Družina je njegov pristan in ogledalo, ki mu pove, kje je in kaj se z njim dogaja. »Tam celim rane, nabiram energijo in se lahko popolnoma sprostim. Tam sem lahko jaz. Včasih to za bližnjo okolico ni ravno najlažje, a me moji razumejo in sprejemajo takšnega, kot sem,« poudarja vsestranski sogovornik, čigar življenjski moto je »Od trnja do zvezd. Vedno znova. Brez predaje.« Čeprav so njegovi konjički v prostem času tek, pisanje, klepetanje, opazovanje ptic, zgodovina ter raziskovanje meja človekovega dogajanja in stanja, pa je prav družina njegov največji ponos in neopisljiva sreča: »Gre za zatočišče pred svetom, ki je že davno izgubil kompas v smislu, kaj je prav in kaj ne. Gre za okolje, v katerem so poštenje, predanost, empatija, predanost in pogum razumljeni kot vrednote in ne kot ogrožene vrste. Okolje, v katerem se napak ne obsoja, ampak sprejema. Kraj sožitja, sobivanja, enkratnosti, edinosti. Osebnostni rezervat. Ideal.«

Žiga o svojem napornem delovniku

»Nasičeno, a obvladljivo. In super, ker so mi vsi projekti pisani na kožo. Gre za rezultat večletnega predanega dela, ki zdaj daje konkretne rezultate. In največji rezultat je zagotovo to, da uživam v vsaki minuti vsakdana,« Žiga opiše svoj običajni delovnik v zadnjih tednih, v katerih poleg vseh drugih obveznosti opravlja še delo komentatorja šova Gostilna išče šefa. In kako to deluje v praksi? »Čez dan delam na radiu, kjer smo pred dobrim mesecem začeli novo radijsko postajo Rock Radio, ob ponedeljkih zvečer snemamo oddajo Gostilna išče šefa, medtem pa s predstavitvenimi dogodki skrbimo tudi za potovanje naše knjige Ultrablues med bralce. In seveda skrbim še za redno ustvarjanje mladinske in otroške literature ter seveda pazim, da se z mojim družinskim krdelom ne izgubimo. Aha, kondicijo pa ohranjam z rednimi dolgimi teki,« o tem pove vsestranski sogovornik.

O tem, ali se znajde za štedilnikom

Žiga je že več kot dvanajst let vegetarijanec, to pa je postal predvsem zaradi zdravstvenih razlogov. Imel je ledvične kamne in je moral na dieto, ki pa, kot priznava, sploh ni tako huda. Čeprav skromno pravi, da ni ravno nadarjen za kuhanje, njegovi prijatelji menijo, da se med kuhinjskimi lonci znajde odlično. Najraje jim pripravi vegetarijansko enolončnico presenečenja, sicer pa zelo rad ustvarjaz ribami. »Iz dneva v dan sem boljši. Gostilna išče šefa blagodejno deluje tudi na moje kuharske veščine,« pravi Žiga.

O ljubezni do teka

Žiga je strasten tekač že več kot dvajset let. Mimogrede, minulo nedeljo je na Volkswagen 19. Ljubljanskem maratonu vnovič premagal 42-kilometrski izziv. Vas zanima, kdaj je začutil ljubezen do teka? »Ko sem se pred več kot dvajsetimi leti vračal s srednješolske zabave, sem precej pijan padel s kolesom in obležal pod prevelikim bremenom alkohola. Tam, sredi noči, sem se zagledal, kako ležim na tleh. Delno razčlovečen in usmiljenja vreden. Zavedel sem se, da to nisem jaz in da to niti po naključju nočem biti jaz. Kolo je ostalo tam za vedno, z njim pa tudi pitje alkohola in nespoštovanje do samega do sebe. Domov in na novo življenjsko pot je stekel prenovljen človek, ki si odtlej dosledno sledi na poti k sebi,« nam je zaupal brez dlake na jeziku.

Ultrablues

Vas zanima, na kateri tekaški dosežek je Žiga najbolj ponosen? Na prvih sto v enem kosu pretečenih kilometrov, kar je bila ena najbolj norih stvari v njegovem življenju. Zgodila se je v divjini ameriške države Utah. Skupaj s tekaškima kolegoma – kriznim poročevalcem Boštjanom Videmškom in publicistom Samom Rugljem, je Žiga to dogodivščino strnil v napeti knjigi z naslovom Ultrablues, ki je nedavno izšla v založbi UMco. »Vtise še vedno zbiram in ob tem lovim sapo od vsega lepega, česar sem bil deležen,« se Žiga spominja nepozabnega doživetja. In kje se Žiga vidi čez pet oziroma deset let? »V premikanju. Tekaškem, ustvarjalnem, predanem svojim bližnjim. Tu in tam si bom privoščil kaj daljšega, na robu svojih zmožnosti, ker to potrebujem, ker mi je tam na nek način domače in lepo.«