No, pa smo tudi letošnjo zimo prišli do konca Dnevnikove akcije. Marsikdo bi rekel: konec dober, vse dobro! To je namreč pogosta slovenska turistična samotolažba in zatekanje k nekaterim pregovorom. Žal se funkcija pregovorov, vsaj nekaterih, tudi spreminja, zato ne morejo biti izgovor ali celo tolažba za uspehe ali napake. Tokratni konec seveda ni bil dober (ne v vsem), zato tudi pregovora ne moremo uporabiti. Tudi letošnja zimska Dnevnikova akcija je pokazala, da v turizmu ne smemo poznati spanja. Torej nas čaka še veliko dela in prizadevanj, da dočakamo popolno turistično prebujenje. Precej slabih izkušenj je bilo s TIC in tudi v Podčetrtku, tako opevanem turističnem središču s termalnimi in čokoladno-jelenjimi ter samostansko-lekarniškimi vsebinami. Tudi v Podčetrtku je TIC predvsem pisarna, ki je v soboto in nedeljo sicer odprta, a samo do 12. ure. Izvidnika sta imela srečo, da je Podčetrtek pač vasica, bolje rečeno trg, kjer se menda vsi poznajo, in je neki tržan hitro poklical »gospo TIC«. Ta se je potem sicer odlično izkazala in zasula izvidnika z informacijami, čeprav malo manj uspešnimi glede izbire ustreznega velnesa in restavracije. Vse lepo in prav, a tako se ne moremo iti turizma, da bomo občasno zunaj delovnega časa klicali gospe iz TIC. Izvidnika sta si pri začrtanju svojega dvodnevnega bivanja pomagala tudi z raznimi publikacijami, torej brošurami in prospekti, ki so »razstavljeni v vsaki restavraciji, lokalu, recepciji in tudi v penzionu«, kjer sta prenočila. To je še ena bolj ali manj splošna slovenska turistična posebnost, zlasti v kraju, kjer jim uspe na bolj ali manj izviren način počrpati razna državna in evropska sredstva ter izdajo celo serijo nekih brošur. Prav zanimivo bi bilo izvedeti, kolikšna je letna produkcija vsega tega gradiva, ki se na veliko deli na primer tudi na sejmih, šolska mladina pa ga uporablja za vneto izrezovanje motivov in lepljenje v delovne zvezke. Če bi naredili še analizo vsebin in motivov objavljenih slik, bi verjetno ugotovili zelo porazno stanje. Ko sem prebiral vtise izvidnikov iz Španije in Nigerije v Podčetrtku, se mi je nehote prikradlo dolgoletno razmišljanje o tradiciji v našem turizmu. Imamo nekaj krajev in območij, ki jih lahko imenujemo turistično tradicionalna, saj sega ta njihova dejavnost že v 19. stoletje. Na drugi strani pa so kraji in območja, ki so nastala pred več ali manj leti, z določenimi finančnimi vlaganji in predvsem soočenji lokalnega prebivalstva s to dejavnostjo. O tem je bilo tudi veliko študij in elaboratov. Vsa ta dela pa niso upoštevala dejstva, da se je treba na turizem tudi navaditi. Turistični objekt ali turistična destinacija ni nakupovalni center, ki ga postavimo na prazen travnik ali rodovitno njivo in naslednji dan že vsi v njem nakupujemo, še več, tam najdemo tudi delovna mesta. Turizem je treba najprej razumeti, potem pa ga tudi živeti. Ne reši ga niti turistično društvo, katerega člani se enkrat na leto zberejo na srečanju in imajo pogostitev ali pa ljubiteljsko modrujejo o »težnjah (po navadi rečejo trendih) v svetovnem turizmu«. Imamo državni slogan, ki v slovenskem jeziku pravi »Slovenijo čutim«. Vendar bi bilo za naše potrebe veliko bolje reči: Turizem čutim! Izvidnika sta za ogled in izkušnje izbrala tako rekoč vse temeljne značilnosti Podčetrtka in okolice. Izkušnje v