Prof. dr. Janez Bogataj
Tretje vprašanje je povezano s cerkvami v naši turistični ponudbi. Ne le za tiste turiste, ki jih želijo obiskati zaradi verskega prepričanja, ampak tudi za vse tiste, ki se bogatijo ob ogledovanju njihovih umetnostnih oziroma kulturnodediščinskih bogastev. Zaradi splošnega družbenega pojava, t.j. kraje, je večina cerkva zaprtih, turisti pa le s težavo najdejo poti in načine do ključev oziroma oseb, ki jim ta krajevna bogastva razkažejo. V nekaterih evropskih državah te zadeve odlično rešujejo z dvojnimi vrati, od katerih so zamreženo odprta čez dan in omogočajo kakovosten pogled v notranjščino, tudi fotografiranje ali snemanje. Navsezadnje se pri tem načinu cerkve tudi ustrezno prezračijo. Naša gosta sta bila zato upravičeno vesela, ko sta si v Piranu le lahko ogledala »edino cerkev«, ki je bila odprta.
Četrto vprašanje je povezano s kulinariko, ki je eden glavnih motivov katerega koli turističnega prizadevanja v svetu. Gosta sta bila navdušena nad kosilom, tudi nad »srčnostjo gostinskega osebja«, čeprav je zelo zanimivo njuno opažanje pred vhodom v restavracijo. Številne jedi, napisane na tabli pred vhodom, »so zaradi preobilja naštetih dobrot v več jezikih delovale malce kaotično«. Kadar vidim take primere, hitro ugotovim, kakšna je raven restavracije ali gostilne. Tudi jedilniki, ki imajo napisanih po 80 in več jedi, običajno določajo kakovostno raven ali pa se sliši glas lokalnega prebivalstva, češ, to je za turiste. Seveda je zelo negativno, da se gostinski lokali ločujejo na tiste za turiste in druge. S takim razlikovanjem ne moremo graditi kulinarične in gastronomske razpoznavnosti, tako posameznih krajev kot Slovenije v celoti. In še opozorilo, kako pomembno je, da ima tudi lokalno prebivalstvo primeren odnos do prave gostinske ponudbe. Klasičen primer ob tokratnem obisku gostov v Piranu je bil »namig gospe« v kampu Lucija, kje je dobra restavracija. Kosilo v La bottega dei sapori (upam, da je ime napisano tudi v slovenskem jeziku, če smo v tako specifičnem družbenem okolju dosledni!) je bilo po mnenju gostov odlično. Tudi samo po naštetih jedeh, ki sta jih okusila, bi temu le pritrdil.
Marjana Grčman, urednica oddaje Na lepše
Piran je eden od paradnih konj slovenskega turizma in bila bi presenečena, če Juan in njegova tržaška prijateljica ne bi bila očarana nad čarobno arhitekturo in razgledom za bogove. Pohvala uslužbenki TIC za izčrpno svetovanje glede ponudbe namestitev, lokalne kulinarike in dogodkov v istrskem zaledju. Obalno podeželje je namreč še vedno premalo izkoriščena turistična zgodba, glede na čarobnost arhitekture in intimo vaških jeder. Na turistično razvpitih območjih Obale pogrešam stik z ljudmi istrskega zaledja, njihovim vsakdanjikom in sezonske jedi na tržnicah domačih izdelkov. Sama bi Juanu namesto Poreča raje svetovala obisk katere manj znanih istrskih vasi, kjer se bo spontano srečal z domačini, se ustavil na kateri od turističnih kmetij in zavil v kleti lokalnih vinarjev oziroma pridelovalcev oljčnega olja. Doživetje za spomine.
Zmotila me je v nedeljo zaprta cerkev svetega Jurija, ki je ena najopaznejših stavb v Piranu. Kot da še vedno nismo dojeli koncepta turizma. Glede parkirnin bi veljalo razmisliti o popustih za hotelske goste, sploh tiste, ki prespijo v mestu več kot en dan. Verjamem pa, da je zabeljeno parkirnino popravil Krajinski park Sečoveljske soline, sploh glede na sproščen odnos pri študentskih vstopnicah. Žal mi je samo, da se v času njunega obiska še ni odprla sezona razvajanja v termah Lepa Vida sredi solinskih polj. Potem bi tudi cena piranskega parkiranja imela manj grenak priokus.
