Prof. dr. Janez Bogataj
Priznam, da sem zapis o obisku izvidnikov v Kamniku čakal z velikim pričakovanjem prav zaradi dejstva, da je bila občina Kamnik, poleg Zreč, prva v Sloveniji, ki je v razmeroma kratkem času uredila svojo kulinarično razpoznavnost. In to z velikimi uspehi ter sistemom, ki omogoča tvorno nadaljevanje. Ne bom rekel, da sem bil razočaran, ko sem prebral vtise izvidnikov prav glede njunih kulinaričnih izkušenj, a vsekakor je v odnosu do tega pomembnega segmenta turizma, ki mu zadnje čase tudi Evropska unija in še kdo namenja veliko pozornost, očitno prišlo do kratkega stika. To ni presenetljivo, saj prihaja (oz. ne prihaja) do takega stanja tudi na državni ravni. Torej na ravni, ki bi si morala prizadevati za našo razpoznavnost in posredovati naše pozitivne izkušnje ter modele v mednarodni prostor. Evropska komisija je v te namene odprla poseben evropski gastronomski portal (Tastingeurope.eu), pred dnevi so se zaključile zanimive konference, denimo o regionalni gastronomiji in turizmu (na Portugalskem in v Španiji…), tudi EDEN (European Destinations of Excellency) bo v naslednjem letu dobil nove turistične cilje, kjer bo glavna vsebina kulinarika. Razen v gibanju EDEN Slovenija v teh dogajanjih sploh ni prisotna. Pa kaj govorim neumnosti. Saj smo vendar v krizi in varčujemo! Zato nam doma ne preostane drugega, kot da zganjamo razne kulinarične telovadbe za vpise v Guinnessovo knjigo rekordov ali se stereotipno šemimo v razne rimske, srednjeveške in še kakšne druge kulinarične prikaze… Zakaj tak uvod? Ker sta bila izvidnika deležna tudi nekaj kulinarike, vendar je tu vprašanje, kakšne in zakaj. Seveda moram tudi sam pohvaliti dejavnost zaposlene v kamniškem TIC, ki se je »zelo posvetila« izvidnikoma. Očitno moramo to v Sloveniji še posebej poudariti, saj smo že pri lanskih izvidnicah videli, da je bila paleta gostoljubnosti v TIC zelo pestra. V TIC bi se morali zavedati, da je treba lokalne in regionalne turistične vsebine različnim turistom ponujati različno. Ne moreš le enega seznama znamenitosti krajev in njihove kulinarike ponujati v enaki meri turistu iz Francije, Nemčije ali ZDA. Kaj šele iz Azije. Žal iz zapisa tokratnega obiska v Kamniku ni dovolj jasno razvidno, kaj vse je botrovalo odločitvi gostov za izbiro lokala, ki ga ob podrobnem prebiranju dveh publikacij (tudi v drugih jezikih) o Okusih Kamnika ne najdem na seznamu tistih, ki te Okuse ponujajo. Ali je tej odločitvi botroval namig zaposlene v TIC, da je tam umirjeno, da imajo čudovito teraso in strežejo odlično hrano? In ko berem zapis o obisku, preberem tudi novinarkino vprašanje, ali je francoski gost okusil tudi znameniti velikoplaninski sir trnič, ki mu je prav kamniški Zavod za turizem in šport odlično povrnil veljavo in pomen ter ga vtkal v kulinarično ponudbo občine? O tem siru, ki ima poleg vsega še zelo zanimivo zgodbo, je seveda Francoz slišal prvič od novinarke in ga ni okusil. Izvidničarja sta se odločila prespati v Termah Snovik. Tu moram malo kritike nameniti tudi njima. Apartma se jima kljub urejenosti in čistosti ni zdel cenovno primeren »glede na standarde v Sloveniji«. O teh standardih bi se zares rad poučil, kaj sta imela v mislih? Neštetokrat sem že prespal v Franciji, pogosto za veliko višji ceno, in ne v čistem apartmaju in še danes se spominjam vseh mest na mojem hrbtu, kjer sem intenzivno doživljal neurejene vzmetnice. Standardi velike večine slovenskih hotelov so pogosto veliko višji kot marsikje drugje po Evropi, in to za cene, ki so pogosto pod ravnjo kakovosti, ki jo ponujajo. Glede zajtrka in kavnega avtomata bi se z izvidnikoma kar strinjal, saj so vsi ti po Sloveniji pogosto na ravni češpljeve vode, kot bi to označil moj pokojni oče, sicer strasten kofetar. Res je tudi, da v tujini skoraj pri vsakem zajtrku dobiš tudi ekspresno kavo, če jo seveda naročiš, pri nas pa se je potrebno odpraviti v hotelsko kavarno in tam naročiti ter pravi kavni napitek plačati posebej. Najbolj prijetno je v tokratnih vtisih izvidnikov prebrati njuno odločitev, da se bosta v Kamnik še vrnila, obiskala Veliko planino… in upam, da okusila tudi nekaj iz nabora jedi Okusi Kamnika. Prav to je najobetavnejše in hkrati najbolj oprijemljivo stališče, ki bi ga morali v veliko večji meri negovati ter razvijati vsi tisti, ki načrtujejo razvoj turizma Slovenije. Ali jih je še kaj?
