Obisk obeh izvidnic je bil tokrat izrazito občinski, saj sta obe obiskali nekatere kraje in t. i. turistične zanimivosti tudi zunaj občinskega središča v Gornji Radgoni. Zelo me veseli, da je bil v izvidniškem paru iz tujine tudi Francoz. Že več kot dvajset let namreč stalno poudarjam, da so za vse, kar ponuja slovenski turizem, morda med najzanimivejšimi in perspektivnimi gosti prav Francozi. To se je navsezadnje pokazalo tudi pri tokratni izvidnici, saj sta oba gosta v en glas ugotovila, da »enostavno ne moreta dodeliti niti enega minusa«. A kaj pomaga vse to, ko pa v strategijah slovenskega turizma njihovi avtorji kar naprej ponavljajo bolj ali manj enake zgodbe o za nas emitivnih (izjemna beseda!) trgih, kjer Francije ni v ožjem izboru. Za Francoze je Slovenija idealna: nekoliko šlampasta, kulturno raznolika, s pestro naravno in kulturno dediščino, prehransko zanimiva in z vini, ki jim tudi Francozi priznavajo kakovost. Tudi dežela, ali če rečem v turističnem besednjaku destinacija, ki je primerna za družine in še bi lahko našteval argumente. Naše turistične strategije – in poznam vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja – so polne tabel, grafikonov in načelnega besedičenja. Zato so neuporabne in predvsem preobširne. Slovenski turizem ne potrebuje drugega kot trdno smer, cilje in načine, kako jih bo dosegel. Vse ostalo je le balast, ki opravičuje dodeljena, vsekakor previsoka sredstva. Naj bo dovolj o tem, saj sem si že z izrečenim verjetno spet pridobil nekaj novih sovražnikov. V občini Gornja Radgona iz vtisov obeh izvidnic izstopajo nekatere točke, ki sta ju obiskali. Najprej zagotovo zelo dobri vtisi ob obisku TIC ter dovolj širok nabor nasvetov, kaj naj si izvidnika in izvidnici ogledata. Nasvet za ogled Špitala in muzejske zbirke v njem se je obrestoval zlasti pri izvidnikoma iz tujine, ki sta bila navdušena nad vodenjem in predstavitvami vsebin. Očitno v tem primeru ni bilo težav z odprtostjo zbirke, ki je po zapisu izkušnje slovenskih izvidnikov sicer uradno zaprta v zimskem času, a jo lahko na posebno željo tudi odpro. Veliko manj navdušenja pa je bilo nad obiskom gradu v Gornji Radgoni. Z gradovi in predvsem njihovimi vsebinami, ki so osnova njihove vključenosti v turistično ponudbo, je v Sloveniji na splošno velika težava, razen častnih izjem, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke. Večkrat tukaj odpovejo tudi stroke, ki ne znajo razumeti specifičnih govoric, primernih in ustreznih za predstavljanje gradov. Stopnjevanje plačevanja vstopnin za razne dele radgonskega gradu se zato bere kot popolnoma neprofesionalno početje, če za vsemi navedenimi številkami ni nobenih vsebin. Gradovi namreč potrebujejo temeljite koncepte vsebin in razvoja. Tukaj niso v ospredju le vprašanja spomeniškega varstva in umetnostnega vrednotenja. Predvsem so gradovi vprašanje večdisciplinarnega načrtovanja, ki nima za izhodišče le nekih muzejskih prikazov. Nekaj podobnega je tudi negovski grad, ki sta ga obiskali obe izvidnici, čeprav je v zimskem času zaprt. Sicer stavbno urejena lupina gradu, a brez prave vsebine, kljub informaciji, da se v »toplejših mesecih tam veliko dogaja«. Mislim, da tudi