Vito Avguštin, Dnevnik
Prvi sprehod sredi maja po Piranu je po besedah kolumbijskega izvidnika razkril, da se je turistična sezona v tem obmorskem mestecu v resnici že začela; med opisovanjem sončnega dneva je namreč povedal tudi, da so tistega nedeljskega opoldneva Piran poleg zadovoljnih domačinov in turistov krasili tudi poulični glasbeniki. Zaposlena v turističnem informacijskem centru zasluži pohvalo. Glede na pripoved Juana Sebastiana se je poleg znanja jezikov izkazala tudi z nasveti, predlogi ogledov zanimivosti in bila kar izčrpna tudi glede priporočil za večerjo oziroma kosilo.
Velikokrat kar pozabimo, kako lepa je Slovenija – Piran s svojimi ulicami in trgi, sredozemsko sproščenostjo in odprtostjo, z ozkimi hišami in razkošnimi palačami je kar začaral našega skritega gosta, tako da se ni niti jezil, ker je bila cerkev sv. Jurija zaprta. Tako prva kot druga restavracija sta prinesli izjemno dober občutek: prav zato so natakarji in natakarice, da gostu pomagajo pri izbiri hrane, da ti svetujejo in kombinirajo po željah in okusu gosta, da se gostom posvetijo. Če potem obed še navduši gosta, pravzaprav ni več daleč do cilja obeh: zadovoljstvo.
Nasploh je bila ta prva letošnja poletna Dnevnikova turistična izvidnica polna prijaznih izkušenj, saj je navdušil tudi Muzej podvodnih dejavnosti Piran, še posebno naslednji dan, ko je bil izlet do Krajinskega parka Sečoveljske soline ocenjen kot prvovrstna izbira.
Cena parkiranja je dokaj relativen pojem. No, res je tudi, da tam, kjer znajo, od turistov raje poberejo denar drugače in jim ne zaračunajo zgolj dejstva, da so prišli na obisk. Raje jim »ponudijo« druge možnosti, da denar zapravijo, in to tako, da so turisti prepričani, da so za porabljeni denar dobili več, kot so pričakovali. Za nekatere je tudi dokaj nenavadno, da je ista cena za različne storitve vse leto skoraj nespremenjena. V italijanskih obmorskih turističnih mestih med Trstom in Benetkami je na primer parkiranje pred sezono in po njej zastonj.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Obala ima široko ponudbo, osrediščeno okoli Pirana in Portoroža, ki imata s svojim zaledjem gostu ponuditi ogromno. To se uspešno odrazi tudi na spletnem mestu. Piran ima izmed doslej ocenjevanih spletnih mest najbolje delujočo turistično spletno mesto in prisotnost. Navsezadnje gre za občino, ki ustvari največ nočitev pri nas. Zato veseli enostaven in uporaben spletni nastop, ki to ni »per se«, temveč zaradi domišljene vsebinske strategije. Spletno mesto jasno komunicira ponudbo, tudi različne segmente v smislu ponudb in zgodb. A to ne pomeni, da ni možnosti za izboljšave. Marsikatero zgodbo je treba bolj domisliti in izpeljati do konca. Tudi nekateri zametki vsebin, kakršna je rubrika Zgodbe o naših ljudeh, nekako ostajajo v zraku, nedokončani. A ideja in osredotočenost na to, kaj bi utegnilo zanimati turista, je tu. Fotografije so kakovostne, urednikom pa bi priporočil, da fotografije bolj vključujejo tudi v besedila in prispevke, ne da so omejene le na pozicijo nad prispevki. Tudi samo pisanje prispevkov še daje prostor za izboljšave, saj so nekateri teksti, predvsem za starejše uporabnike, težje berljivi. Boljša delitev besedil z naslovi, podnaslovi, odebelitvami, grafičnimi elementi bi naredila spletno mesto uporabnejše. Kot primer navajam objavljen program festivala vrtnic in cvetja v Portorožu. Boljše trženjske dosežke bo spletni nastop ustvaril, ko bodo vsebine med seboj bolj notranje povezane, kar omogoča vzvod za bolj poglobljeno interakcijo uporabnikov s spletnim mestom. Ker je turizem posel, v katerem se borimo za vsakega gosta, naj spletno mesto še bolj izrabi moč trženja s pomočjo elektronske pošte, hkrati bi k interaktivnosti in prepričljivosti spletnega mesta prispevala večja integracija družabnih vidikov spletnega nastopa, z uporabo orodij (Like, Pins, Twitt itd.) za večjo vpletenost uporabnikov. Spletni nastop se uporabnika dotakne v pozitivnih legah.