penzionu in restavraciji Amon zares niso bile na ravni odličnosti turističnega kraja in tudi gostinske ponudbe. Zelo odlično sta opozorila na razkorak med raznimi priznanji na stenah ter diplomami in dejansko ponudbo ter vedenjske vzorce. Ne le, da je bila mesna ponudba pod pričakovanji in jima natakar ni znal (ali želel) povedati nekaj več o napovedanih ekoloških prehranskih sestavinah, tudi izbiranje med čokoladno peno ali mousse in tiramisujem ni bilo na ravni vsega tistega prizadevanja, ki ga razvijamo v slovenskem turizmu na področju kulinarične ponudbe. Res bi svetoval vsem, ki se gredo kulinariko v turizmu, da si ob priliki ogledajo, kako je z mesom in perutnino na primer v Španiji. In to od mesarskega pulta ali stojnice na tržnici do ponudbe na krožnikih. Nekaj podobnega je tudi s čokoladnicami v Sloveniji, ki so se razširile tako kot picerije ali mini golfi v šestdesetih letih 20. stoletja. Slednji so, razen dveh, že propadli. Resnici na ljubo naj povem, da imamo v Slovenji zares dve, morda največ tri odlične čokoladnice, vse drugo pa je v slogu razočaranja, ki sta ga doživela tudi izvidnika. Zato pa moram zares pohvaliti lokalno pivnico, tudi pekarno in lokalno kavarno. Očitno tudi na tem področju velja pregovor, da je manj več. Tudi prodajalka spominkov na Jelenjem grebenu je pokazala, da ni važno, kaj, ampak predvsem kako prodajaš turistom. Izvidnika sta nam zaupala, da njuna prijatelja hodita premagovat stres v kraj zadnje izvidnice in terme. Nasprotno ga vedno na novo doživim, ko se soočim s kulinarično ponudbo ter njeno vsebino, na primer na samopostrežnem kosilu. V minoritskem samostanu in samostanski lekarni sta se izvidnika razgledovala kar sama in s pomočjo besedila na letaku. Tudi luč sta si sama prižgala, kar je bila svojevrstna izkušnja odkrivanja neznanega. A v prodajalni je bil človek! Naslednja stopnja bodo morda prodajni avtomati?
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Občino Podčetrtek skupaj s Termami Olimje novinarji vedno navajamo kot primer uspešnega povezovanja v turizmu. In naj tako ostane. Tu se – v nasprotju z nekaterimi drugimi destinacijami – terme ne zapirajo v krog lastne samozadostnosti. Svoje goste pošiljajo v širšo okolico, celo na hrvaško stran v okolico gradu Tabor, kjer ohranjajo (za Slovence aktualno) legendo o ljubezni med celjskim grofom Friderikom II. in Veroniko Deseniško.
Pomislek glede podaljšanega urnika delovanja TIC se mi zdi na mestu. Občini Podčetrtek bi glede na dosedanji turistični uspeh veljalo razmisliti o smotrnosti podaljšanega urnika, tako kot so to uspešno naredili v Idriji, ali pa odprtju 24-urnega infomata.
Z novinarskega vidika pogrešam več novosti. Bati se je namreč, da bo občina zaspala na preverjeno dobri ponudbi. V prihodnje je treba ponuditi še kaj novega in z vsebinami ter festivali nadgraditi obstoječe. Glede na turistično uspešnost in pritok gostov bi občina lahko postala turistično gonilo razvoja tudi na hrvaški strani reke Sotle.
Sodeč po visoki ravni restavracije Amon bi pričakovala več ambicioznosti (vsaj) v ponudbi sladic – čokoladni mousse in tiramisu sta namreč kost v grlu! Sploh ob dejstvu, da je to svetišče znamenitega festivala kozjanskega jabolka – tu je doma več kot 100 (!) sort starih jabolk. Zakaj torej ne več entuziazma do ponudbe lokalnih sestavin in tradicije?