Marjana Grčman, urednica oddaje Na lepše
Tokratna izvidnica je pokazala, da se Kamnik zadnja leta postopoma in premišljeno turistično razvija. Pospešena promocija Velike planine in sira trnič ter sodelovanje s Turizmom Ljubljana so zagotovo pripomogli k večjemu obisku Kamnika in okolice. Glede na poročilo izvidnikov ima mesto živahen turistični utrip – sodeč po kolesarski dirki in nenehni gneči na gradu Zaprice. Žal mi je edino, da francoska gosta nista okusila trniča. Sira z obliko ženskih prsi, ki ga Turizem Kamnik promovira z akcijo Okusi Kamnika in ga tako skuša znova obuditi kot slovensko kulinarično posebnost. Praksa pa je pokazala, da bi morali lokalni gostinci v mestu in delavci v TIC tako tujim kot domačim gostom s še večjo vnemo ponujati ta trdi sir. Škoda je namreč, da turisti iz Kamnika odhajajo brez tovrstne kulinarične izkušnje.
Minus za neznanje angleškega jezika na recepciji Term Snovik. Na vhodni točki tako velikega turističnega objekta, kjer se kaže prvi vtis in sprejema obiskovalce, je znanje vsaj enega tujega jezika nujen pogoj, če nočemo z amaterizmom odganjati gostov. Minus tudi za gostišče, kjer kljub panojem z meniji, glede na uro dneva, niso stregli hrane. Kot da se branijo gostov, in to ravno v času glavne turistične sezone. Kdo bi jih razumel…
Vito Avguštin, Dnevnik
Izjemno – mislim, da gre za prvi kraj v seriji Dnevnikovih izvidnic, pri katerem je obiskovalec posebej pohvalil cestne oznake, saj so ga brez težav pripeljale do cilja. Tudi pot do TIC je bila po besedah Francoza Luciena in njegove Monike lepo označena, še bolj prijetno pa je bilo slišati nadaljevanje – gostoljubna mlada dama v TIC jima je v izvrstni angleščini predstavila mesto z okolico in zanimivosti, predlagala kulinarično raziskovanje in jima pomagala še z brošurami, zemljevidi in prospekti.
Francija je ena redkih držav, v kateri se niso prav prijeli lokali s hitro hrano, kar me izjemno radosti. Temu primerno je seveda velika večina Francozov in seveda tudi Francozinj sladokuscev, kar pomeni, da so obenem tudi dokaj zahtevni gostje. Nekako mi je godilo, ker je pohvalil okuse, ki so ga spravili v dobro voljo, opazna se mi zdi pohvala zajtrka v hotelu, vključno s pripombo o slabi kavi iz avtomata (podobno ogabne napitke, podobne kavi, ponujajo domala vsi hoteli in nikakor jih ni mogoče prepričati, naj to neokusno razvado opustijo); še bolj opazen se mi je zdel stavek: »Picerija nama ni dišala.« Saj ne, da bi bile picerije slabe, ampak preprosto zato, ker pico pač naročiš na obisku v Italiji, dunajski zrezek ali tafelšpic v Avstriji, hrustljavo zapečeno raco na Kitajskem, v Kamniku pa nekaj drugega. Recimo znameniti kamniški trnič, sir, ki bil kot nalašč za mladega francoskega sirojedca, pa mu ga ni nihče niti omenil. Na žalost predvsem francoskega para.
Izjemno zanimiva opazka je bila na račun jedilnega lista: seveda, če so jedi lokalne, potem so za marsikaterega tujega gosta precej neznane in seveda marsikdo pogreša nazoren opis jedi, po možnosti poleg še fotografijo. Dober predlog. O receptorki, ki ni znala angleško, ne bi izgubljal besed, ker je bil vtis obeh izvidnikov o celotnem izletu več kot pozitiven, vtis, strnjen v stavek navdušenja nad ljudmi, njihovo odprtostjo in gostoljubnostjo, nad lepo naravo, majhnostjo Slovenije, ki je v tem primeru zaradi dostopnosti prednost, nad arboretumom… Ko je na koncu izleta moč slišati tisti stavek: Še bova prišla, je pač vse v najlepšem redu.
Primož Žižek, direktor podjetja E-Laborat
Kamnik turiste nagovarja in z njimi komunicira z všečno vsebino. Kar veseli, je enostavnost uporabe in logičnost razporeditve vsebin. Pohvalimo lahko jasno postavljanje prednosti vsebinam in storitvam na spletnem mestu. Kamnik je eden tistih slovenskih turističnih krajev, ki s pomočjo spleta učinkovito razširjajo svojo turistično ponudbo na spletnem mestu, v celotnem spletnem nastopu pa se da še marsikaj postoriti. Rezervacijski sistem tako na primer ni med najbolj prijaznimi, več bi lahko bilo družabno omrežene komunikacije na samem spletnem mestu, pa tudi pri optimiziranju besedil in upoštevanju naprednih pravil umeščanja besedil ter večpredstavnosti se da še marsikaj postoriti. Zanimivo je, da gre za eno redkih spletnih mest turističnega cilja, ki se spoprijema tudi z aktivnim neposrednim trženjem v obliki kuponskih akcij, nagovorov po elektronski pošti… Na predstavitveni ravni sodobno in korektno zasnovano spletno prisotnost se da nadgraditi še z marsikakšnim presenečenjem, zlasti ker se zdi, da Kamnik na turističnem področju dela velike korake naprej. Povzetek? Spletno mesto je med boljšimi slovenskimi tovrstnimi lokalnimi spletnimi stranmi po vsebini in enostavnosti uporabe. Priporočila? Izboljšati kongresni vidik ponudbe, izboljšati iskalniški vidik spletne prisotnosti in najboljše prakse prenesti skozi celoten zemljevid spletnega mesta.
