Prof. dr. Janez Bogataj

Marjana Grčman, urednica oddaje Na lepše

Suha krajina je ena izmed (še) neizkoriščenih turističnih priložnosti. Samo dobre pol ure vožnje iz Ljubljane ponuja pobeg na podeželje. Tu so glavni turistični aduti reka Krka, prvinskost domačinov, kakovostna ponudba hrane, osnovane na lokalnih živilih, in pa zeleno razkošje narave. Toda tu je turizem še vedno preveč osnovan na prostovoljni bazi turističnih društev. Za resen razvoj turizma bi morali na širšem območju relacije Žužemberk–Krka–Muljava–Ivančna Gorica–Stična razmišljati o enotnem, samostojnem TIC, ki ne bi bil zgolj skromna, neambiciozna veja občinske uprave. Takšen TIC bi moral aktivno tržiti tukajšnjo ponudbo – tudi z boljšo spletno stranjo, ki bi turista jasno usmerjala na turistične lokacije na širšem območju. Posamezna občina namreč – danes vedno zahtevnejšemu turistu – ponuja odločno premalo za aktiven oddih. V prizmi skupnega sodelovanja pa tu najdemo bogato ponudbo – od jamskih trekingov, ribolovnega turizma, izjemnih spustov po zgornjem toku reke Krke, visoke kulinarike, koncertov, turističnih kmetij, edinega še delujočega cistercijanskega samostana na Slovenskem, turizma v zidanicah na hribu Lisec … Tu je potreben profesionalen turistični kader. Našima izvidnikoma so občinski delavci sicer priporočili prenočišče in priskrbeli zemljevide. Toda to ni dovolj za resen turizem. Kaj pa informacije glede vsega preostalega? Kako je z ribolovom, kje je možna izposoja koles, kako je s spusti po reki Krki, odprtost okoliških muzejev, možnost najema turističnega vodnika, izbira lokalne kulinarike, obisk vinskih kleti … Turist je tu popolnoma prepuščen samemu sebi oziroma dobri volji posameznih gostincev. Kar ni dobro, saj tu izgublja lokalno gospodarstvo. Z resno, predvsem pa s sosednjo občino (Ivančna Gorica) povezano ponudbo, bi Suha krajina lahko bila destinacija, ki obeta.

Primož Žižek, direktor podjetja E - Laborat

Ko pride čas za oceno spleta, je treba biti osredotočen tako na pozicijo in vlogo destinacije kot tudi na standarde, ki veljajo pri spletnih predstavitvah in poslovanju v turizmu. Glede na to, da se, glede na zapisano v dokumentih, vsaj približno 160 slovenskih občin umešča med turistične igralce, to lepo kaže smer vlaganj, načrtovanja itd. Tudi občina oziroma destinacija Žužemberk je med njimi, toda s takšnim spletnim nastopom o napredni turistični konkurenčnosti na spletu ne moremo govoriti. Sploh ker destinacija v resnici ponuja veliko več, kot ponudi spletna predstavitev. Že videno... Predstavitev v okviru občinskih strani, kakšnih pol ducata strani vsebin smo našli, je, tako kot pri podobnih primerih po vsej Sloveniji, neprimerna za trženje. Na vseh spletnih mestih turističnega značaja obstaja nekaj zanimivih vsebin, navedb dogodkov, povabil k sodelovanju v gostoljubnem tonu, a kaj, ko so standardi predstavitve oziroma prisotnosti res spregledani. Priporočam resen premislek o spletni umestitvi Suhe krajine na svetovni splet.

Vito Avguštin, Dnevnik

Glede javnih prevozov oziroma dejstva, da v mali Sloveniji nikamor ne prideš brez lastnega prevoznega sredstva, nima smisla ponavljati že napisanega. Tudi druge nerodnosti, ki sta jih zaznala britanska izvidnika, so več ali manj stalnice v naboru vsega, kar je treba v slovenskem turizmu popraviti, odpraviti ali spremeniti. Na primer žužemberški grad: če sta gosta iz države, kjer je za vsakim vogalom urejen grad, izrazito občudujoče govorila o žužemberškem, potem še bolj v oči bode dejstvo, da sta ostala pred zaprtimi vrati, na katerih je telefonska številka, ki jo lahko pokličeš in se dogovoriš za ogled. In ko sta naslednji dan to storila, je prišel možakar, ki jima je očitno le odklenil vrata, saj sta povedala, da sta se – zastonj – prosto sprehajala po notranjosti gradu. Tudi cerkev sv. Mohorja in Fortunata je bila zaprta in tudi za njen ogled se je treba najaviti, enako pa velja za domačijo Novak in za muzej pri ostankih nekdanje železolivarne. Pripomba britanskih izvidnikov je zato vsekakor na mestu: »Občinska spletna stran bi lahko vsebovala omenjene informacije – ko kaj takega izveš šele na kraju samem, je za večino turistov že prepozno.« Seveda je to naloga TIC, ki jih je po Sloveniji kar nekaj, vendar tistega v Žužemberku naša gosta nista našla. Da je na naslovu, kjer bi moral biti TIC, policijska postaja, je preveč smešno, da bi kar koli rekli na to temo – mogoče le prepričanje, da je na spletni strani napaka že popravljena. Vse pohvale občinarjem, ki so opravili nalogo TIC, vse pohvale gostišču Koren za tisto pravo gostoljubnost in pravi občutek, kaj ponuditi gostom, vse pohvale natakarici v gostilni in vse pohvale naravi in zgodovini, da sta tako obdarili Žužemberk z okolico.