Prof. dr. Janez Bogataj
Marjana Grčman, urednica oddaje Na lepše
Medved je na Kočevskem brez dvoma v svetovnem merilu najmočnejši turistični izvozni artikel in tukajšnje širše območje bi moralo v prihodnosti postati evropska prestolnica rjavega medveda. Tu danosti in možnosti rjavega medveda še vedno ne znajo dovolj izkoristiti v mehki obliki turizma – v povezavi z domačimi rokodelci, osnovnimi šolami, raziskovalci, biologi, fotografi in ekologi. Gostje, ki sem pridejo v strahu pred bližnjim srečanjem z medvedom, bi se iz teh krajev morali vrniti oprani teh predsodkov – tudi to se mi zdi naloga turističnih delavcev na tem področju. Potrebnih bi bilo več organiziranih možnosti fotolova v medvedovem naravnem okolju – opazovanje utrujenih živali v gostilniški ogradi se mi zdi namreč daleč od dobrega okusa.
Za resen razvoj tukajšnjega turizma bi moral biti TIC ob sobotah odprt dlje od 13. ure. Enako velja za muzej, ki je zaprt ob nedeljah in praznikih – ravno v času, ko se turisti odločajo za odhode na lepše. Nerazumljivo mi je, da muzejski eksponati niso razloženi v angleščini. Na katere goste pa računajo?
Odlično se mi zdi srečanje z gospodom Kobolo – domačinom, ki zares z ljubeznijo izdeluje medvedje skulpture. Žal mi je, da se Kitajka ni prepustila avanturizmu in se z enim od članov družine Kobola odpravila na ogled jam. Odločno namreč zavračam njeno mnenje, da so vse jame enake – Slovenija ima vendar čez 10.000 kraških jam in naša jamska raznolikost je izjemna v svetovnem merilu.
Sladice v središču mesta bi lahko oblikovali v povezavi s krovno zgodbo medveda – s pogojem, da se dvigne kakovost. Enako velja za zajtrke – nedopustno se mi zdi jesti slabo v deželi, kjer so lokalne surovine in filozofija kilometra nič ena od glavnih prednosti njenega turizma.
Tudi mojstri rokodelstva in lastniki turističnih kmetij so turistični delavci. Občina Kočevje bi tako v prihodnje lahko razmislila o tečaju tujega jezika za krog ljudi, ki se kakor koli ukvarja s turizmom. To bi bila ena izmed gest, da občina misli resno s turizmom. Takšnim, ki je okoljsko odgovoren, ki izobražuje, varuje lokalno dediščino in hkrati spodbuja lokalni razvoj.
Vito Avguštin, Dnevnik
Kitajka Ping Su je ob osnovni ugotovitvi: prijazni in komunikativni ljudje, lepa pokrajina in čisto okolje, ponovno opozorila na probleme, ki se kar preveč ponavljajo. Najprej odpiralni časi – TIC in Pokrajinski muzej v soboto do 13. ure, vrata cerkve sv. Fabijana in Sebastijana so bila zaklenjena… Potem je tu angleščina in nič ne pomaga, če ima neki muzej še tako dobre razstavne predmete, če obiskovalec ne ve, zakaj so tam in kaj predstavljajo. Tudi domača pogača sodi v to kategorijo – ko ti povedo, da bi jo sicer lahko dobil, ampak bi jo moral kakšen dan prej naročiti. V vseh teh primerih se podzavestno počutiš nekoliko opeharjenega, izigranega, v nekaterih primerih celo odvečnega 'ne bodi ga treba'. Nekoliko odvečnega se počutiš tudi, ko sedeš v gostilno, da bi užival v hrani (ki je bila v obeh omenjenih gostiščih pohvalno dobra), pa ti natakarji z ekspresnim naročanjem in tekanjem med mizami nehote sporočajo: »Daj, pojej hitro, plačaj in se spelji, ker potrebujemo stole in mize za nove goste.« To potem ni več podeželski užitek domačnosti, ampak industrijski obrat. Saj smo že računali, koliko nepomembno kratkih sekund se porabi za nasmeh in vprašanja: Kako ste? Je dobra juha? Potrebujete še kaj? Lahko prinesem kozarček rdečega? Lahko priporočim še sladico? Kako malo je pravzaprav treba, da se gost počuti kot kralj. Zato pa je bil pravi ambasador kraja rokodelec Kobol, ki se je zagotovo za vedno vtisnil v spomin naši kitajski izvidnici in tudi po obisku kmetije Konda je prijeten okus – tudi po sirih. Mimogrede: prenočišče v gostišču ni bilo poceni, s tem da je dobila zjutraj »nepresunljiv« zajtrk.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Kočevje ima dobro stoječo stran, kar se tiče iskalnikov in so vsebine hitro najdene. Tudi sama izvedba ni slaba. Odlično je, da občina že na prvi strani občinskih strani izpostavlja turizem v naravi in rjavega medveda, pa tudi šport v naravi, a kaj ko potem sledi po vsebini, funkcionalnostih in namenu precej plitko srfanje po občinskih straneh. Kar pomeni, premalo interaktivnosti, premalo integracije zunanjih virov, družbenih vsebin itd. Ali primer virtualnega sprehoda po zanimivostih v Kočevju, ki je zanimiva in koristna vsebina in ideja, ki je na občinskih straneh izpostavljena s pomočjo oglasne pasice, potem pa v turističnem delu predstavitve umanjka... Razen nekaj nekonsistentnosti pri kontaktnih informacijah, spletnemu mestu sicer ni kaj očitati. Korektno, a le z vidika občine. Z vidika turistične industrije bi bilo potrebno storiti drznejše korake naprej. Lahko ocenimo, da bi bilo za razvoj turistične dejavnosti na spletu in pozicioniranje nekaterih ključnih zgodb (izleti, narava, živali, rjavi medved, itd. ) veliko bolje, da bi turizem imel svojo ekskluzivno spletno prisotnost in ne le v okviru občinskih strani. Občina pač ne more, to niti ni njena neposredna naloga, razvijati trženja in tržnega komuniciranja, digitalnega poslovanja, optimiranja integracije turističnega gospodarstva v prepoznavno destinacijo tudi na svetovnem spletu. Skratka, naravna dediščina v Kočevju je tako zanimiva in slikovita, da bi moralo Kočevje na spletu pravzaprav zasnovati eno izmed najbolj prepoznanih evropskih spletišč na temo rjavega medveda in dežele, v kateri bivajo medvedi, kot najbolj izpostavljeni v živalskem svetu Kočevja in regije. Če bi se še turistična spletna prisotnost osredotočila na bistveno, kar Kočevje ločuje od vseh destinacij v državi, bi bili tudi trženjski prijemi lahko bolj osredotočeni. In s tem bi turistična ponudba Kočevja dobila mnogo širši doseg...