušnjo opiše Ping.
Po sosednjih vaseh
Ker so v samem Kočevju že vse videli, so se naslednji dan podali raziskovat njegovo okolico. Pot jih je peljala mimo Jelenje vasi, kjer so si ogledali ribnik ter spomenik ženske s posodo, in Predgrada, ki slovi po svojem prangerju. Mimo kampa in poživljajočih brzic v Dolu so prispeli v Stari trg ob Kolpi, kjer so se podali na lov za turistično kmetijo Konda. »Ker številke šest nikakor nismo našli, smo si privoščili pijačo na turistični kmetijI Majerle, ki je obljubljala domačo pogačo.« Pogača bi bila dostopna samo po naročilu, lastnik, ki ni govoril angleško, pa jih je po domač sir poslal kar k sosedu – kmetiji Konda. Tako so le prišli na svoj prvotni cilj in se tam dodobra založili z več vrstami ovčjih sirov.
Od vseh dobrot so se jim že pošteno cedile sline, zato so se odpeljali na zadnje kosilo v gostilno Madronič v Prelesju, ki so jim jo priporočili domačini. Natakarji zaradi gneče spet niso imeli časa za klepet, na krožniku pa se je tokrat znašla druga specialiteta – rečna postrv. Zadovoljna z obrokom je Ping poskusila sina odtrgati od privlačne reke, ki je ponujala tisoč možnosti za zabavo... »Ura je bila že pozna, on pa kar ni in ni hotel nehati metati kamnov,« se zadnjih utrinkov spominja Ping. Ko ga je le uspela spraviti v avto, je bil čas za še zadnji postanek in soočenje s svojimi starimi strahovi. Pri penzionu Tušek so se ustavili ob ogradi z dvema medvedoma, ki sta jih iz svojega brloga prišla prijazno pozdravit v slovo.
