Pred odhodom sta natančno pregledala spletne strani in Miran je bil prijetno presenečen, saj so bile po njegovih besedah urejene tako, da bi bile lahko za vzor marsikateremu mestu. Poudaril je, da je takoj, ko je vtipkal v iskalnik »Celje«, dobil spletno stran, na kateri je našel prav vse – od zgodovine, zanimivih točk, ki jih je treba obiskati, do tega, kje rezervirati prenočišče. Veliko vsega je, kar bi si želel obiskovalec ogledati, vendar je iluzorno, da bi bilo to možno v zgolj enem dnevu, pa še to smolo sta imela, kot sta povedala, da je bilo kar precej stvari, ki bi jih želela videti, v soboto zaprtih ali pa odprtih s skrajšanim delovnim časom.
»Odpiralni časi so marsikje zelo neprimerni glede na to, kdaj imamo ljudje čas, da bi jih lahko obiskali,« je potarnal Miran, Vesna pa je dodala: »Mogoče bi lahko zagato reševali s prostovoljci, ki bi med prazniki ali ob koncu tedna dežurali v razstavnih prostorih. Obiskovalcev bi bilo zagotovo veliko, še posebej če bi sledili ljubljanskemu zgledu in imeli enkrat na mesec ob koncu tedna prost vstop v muzeje. Ljudje bi se navadili, zagotovo bi bilo obiskovalcev veliko, tako pa je v soboto vse kmalu zaprto in mesto je potem povsem opustelo, v nedeljo pa je, kolikor sva lahko videla, itak vse bolj ali manj zaprto.«
Oba sta povedala, da so oznake zelo dobre, saj so pred vsemi pomembnejšimi poslopji tablice s kratkim pojasnilom. Tudi TIC sta našla brez težav in poudarila sta, da je bila tam zaposlena uslužbenka izjemno prijazna; priporočila je ogled nekaterih muzejev, sprehod po Gosposki ulici, vsekakor pa obisk celjskega gradu. Med drugim jima je dala zemljevid mesta z označenimi znamenitostmi, ki jima je prišel zelo prav.
Najprej sta se sprehodila po bolšjem trgu, nato obiskala Muzej novejše zgodovine, ki ju je povsem prevzel, zaradi zanimive postavitve razstave in stalne zbirke, predvsem pa zaradi kustosinje, ki je z več kot zanimivo pripovedjo obudila čase in dogodke, o katerih jima je pripovedovala. »Vsekakor bova spet prišla, če ne drugače z vnučki, saj imajo prav poseben muzej za otroke,« sta povedala.
Nato sta se sprehodila po Gosposki ulici, v kateri pa bodejo v oči zaprti lokali – zaprti zaradi slabega poslovanja, ne zgolj zaprti med prazniki. Seznanila sta se tudi z znamenitim celjskim fotografom, ki je ustvarjal pred stoletjem, Pelikanom, nato pa na trgu pred mestno hišo popila kavico in pojedla tortico – kava in kos torte sta stala 3,20 evra. »Izvrstno je bilo, nisem pojedla veliko tako okusnih tortic,« je povedala Vesna.
Na celjskem gradu sta bila nekoliko presenečena, ker ni tam nobene zbirke, muzeja, vstopnina velja le za razgled in delno kot konzumacija za obisk tamkajšnje kavarne. Nekoliko ju je motilo tudi, da potke, ki vodijo med grajskimi zidovi in po njih, niso bile dobro očiščene. To, da snega niso dobro očistili, ju je motilo tudi v mestu – tako na parkirišču kot na pločnikih in prehodih za pešce. »Mislim na sneg, sicer je bilo mesto lepo očiščeno, nikjer se ni videlo, da je pred dvema dnevoma tu na ulicah silvestrovalo nekaj tisoč ljudi.«
Motilo ju je tudi, ker sta na kar nekaj mestih opazila, da ni klančin za invalide oziroma da je dostop za invalide ponekod otežen, sta pa na gradu z veseljem pogledala prodajalno spominkov, kjer je bilo veliko zelo lepih in primernih daril. »Pravzaprav je bil to nekakšen turistični urad, kjer si lahko dobil tudi informacije in odgovore na vse, kar te je zanimalo. Ko že omenjam spominke, moram reči, da ni kiča, še posebej pa mi je bilo všeč, ker so v TIC v mestu pa tudi v muzeju ponujali tudi lepe replike izdelkov Ema Celje s certifikatom – svečnik in emajlirano menzuro.«
Po nasvetu zaposlene v TIC sta odšla na kosilo v gostilno Pri Kmetcu v bližini gradu. »Bili so zelo prijazni, vendar kar nekako v zadregi, ko sva spraševala po lokalni domači hrani. Najprej so ponudili jagnjetino. Odločila sva se za česnovo juho, ajdove štruklje in ploščo za dve osebi – bilo je zelo dobro.«
