Prof. dr. Janez Bogataj

Drago Bulc, predsednik Društva turističnih novinarjev FIJET Slovenija

»'Pridem takoj!' Če bi takšno obvestilo viselo na kakšni zasebni hiši ali pa lokalu, kjer se ustavijo po večini samo domačini, bi človek razumel. Če pa takšno obvestilo visi na vhodnih vratih turističnoinformacijskega centra, je to nedopustno, saj se tam po večini oglašajo tisti, ki kraja ne poznajo. Med njimi je tudi v Sloveniji vse več tujcev. Zatorej bi bilo poleg obvestila v slovenščini treba obvezno dodati tudi najmanj angleški prevod. Ob mejah s sosedi pa bi bilo treba v znamenje prijaznosti vse napise prevesti tudi v jezike naših sosedov. Na dvojezičnem območju na Obali in v Prekmurju živijo pripadniki italijanske in madžarske manjšine ter je to celo zakonsko predpisano.

V turistični deželi, kot je Slovenija, pa ne bi bilo nič narobe, če bi bili ob meji s sosedi najpomembnejši napisi na turističnih uradih napisani vsaj v angleščini in jeziku sosedov. Tudi na meji s Hrvaško, pa čeprav naši sosedje v glavnem razumejo vsaj malo slovensko. V Kranjski Gori, Podkorenu in Ratečah bi lahko zaradi tromeje vsa za turiste pomembna obvestila prevedli kar v tri jezike. V nemščino in italijanščino za goste iz sosednjih držav ter v angleščino za turiste z vsega sveta.

Podobno bi moralo biti tudi s prevajanjem spletnih strani, saj so v naših turističnih krajih najpogostejši gostje, predvsem enodnevni turisti, iz sosednjih držav. Ko potujem po sosednjih deželah, čeprav razumem njihove jezike, se tudi sam razveselim, če na spletnih straneh ali v prospektih zasledim slovenščino. Pa čeprav je včasih v prevodih tudi kakšna napaka. Še bolj sem vesel, če kje čez mejo, na našem manjšinskem območju, zasledim napise in obvestila v slovenščini. Še najbolj pa sem vesel, če imajo v kakšnem gostinskem lokalu tudi jedilnik, kjer so jedi opisane še v mojem maternem jeziku. Počutim se resnično kot dobrodošel gost in zagotovo ob plačilu dam tudi napitnino.

Glede natakarjevega nadlegovanja naših tokratnih izvidnic pa menim, da ga ne bi smeli jemati preveč negativno. Kaj pa če je bil mladenič v svoji gostoljubnosti ob slabem znanju jezika samo malce preveč neroden. Nikakor pa mu ne gre oprostiti dvakratnega zaračunavanja prilog. Ko bo tole prebral lokalni tržni inšpektor, pa bo zagotovo, tako kot se spodobi, zašil divjega taksista. Imena ne bo težko najti, saj so ga našima Brazilkama priporočili najprej v TIC Trebnje in zvečer v restavraciji Galaksija.«

Vito Avguštin, Dnevnik

»Nekaj je spet pozitivnih presenečenj – recimo železnica, ki je na primer brez težav vrnila denar za vozovnico, čeprav je dolžina vožnje glede na razdaljo nekje z začetka kamene dobe. Naslednja pozitivna izkušnja je vsekakor Galerija likovnih samorastnikov z več kot izvrstno kustosinjo. Večina galerij in muzejev ima namreč toliko zanimivo zbirko ali razstavo, kolikor jo zna zanimivo predstaviti tisti, ki nas popelje po razstavnih sobanah. Potem je tu gostoljubna gospa Marina – kako toplo dene človeku tista iskrena prijaznost in gostoljubnost, ki jo premore domala vsaka slovenska vasica. Tudi uslužbenka TIC zasluži za pristop, informacije in znanje jezikov vse pohvale, tisto z listkom pa se lahko zgodi vsakomur. Mogoče le nauk te nerodnosti: kaj pomeni listek s sporočilom v slovenščini na vratih, kjer pričakuješ tuje turiste? Da, vsaj še v angleščini bi bilo treba napisati informacijo.

Vsaj tri stvari, dogodki, pa ne sodijo med nerodnosti, ampak katastrofe. Ne gre mi v glavo, da v hotelčku s 15 sobami zamočijo in ne vedo, katera soba je pripravljena za goste in katera ne. Najboljši hotel na svetu bo padel na izpitu, če ne bo poskrbel za čistočo v sobi. Ne le, da toaletnih prostorov vsaj ene od sob sicer simpatičnega hotelčka s tremi zvezdicami nihče ni očistil, očitno je zatajila tudi kontrola. To so osnove hotelskega poslovanja in uvesti morajo sistem, da se kaj takšnega ne bo več zgodilo. Druga katastrofa je trebanjski taksist, ki določa ceno na pamet, je drag (v Ljubljani stane kilometer od manj kot enega evra naprej!), nima taksimetra in ne izdaja računov. Pomislite, v kateri državi ste nazadnje naleteli na takšnega taksista in na kaj ste takrat pomislili. Ja, natanko enako pomislijo turisti, ko se jim kaj takšnega zgodi pri nas. In tretja katastrofa – kosilo s prilogo, ki je v jedilnem listu všteta v ceno, zaračunajo pa vam jo posebej. Ne gre toliko za denar kot za grenak priokus, slab občutek… Izvidnici sta sicer pohvalili hrano, ampak vsak turist novo deželo sprejema prek odnosov. Če se počuti dobro, bo naročil več in zapravil več denarja, kot je nameraval; če pa ima občutek, da ga imajo malo za norca, se ne bo nikoli več vrnil in o slabi izkušnji povedal trikrat več znancem kot v primeru dobre izkušnje. Ja, tako je to – na žalost ali na srečo.«

Primož Žižek, direktor E-Laborata

»Spletne strani s turističnimi informacijami v občini Trebnje delujejo znotraj domačega spletnega mesta občine Trebnje. Kot v mnogih primerih gre tudi tukaj za tipično 'uradniško' predstavitev turistične ponudbe, s tem, da v Trebnjem lepo poskrbijo za prevode in predstavitev v tujih jezikih. A vseeno je dejstvo, da na takšen način predstavljen turizem ne prispeva prav veliko k pozicioniranju turistične ponudbe občine Trebnje. Zanimive vsebine, na primer izleti pa predstavitvena brošura in podobno, so preveč skrite in neizpostavljene... Snovalcem in upravljalcem spletnega nastopa priporočam, da poskušajo tudi na spletu zaobjeti identiteto in avtentično izkušnjo turistične ponudbe Trebnjega, saj sama ponudba obeta zanimive izkušnje, od izletov, obiska galerije, kulinarike, kolesarstva do vrste dogodkov itd. Poleg tega je treba zasnovati modernejšo uporabniško izkušnjo, posodobiti informacije in povečati obseg prisotnosti v družbenih medijih in vertikalnih mnenjskih portalih, kakršen je na primer Trip Advisor. Trebnje ponuja številne nišne turistične produkte in v tem smislu sta optimizacija in zasnova spletnega nastopa ključni za učinkovit nagovor in povabilo turistom.«