zeliščni vrt k temu ne more kdovekaj pripomoči. S takimi in podobnimi zeliščnimi vrtovi, ki jih pripenjajo mnogim gradovom, je nasploh veliko vprašanje njihove primernosti. Prav zaradi še ene neuspešne zgodbe s ponudbo gradov, je toliko bolj razveseljivo, da sta obe izvidnici odnesli iz občine Gornja Radgona dobre vtise in okuse o hrani, med katero je bilo tudi nekaj lokalnih jedi. Med njimi zagotovo prleška gibanica in znamenita tünka. Pohvaliti velja tudi obiskano gostilno, kjer so slovenskima izvidnikoma postregli z nekaterimi tradicionalnimi, a sodobno sestavljenimi in interpretiranimi jedmi, če lahko sodim po naštevanju v zapisu o njunih vtisih. Podobno velja tudi za zajtrka na turistični kmetiji, ki sta ju bila deležna gosta iz tujine. Zagotovo pa se bom ob prvi priložnosti pozanimal, kaj naj bi bili »domači burgerji«, kakšen je »štajerski zrezek« in čarobna čokoladna krogla, ki je nadevana s pivsko peno (mousse), prelita »z belo čokolado v višnjevem soku« in »posuta z lešniki«. Še dve sestavini obiska izvidnic v Gornji Radgoni moram izpostaviti. Najprej sta to obiska kleti penin v Gornji Radgoni in Frangeževe kleti penin, kjer se je spet pokazalo, da mora določena turistična točka vedno ponuditi več različnosti. V tem primeru od poučnega in zanimivega do degustacije. In še druga vsebina: to je bil ogled vrelcev mineralnih vod, ki so v nekaterih vaseh. Menim, da bi morali prav tem vrelcem posvetiti v prihodnje več turistične pozornosti, saj lahko ponudijo in zadovoljijo vsakega turista v veliko večji meri kot še tako gradbeno brezhibno obnovljen grad, a brez vsebin!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Kot človeka s celinskega dela Slovenije me na mejnih prostorih vedno privlači zgodba meje. Ker nosi čustva in zgodbo zgodovine skozi oči tamkaj živečih ljudi. Meja je danes v turističnem smislu izziv – kako prišleku na primer ponuditi izkušnjo pol stoletja trajajoče železne zavese, ki je izoblikovala zgodovinski značaj domačinov. V Radgoni bi prednost tega multikulturnega območja – tako kot na Goriškem – lahko tudi s čezmejnimi projekti bolje izkoristili v turistične namene.
Zaradi bližine Avstrije razumem pogoste nemške napise na turističnih tablah, toda z njimi so v Radgoni brez potrebe zavrnili goste, ki ne prihajajo iz anglosaksonskih držav, pa tudi vse tiste, ki ne razumejo nemško. Bilo bi škoda, da bi občini zmanjkal drobiž za angleško verzijo turistične spletne strani.
Strinjam se s slabimi prometnimi oznakami, tudi s snemalno ekipo imamo v tistih koncih nemalokrat težavo z iskanjem ponudnikov. Bolje bi bili lahko označeni tudi naravni vrelci mineralne vode in slatine – sploh glede na bogato zgodovino in dejstvom, da ravno zdravilna voda postaja ena od konkurenčnih prednosti slovenskega turizma.
Vstopnina za grad pa, kako naj rečem – »kar nekaj«. Pobirati drobiž po kosih in imeti na koncu občutek, da so te žejnega peljali čez vodo… Grad naj se prodaja kot celota, vse drugo se mi zdi obiranje turistov. Osebno bi si kot turist po vzoru centra Duo v Veržeju želela več aktivnega druženja z lokalnimi rokodelci in mojstri domače umetnostne obrti, pa tudi bolje izkoriščeno viničarsko preteklost.