Za časom je očitno tudi ponudba v čokoladnici, ki ne gre več v korak z udobjem sodobnega gosta. Pričakovati je, da se lahko v čokoladnici usedeš, spiješ skodelico vroče čokolade in uživaš ob vonju pregrešnih sladic ter izdelovanju znamenite čokolade. Sodeč po izkušnji izvidnikov premalo izkoriščena blagovna znamka. Prav tako bi na gradu Podsreda veljalo razmisliti o novi predstavitvi za sodobnega gosta, ki je željan večje interaktivnosti in ne zgolj muzejske interpretacije kulturne dediščine.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Spletni nastop Podčetrtka priča o tem, da so ustvarjalci prežeti s turistično miselnostjo, zato tudi nadpovprečno funkcionalen in strukturiran spletni nastop destinacije. Veseli, da ustvarjalci uporabljajo preverjene in delujoče module, kakršnega srečamo na primer v kontekstu rezervacijskega sistema. Tudi jezikovne različice pričajo o ambicioznosti kraja, ki živi s turizmom. Vseeno pa je mogoče pri spletnem nastopu še marsikaj izboljšati, izpostavil bi predvsem boljšo umeščenost in uporabo multimedije, prikazovalnikov fotografij in podobno. Podobno kot pri izletih bi lahko razvili tudi vsebine po aktivnostih in zanimivostih. Izboljšati bi bilo treba mobilne verzije in odzivnost platforme. Nikakor pa naj ustvarjalci v prihodnje ne spregledajo bolj jasne in na cilje oziroma dosežke osredotočene prisotnosti na družbenih omrežjih. Ocena? Koristno, praktično in namenjeno turistom, s precejšnimi možnostmi za razvoj in še večji prispevek spletnega nastopa k doseganju ciljev destinacije.
Vito Avguštin, Dnevnik
Pred petnajstimi, dvajsetimi leti sem šel proti večeru na sprehod v enem najbolj znanih zimskih centrov Avstrije. Ker je bilo precej mrzlo, sem se ustavil in razmišljal, ali naj se vrnem, ko me je z vprašanjem pozdravil deset-, mogoče dvanajstletni fantič: »Dober večer, gospod. Je vse v redu, ste zadovoljni? Če se hočete pogreti, lahko stopite k nam na vroč čaj.« Presenečen sem ga pogledal, mu odgovoril in stopil z njim čez cesto. Med srkanjem čaja sem iz klepeta s starši fanta ugotovil, da imajo garni hotel, da dela vsa družina, da je sobe oddajal že njihov ded, ded po mamini strani pa je imel gostilno. Potem sem jima povedal, kaj me je vprašal njun sin; spogledala sta se in samoumevno odgovorila: »Seveda je fantu v interesu, da se dobro počutite, saj ves kraj že 150 let živi od turizma, ne samo mi.«
Je pač tako: angleška trava, dober dresurni konj, dobra žgana pijača in turizem potrebujejo čas. Nič ne pride čez noč in nič ni podarjeno. Torej: če imajo kje dobre pogoje za angleško travo, ta ugotovitev pomeni le, da se lahko začne garanje, če želijo uspeti, garanja pa ne sme prekiniti nobena pohvalna uspavanka. Vsaka napaka namreč pomeni ne le, da je treba nadaljevati trdo delo, ampak da se je treba vsakokrat vrniti dva, tri korake nazaj.
Sestavni deli mozaika slovenskega turizma se počasi sestavljajo: kulinarika, gostoljubje, informacije, ponudba, zgodbe, posebnosti, profesionalnost, normativi, predpisi... Vsega po malem je bilo tudi v okviru naše zadnje tokratne izvidnice, katere ocene so se zaradi človeškega dejavnika, zaradi ljudi, obrnile v pohvalno smer. Ja, v Podčetrtku že nekaj časa skrbijo za travo, imajo nekaj dobrih konjev, tudi po dobri pijači so znani, očitno pa so si vzeli čas še za turizem.
