Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Drago Bulc, predsednik Društva turističnih novinarjev FIJET Slovenija
»Ob branju velike večine vtisov, ki sta jih opisali tokratni izvidničarki na poti do Tolmina, po tem turistično zaspanem mestecu in njegovi okolici, sem se resnično razveselil. Obenem pa sem spoznal, da je tudi vse več gostov, ki niso tipični turisti in znajo povsod najti kaj zanimivega. Če bi znali to primerno promovirati, bi najbrž po svetu našli dovolj obiskovalcev naše dežele, da bi napolnili vse turistične zmogljivosti, ki jih imamo, tudi v mesecih izven sezone. Lahko si predstavljate, da ljudje, ki živijo v velemestih, vsaj tisti z višjo izobrazbo, prav hlepijo po še ne globaliziranih deželah in krajih, kjer domačini turista še vedno sprejmejo ne le kot potujočo denarnico, temveč kot dobrodošlega gosta. Tudi sam spadam mednje. Kadar potujem po svetu z nahrbtnikom, iščem prav takšne kraje. Potujem po načelu, kar je dobro za domačine, je dobro tudi zame – in na takšnih potovanjih neizmerno uživam. Kljub vsesplošni globalizaciji se povsod še vedno najde kakšna dežela, celo v Evropi, kjer se popotnik počuti kot gost. Ko potujem, se še pred potovanjem – če zmanjka časa za priprave, pa kar med potjo – naučim nekaj najbolj potrebnih izrazov v deželi gostiteljev. Kot denimo dober dan, prosim, hvala… Čeprav kakšne besede sprva ne izgovorim popolnoma pravilno, so domačini navdušeni nad mojim prijaznim odnosom do njih in njihovega jezika. Tako kot se jaz razveselim vsakega tujca, ki se trudi kaj povedati v mojem maternem jeziku, ki ga zelo spoštujem in sem ponosen nanj. Še posebej na posebnost slovenščine, dvojino, ki pa žal tudi v javnem govoru in celo na radiu in televiziji vse bolj izginja. Zato sem bil kljub očitni prijaznosti jezen na lastnika hotela The Blue House v Tolminu. Dragi gospod Valentin, kaj res niste mogli najti kakšnega lepega slovenskega imena za vaš očitno zelo lepo urejen hotelček? Vsaj v koncu Slovenije, ki je bil še ne dolgo tega potujčen, bi človek pričakoval več domovinskega duha in rahločutnosti za materin jezik, ki so ga fašisti Slovencem na silo vzeli. Koliko krvi je preteklo, da v svoji domovini spet lahko govorimo slovensko! Če bi vašemu hotelu dali ime Modra hiša, bi popolnoma lepo zvenelo. Sam pa vam predlagam, da mu daste ime kar po sebi – Hotel Valentin bi zvenelo še kako imenitno. S poimenovanjem po sebi bi poudarili svoj osebni odnos, ki ste ga v hotelček očitno znali vnesti z veliko ljubezni. To sta očitno opazili tudi vaši gostji. Pa še nekaj. Ker je vaše ime brez naših č, ž in š, se zelo lahko izgovarja tudi v vseh tujih jezikih. Razmislite. Ko se bom prihodnjič zapeljal v Tolmin, bom zagotovo poiskal vaš hotel. In če mu boste spremenili ime, bom pri vas tudi prenočil. Praga hotela The Blue House v Tolminu pa moja noga zagotovo ne bo prestopila. Pa oprostite, če sem na vašem primeru kritično opisal, kar me v moji domovini že vse od osamosvojitve močno moti.«
Vito Avguštin, Dnevnik
»O tem, da je kar precej slovenskih krajev bolj slabo povezanih in dostopnih z javnimi prevoznimi sredstvi, smo že večkrat pisali, v primeru Tolmina pa bi dekleti mnogo prej prišli z avtobusom, ki iz Ljubljane 13-krat pelje proti Novi gorici in nato 9-krat naprej prosti Tolminu. Vsekakor petkov večer in pol noči, kolikor časa sta počivali na sredi poti do cilja, ne sodi v okvir naše izvidnice, saj je bila pozna večerja pri Novi Gorici nekaj takšnega kot kosilo v Trstu v okviru ocenjevanja gostinskih uslug v Postojni. Vsekakor pa je zanimivo, da sta v restavraciji v Ajševici jedli tatarski zrezek. Zelo težko se ga namreč dobi, saj je to tatarski biftek, ki so ga prvič spekli v Hamburgu, zato mu poleg tatarski zrezek pravijo tudi hamburger, ki pa nima nobene zveze s kasneje nastalim in še danes popularnim hamburgerjem. Imajo pa v Ajševici kar nekaj lokalnih jedi, ki jih pripravijo izjemno, na primer telečji žvarcet, pa štokviš…
Tolminci so znani kot prijazni ljudje, v primeru naših deklet pa so se izkazali tudi kot izjemno potrpežljivi, še posebej lastnik upravičeno pohvaljenega hotela, ki ima angleško ime. To sta obiskovalki zagotovo razumeli, glede drugih znamenitosti pa sta potarnali, da na obcestnih tablah ni bilo imen krajevnih znamenitosti v angleškem jeziku. Prijaznost hotelirja in uslužbenk v muzeju ju je namreč napotila na kar nekaj točk, ki jih je enostavno treba obiskati. Kolovrat je zagotovo ena od njih, prav tako tudi Tolminska korita, nekoliko me le čudi, da sta dokaj po naključju slišali za Dantejevo jamo.
