Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Veliko oviro Sanouja in njegovega prijatelja je predstavljal jezik. Zapletlo se je najprej na tem področju, kar ni največja težava, saj navsezadnje ostanejo človeku na voljo tudi okončine ali list papirja s svinčnikom, če ima le malo risarskih sposobnosti. Veliko slabše je, da tudi pisno gradivo ni na voljo v več drugih jezikih, med katerimi bi morala obvezno biti tudi francoščina. Ob tem tudi ponovno opozorilo, da v slovenskem turizmu še vedno nismo doumeli, kateri so zares naši turistični ciljni trgi in da se ti tudi spreminjajo. Med njimi je zagotovo tudi francoski, saj so turisti, ki prihajajo od tam, za vsebine in oblike našega turizma med najbolj zanimivimi in perspektivnimi.
Po vseh zimskih in letnih Dnevnikovih izvidnicah sem pričakoval, da se bo morda le nekoliko izboljšalo stanje na področju delovanja in vsebin turistično-informativnih centrov. A že pri prvi izvidnici v Veržeju se je zalomilo glede odprtja, jezikovnega znanja in usmerjanja gostov po kraju. Preprosto ne morem razumeti, da sta prenočila v Veržeju in ju ni nihče usmeril do najboljšega delujočega rokodelskega centra v Sloveniji, kjer imajo med drugim tudi odlično trgovino s kakovostnimi rokodelskimi izdelki. Sicer pa v ta center, imenovan DUO, tudi iz bližnjih ali le malo bolj oddaljenih termalnih zdravilišč v Prlekiji in Prekmurju, vodijo bolj malo turistov, kar pa že sega na področje slovenske turistične in ideološke psihiatrije.
Druga velika črna pika obiska izvidnikov pa je bila gostinska ponudba. Če kje ni potrebno znanje drugega jezika, je to na kulinaričnem področju. In če v kateri od slovenskih pokrajin prav besedo kulinarika upravičeno pišemo z veliko začetnico, je to Prlekija. Izvidnika sta na tem področju doživela pravo žalost: najprej tipično »industrijo«, ki jo je predstavljal ocvrti puran z ocvrtim krompirjem, nato omleto s paradižnikovo mezgo (verjetno jo uporabljajo tudi za pice?) in končno še žrebičkov golaž. Še dobro, da jima Prlekije niso predstavili kot izjemne konjerejske dežele, zlasti kasačev, sicer bi bila lahko konotacija s ponujenim zrezkom tudi nekoliko nerodna. Zares škoda, da nista okusila niti minimalnih okusov znamenite prleške kuhinje, na čelu z izvrstnimi gibanicami, prleško tünko, prleškimi vini in še čem. Prepričan sem, da bi ju potem tudi manj zeblo v sicer nezakurjenem apartmaju.«
Marjana Grčman, turistična novinarka
»Temnopolti turist iz Burkine Faso sredi Veržeja, ki za povrh govori še francosko – brez dvoma izziv za turistične delavce! In naj tu najprej njim stopim v bran. Ni namreč ravno običaj, da so turistične strani manjših slovenskih krajev prevedene v francoski jezik. Glede na lego in pogostost gostov se mi zdi bolj logično, da so – tako kot stran Pomurje.si – prevedene v angleški, nemški in madžarski jezik. Konec koncev tudi mi v francosko govorečih deželah pogosto ne dobimo informacij v angleščini! Je pa dejstvo, da sta bila gosta na račun jezika oropana za celovito doživetje Prekmurja. Za razliko od domačih izvidnikov, ki sta bila navdušena nad spontano (!) ponudbo lokalne hrane in pijače. Medtem ko je bila kulinarična izkušnja za tujca kost v grlu. Pomfri in ocvrt puran res nista krona vsega, kar diši po Prekmurju – toda glede na izgubljenost s francoščino me to niti ne čudi. Večja katastrofa so ledene sobe pri Galunderju (halo?!), zaradi česar se njuna veržejska odprava bere kot priročnik za preživetje sredi divjine. Tega si resen turistični ponudnik res ne bi smel privoščiti. Veržej je tudi še eden v vrsti turističnih ciljev, ki odločno premalo pozornosti posvečajo potrebam sodobnega gosta, ki mu je spletna izkušnja najpomembnejša pri izbiri kraja za svoj izlet. Tu so (ponovno) na tapeti birokratski odpiralni časi. Nedopustno je, da je TIC v nedeljo zaprt! Prav tako za zaprtost niso opravičilo delavnice, še posebej ne zato, ker ni bilo navedenih nobenih kontaktov v primeru obiska turistov. Turizem je vendar živ organizem! Je način življenja in ne služba, ujeta med sedmo in tretjo. Je pa kljub vsemu na mestu pohvala uslužbenki, ki je podaljšala svoj delavnik in se iskreno posvetila domačima gostoma. Pri tem je očitno, da domači gost postaja vedno bolj zahteven in naveličan prežvečenih turističnih lokacij. Hkrati pa zahteva tudi večjo pozornost turističnih delavcev – kar se je izkazalo pri obisku mlina. Vendar sama raje vidim delujočo kulturno dediščino, kot pa muzejski eksponat, ki ga oživljajo samo prihodi turistov. Škoda, da gost iz Burkine Faso ni obiskal Centra DUO, ki poleg delavnic domačih obrti ponuja tudi pristne lokalne spominke. Da spanja v inovativnih praslovanskih zemljankah kot vse bolj popularni obliki »glampinga« niti ne omenjam.«
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
»Spletno mesto Veržeja turistu pravzaprav ponudi vse informacije, ki jih želi, če si le vzame dovolj časa. Seveda je problem, da je informativnost spletnega mesta določena z različico, ki je zaenkrat kljub ikonam omejena le s slovenskim jezikom. Pozicijsko gledano spletno mesto dobro kotira na iskalnikih, čeprav bi bilo potrebno na strani vendarle izboljšati metapodatke, po drugi strani pa je pri upoštevanju pravil pisanja za splet veliko prostora za izboljšanje uporabniške izkušnje. Pohvalimo lahko celovito predstavitev prenočišč, pa tudi fotografski material. Je pa po vsej spletni strani precej možnosti za izboljšanje celovitosti identitete in uporabniške izkušnje, ki jo ponekod moti preveliko število mrtvih povezav na zunanja spletišča, po drugi strani pa tudi nekatere uporabniške napake, ki se vlečejo skozi vse spletno mesto.
