Prof. dr. Janez Bogataj
Marjana Grčman, urednica oddaje Na lepše
Žal mi je, da Kenijki za svoj izlet po Krasu nista izbrali katerega drugega dneva, saj ima v ponedeljek večina turističnih ponudnikov zaprta vrata. Njuno doživetje Krasa je bilo tako – milo rečeno – osiromašeno.
Kras je namreč sam po sebi živi muzej. Skupaj z gastronomijo, naravno in kulturno dediščino pa tudi eden naših najmočnejših izvoznih turističnih artiklov. Napako sta naredili že na začetku – na TIC bi morali nasloviti več svojih želja, kaj vse bi si želeli videti in doživeti. V redu, grad Štanjel in mednarodni festival umetnosti Teranga v Škrbini – kaj pa vse drugo? Nepogrešljiv obisk katere izmed vinskih kleti, osebno srečanje z vinarjem, obisk lokalnih sirarjev, postanek na kraški domačiji. Bolj bi morali biti pozorni – ali še bolje opozorjeni – na arhitekturne posebnosti Krasa, na kraško podzemlje – kras je namreč dobil ime po pokrajini, ki ima glavni domicil ravno v Sloveniji.
Ne glede na to, da imajo muzeji in gostinci ob ponedeljkih zaprto, pa menim, da bi TIC moral imeti odprta vrata. Saj turisti za svoj obisk vendar ne izbirajo dnevov. Tako bi lahko obiskovalce vseeno usmerjali k ponudnikom, ki nimajo zaprto oziroma jih s kolesom napotili na izlet do bližnjih naravnih in kulturnih znamenitosti Krasa – četudi so morebiti v sosednji občini, zunaj komenskega Krasa. Tako pa turisti ob ponedeljkih na slepo tavajo po Krasu in – ne vedoč, zakaj – skoraj povsod naletijo na zaprta vrata. Turizem pa je živa stvar in ne biro, ki se zapre ob treh popoldan. Zato zagovarjam odprt TIC tudi ob ponedeljkih. Na Krasu je namreč zmeraj krasno, ne glede na dan v tednu.
Pa še glede zajtrka – jajca in pršut kot ena od stalnic kraške kulinarične ponudbe se mi ne zdijo slaba izbira. Predvidevam, da bi jima zraven ponudili tudi nekaj zelenjave in sadja – skratka naredili lokalno kraško frtaljo. Vsekakor se mi to zdi boljša izbira kot energijske ploščice in posebna klobasa v bližnji trgovini.
Vito Avguštin, Dnevnik
Med območji, ki želijo uspešno konkurirati na turističnem tržišču, je vse manj takšnih, ki ponujajo zgolj prenočišča, poleg pa mogoče le še kakšen namig oziroma seznam spletnih strani (v slovenščini), na katerih lahko potem izveste več o lokalnih zanimivostih, prireditvah, znamenitostih... Lepo, da so se v hotelu Paradiso potrudili in sta se naši izvidničarki dobro počutili, ampak – ali so mislili, da bosta gostji, ki sta prišli iz Nairobija za dva dni na Kras, ves čas zgolj v hotelski sobi? Prenočišče je vedno bolj zgolj izhodišče za najrazličnejšo ponudbo oziroma paleto možnosti, ki jih ponuja določeno območje.
To ponudbo pa je treba obiskovalcem seveda predstaviti, s tem, da ponudba ne more biti na primer zgolj izposoja koles, ampak predlog kolesarskih izletov do posameznih zanimivih točk. Potem tudi ne bo zagate zaradi zaprtih muzejev, gostiln in drugih znamenitosti ob ponedeljkih in ponekod tudi torkih: ali bodo turistu, ki se zanima za obisk Krasa, to takoj povedali ali pa – še bolje – bodo dogovorjeni z nekaterimi ponudniki, da lahko turiste pripeljejo kadar koli.
Lepo, da je uslužbenec v TIC svetoval gostjama, naj obiščeta festival Teranga v Škrbini. Ampak – med vsemi, s katerimi sta se srečali Kenijki, med vsemi, ki se ukvarjajo s turizmom in živijo od njega, je edino on dal vsaj en predlog. Kako se, strela nebeška, lahko zgodi, da na območju, ki slovi po izjemni kulinarki, gostji »najdeta« picerijo in potem »naletita« na gostilno? Jima je kdo predlagal obisk vinske kleti in poklical katerega od številnih izvrstnih vinarjev, je kdo predlagal, kje naj potrkata, da bosta pokusili najboljši pršut, je kdo omenil izlet v Postojnsko jamo ali Lipico? Jima je kdo povedal, da sta na najlepšem delu sveta in da bosta lahko napisali knjigo o doživetjih, ki ju čakajo? Ne, ponudili so jima službo natakarice…