Samo mesto Tolmin ima z okolico vsekakor ogromno vsega, kar lahko ponudi obiskovalcem, in to tudi očitno uspešno počne. Seveda je povsem drugačen obisk naravnih lepot – ali kot sta zapisali, ‘dih jemajočih lepot pokrajine’ – in ostalin zgodovine, predvsem prve svetovne vojne, če se ogleda lotimo peš ali na kolesu, a v tem letnem času pač ni šlo drugače. Vsekakor je Tolmin pokazal najenostavnejšo formulo uspeha: da dobro spiš, dobro ješ, vidiš in doživiš nekaj, česar ne moreš vsak dan, in da so ljudje, ki jih srečuješ, prijazni. Tako tudi večina vsega, kar sta grajali, sploh ni videti kot napaka – recimo, ko sta se ‘pritožili’ zaradi prevelikih porcij hrane. Nisem pa razumel tistega glede ‘neposrečene arhitekturne zasnove Nove Gorice’ – je ta ocena zaradi megle, ko nista nič videli, ali bifeja, ki je imel stole in mizice le zunaj, tam pa je bilo mrzlo?«
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
»Če spletna stran Dolina Soče obljublja ‘dolino akcije’, potem bi morala v tem duhu, bolj kot tokrat, izzveneti in živeti celotna digitalna zgodba in prisotnost Tolmina. Pa ne digitalna prisotnost kot takšna. Temveč aktivna prisotnost Tolmina na vseh koncih in krajih interneta, kjer je Tolmin s ponudbo regijske lepotice Soče lahko zanimiv izbor za počitnice.
Jasno je tudi, da občinske spletne strani turizmu namenjajo klasične uradniške informacije in so za potrebe analize turistične ponudbe neprimerne. Za potrebe ocene smo pod drobnogled zato vzeli spletno stran Dolina-soce.com. Zgodbe, ki jih Tolmin s partnerskimi občinami prek teh spletnih strani sporoča, imajo jasno noto in pozicijo. A spletnemu mestu manjka še več zlitja med tehnologijo in zgodbo. Tehnologija na spletnem mestu deluje, premalo pa je aktivnega upravljanja trženja in vsebin, kar je odločilno. Spletno mesto Dolina-soce.com je za aktivnejše trženje v digitalnem okolju sicer pripravljeno.
To pa nujno pomeni več vključevanja uporabnikov, več aktivne prisotnosti v družabnih omrežjih in na turističnih portalih, več spletnega ciljnega trženja in veliko več aktivne prodaje, predvsem s pomočjo zgodb. Adrenalinsko, kulinarično, kulturno obarvana modro-zelena ponudba Tolmina dobesedno kliče po več drznosti, po več doslednosti v spletnem trženju. Naj bo ob tem jasno, da je spletno mesto postavljeno v skladu s standardi, prijetna je zgodba, ki jo poda film. In tej zgodbi bi lahko še precej bolj sledile oziroma jo podpirale vsebine v obliki člankov, fotogalerij, mnenj uporabnikov…
Dokaz ambicioznosti se da meriti tudi z načinom prisotnosti na digitalnem turističnem tržišču. V razvitih državah predstavljajo nakupi in nakupne odločitve o počitnicah, potovanjih in službenih poteh več kot 50 odstotkov vseh turističnih prihodkov. Ker je pri poslovanju na spletu ključna strategija nenehnih izboljšav, lahko upravljavcem turistične ponudbe v Tolminu le priporočim še bolj aktivno in pustolovsko razvijanje vsebin in storitev, ki jih ponuja spletni portal, predvsem pa izjemna ponudba.«