Turistična spletna stran s preveč podatki je kot jedilni list s preobilico naštetih jedi. Zmede. Odvrne. Včasih se splača ponuditi manj, pa tisto v bolj sofisticirani obliki. Gornja Radgona bi si tako morala oblikovati izrazitejši turistični značaj, ne pa ponujati vsega po malem. Kot turist si želim, da me vsaj na začetku vodijo in pri tem moram vedeti, kaj je »crème de la crème« njihove ponudbe, preden se grem raziskovalni avanturizem na svojo roko. Sicer destinacija izzvodeni. Okušanje destinacije je tako kot ljubljenje. Vse s pravo mero in ob pravem času…
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Gornja Radgona je kraj, ki se lepo razvija, ki ubira prave korake, da bo tudi turistično zanimiv za širši krog obiskovalcev, kar potrjujejo tudi tokratni izvidniki. Na spletu prisotnost Gornje Radgone ni to, kar bi lahko bila, a zametki so tukaj. Glede na to, da v kraju gosti naletijo predvsem na prenovljene objekte in znamenite stavbe, na katere so domačini ponosni, še posebej pa Gornja Radgona s svojo ponudbo slovi po izjemni prijaznosti, odprtosti in gostoljubju, je potrebno ta občutek prenesti tudi na svetovni splet. Namreč vsak kraj ima svoje primerjalne prednosti, Gornja Radgona kot destinacija pa najbolj od vsega obvlada odnose, prijaznost, kulinariko, izkušnje, ki presegajo pričakovanja. Zato bi bilo potrebno v prihodnje namesto večinoma suhoparna besedila, preveč zgoščene, ponekod pa premalo razvite informacije oblikovati v zgodbe, ki jih dopolnjujejo fotografije, video in druga multimedijska orodja. Tudi uporabniška izkušnja spletnega nastopa se mora izboljšati, tako z vidika osnovnih principov delovanja (povezave, kliki na neobstoječe vsebine, adaptacija zemljevidov, boljša integracija brošur ipd.), kot naracije v kontekstu ponudbe, razlogov za obisk, posebnosti. Sicer razumljivo slovensko-nemško izvedbo turističnega portala bi bilo koristno čim prej posodobiti še z angleško verzijo vsebin. Pa tudi optimizacija za iskalnike ne bo škodila, še posebej za besede in vsebine, ki ne vključujejo neposredno ime kraja (npr. pomurski in radgonski sejem ali radgonska penina). Nujno je upoštevanje pravil pisanja za splet, pa tudi opis dogodkov in trženje po e-pošti bi moralo imeti več uredniških pravil, da bi uporabniki pridobili koristne in uporabne vsebine. Podobno velja tudi za družbene medije, kjer je prisotnost omejena. Vsebinsko nastop lepo dopolni spletni nastop http://www.kultprotur.si/, kjer najdemo marsikaj, kar na uradnih spletnih straneh umanjka. Slabost pa je, da le v slovenskem jeziku. V splošnem in kot povzetek: Gornja Radgona naj tudi na spletu postane tako ambiciozna, odprta in neposredna, kot je v pristopu k prenovi destinacije in odnosu do obiskovalcev.
Vito Avguštin, Dnevnik
»Prebivalci severovzhodne Slovenije so že pregovorno gostoljubni in prijazni, vsekakor pa je treba poleg tega tokrat poudariti tudi ugotovitev, da so se prav vsi, ki so kakor koli vključeni v turistično dejavnost, tokrat izkazali: zaposleni v TIC, natakarica in natakar v gostilni, turistični vodiči, muzealci in vinarji… Profesionalnost, prijaznost, gostoljubnost… Veste, tokrat sta bila v slovenski izvidnici mlada popotnika, ki sta videla že kar precejšen del sveta, v tuji pa slovaško-francoski par, ki je tudi že ogromno prepotoval in med drugim desetletje živel v Parizu. In vsi štirje so v Gornji Radgoni bili izrazito zadovoljni. Zakaj? Lepoto pokrajine z vinogradi in gozdovi, bogastvo muzejev, zanimivost cerkva, posebnost gradov, okusnost hrane ter žlahtnost penine in vina je še dodatno ožarila dobra volja obiskovalcev, dobre volje pa so bili, ker so se imeli lepo, ker so se počutili dobrodošle in ker so z njimi komunicirali ljudje dobre volje. Dobra volja je nalezljiva. In dobra volja naredi zanimivosti še zanimivejše, dobro hrano še okusnejšo in penine povzdigne na raven šampanjcev. Če se gost dobro počuti, za marsikatero nerodnost gostiteljev celo sam išče izgovore. Tako Slovakinjo in Francoza sploh ni motilo, ker so bili vsi napisi in pojasnila v slovenščini ali kvečjemu še v nemščini. Ja, ljudje so tisti, ki v tem resničnostnem šovu, ki mu pravimo turizem, delajo čudeže. Radgonski grad, ki te sprejme dobesedno brezosebno, saj ima tudi za vstopnino avtomat, ni ostal nikomur v spominu.«