Poleg tega bi lahko nekatere vsebine, ki so za turiste zanimive, bolje izpostavili, na primer tudi zadnjo številko občinskega časopisa. Vizualizacija je povečini simpatična, manjka morda več pokrajinskih fotografij. Sicer pa spletni nastop deluje dobro tudi na drugih platformah, kot so družabni mediji ali ocenjevalna spletna mesta, denimo Tripadvisor. Pohvalno je, da upravljalci sistematično skrbijo za »pokrivanje« dogodkov in njihovo izpostavljanje. Lahko bi bili morda bolj ambiciozni pri podrobnejših opisih in predstavitvah. Pohvalimo lahko tudi mednarodno spletišče, namenjeno kolesarjenju, ki ga pripravljajo skupaj s kolegi s Hrvaške.
Splošni vtis? Morda bi vendarle veljajo premisliti tudi o imenu same domene osrednjega turističnega spletišča. Solidno spletišče, s pozitivnim digitalnim odtisom, vsekakor pa je potrebno v nadaljevanju spletni nastop prestaviti v višjo prestavo tudi na ravni uporabniške izkušnje, odzivnega oblikovanja, jezikovnih različic, optimiziranja vsebin in uporabe multimedijskih gradiv.«
Vito Avguštin, Dnevnik
Še vedno ni popolnoma jasno, kateri hotel je najstarejši na svetu; za primat se borita dva, oba iz Japonske, v igri pa so letnice nekje med 705 in 717. Prvi je hotel Nisiyama Onsen Keiunkan iz Hayakawe v prefekturi Yamanashi, drugi pa Hoshi Ryokan iz kraja Awazu Onsen v prefekturi Komatsu.
Zanimivo je, da sta oba hotela še vedno odprta. Druga zanimivost je, da je drugi hotel še vedno v lasti družine Hoshi, vodi pa ga član 46. generacije te družine. Tretja zanimivost, v več kot 1300 letih se baje ni še nihče pritožil, da bi ga ponoči zeblo. To, da sta naša izvidnika spala oblečena in zavita v vse, kar sta imela s seboj, ni dobro. In da ju potem, ko sta plačala, nihče ni več vprašal, kako sta ali če morda kaj potrebujeta, ali ju zgolj prijazno pozdravil, tudi ni dobro.
V zgodbi iz Veržeja se je ponovno pokazalo, da je znanje tujih jezikov izjemnega pomena. Tamkajšnji prebivalci so sicer izjemno prijazni in gostoljubni in tudi gostoma, ki sta govorila francosko, so želeli ustreči – mahanje z rokami, pantomima, kazanje živil, ki bi jih želeli pripraviti… Vse to in še kaj seveda poleg nepozabnih humornih vtisov prispeva k bolj neposrednemu, domačemu vzdušju. Vendar.
Iz pripovedi slovenskega dela izvidnice je jasno, da poleg smeha in dobre volje kaj prida koristi s to brezbesedno komunikacijo za tuja izvidnika ni bilo – v gostilni pravzaprav nista vedela, kaj bosta dobila na krožnik, kaj šele, da bi se seznanila z lokalno kulinariko. V TIC ju niso mogli niti napotiti do znamenitosti, niti jima povedati česa zanimivega o kraju samem.
Morda bi veljalo kakšen prospekt natisniti tudi v francoščini in v tem jeziku napisati kakšno razlago pri znamenitostih ali v jedilnem listu. Samo pomislite, kaj sta gosta iz Burkine Faso videla in doživela v dveh dneh in koliko vsega sta videla in doživela v zgolj enem dnevu člana slovenske izvidnice Nives in Matjaž Jelenc.
