“Nisem pričakoval, da bo tako lepo”

Obisk v Kopru pričel z odlično večerjo

Zaradi spleta okoliščin se je naš izvidničar na pot na žalost podal sam, a kot družinski človek je bil pozoren tudi na to, ali je naše največje primorsko mesto primerno za družinski izlet.

Philip je svojo pot pričel že ob sedmih zjutraj in najdaljšo razdaljo iz Nemčije do Avstrije premostil z letalom. Iz Celovca je pot nadaljeval z najetim avtom vse do Ljubljane, kjer se je oglasil v naši hiši in se nato opremljen z vsemi navodili podal v Koper, kamor je tako prispel šele pozno popoldne. Ker je bil utrujen, poleg tega pa je bilo že temno, sprva ni mogel najti hotela, zato si je pomagal z navigacijskim sistemom. Naslednji dan je sicer opazil vse označbe, ki jih je prejšnji dan spregledal. Hotel si je izbral že pred prihodom, in sicer preko spleta, kjer na strani Slovenia.info presenetljivo ni bilo na voljo nobene proste sobe. To je nato brez problema našel na uradni strani mesta – www.koper.si. Izbral je hotel, prijazen za družine, na mirni lokaciji, ki ni preveč oddaljen od mestnega jedra. »Moj prvi vtis o hotelu Bio je bil, da gre za hotel, namenjen poslovnežem, saj se nahaja v poslovnem predelu. Vsekakor to ni turistična lokacija,« nam je zaupal naš sogovornik in dodal, da ga je čakalo lepo presenečenje, saj tako okusne večerje ni pričakoval. »Privoščil sem si ribo na žaru, zelenjavo, po nasvetu natakarja celo ribjo juho, ki si je sicer ne bi, in spil kozarec zelo dobrega vina ter večer zaključil z odlično sladico, ananasovim karpačem.« Nad sobo je bil malenkost razočaran, saj je dajala videz dotrajanosti, pohištvo pa je bilo vidno poškodovano in tudi z električno napeljavo ni bilo vse v redu.

Vodeni ogledi potekajo le v poletnem času

Naslednji dan se je po zajtrku nemudoma odpravil do starega mestnega jedra. Avto je pustil na enem od parkirišč ter svoj pohod pričel pri Prešernovem trgu, kjer si je ogledal nekdanja glavna mestna vrata Muda iz leta 1516, zgrajena v renesančnem slogu. Od tam se je sprehodil mimo največjega mestnega Da Pontejevega vodnjaka v obliki mostu iz leta 1666 vse do Titovega trga, kjer je užival ob pogledu na Pretorijsko palačo in brez težav našel TIC, vendar vanj ni vstopil, temveč je svojo pot nadaljeval v smeri proti gledališču vse do ulice Belveder, kjer je užival v lepem razgledu. Med drugim je opazil, da je mesto lepo opremljeno z informacijskimi tablami, ki posameznika usmerjajo k muzejem in drugim znamenitostim.

Od tam se je nato spustil do Carpacciovega trga, kjer stoji hiša, ki velja za izjemno lep primer gotske stavbe iz 14. stoletja, za mnoge pa je vznemirljiva, ker naj bi bila dom beneškega slikarja Vittoreja Carpaccia. Tako izročilo, sicer pa naj bi tam živel le njegov sin Benedetto. Philip se je nato odločil vrniti do TIC, kjer je dobil nekaj brošur, zemljevid in nekaj nasvetov, kaj naj si ogleda in kam naj gre dobro jest. »Mlad fant v turistični pisarni je bil zelo prijazen, a morda vendarle malo prehiter. Bil sem namreč edini turist. Sicer pa je svoje delo opravil odlično,« nam je povedal Philip, čeprav je bil vseeno malce razočaran, ko je izvedel, da voden ogled ni možen. Tako med drugim ni mogel videti notranjosti Pretorijske palače. Mladenič mu je pojasnil, da vodeni ogledi potekajo le v poletnem času, ko sta v pisarni dva zaposlena, sedaj ko je sam, pa je ne more pustiti prazne.

V muzeju motorjev se je zadržal kar nekaj časa

Pridružil se jima je še gost iz Rusije, s katerim se je zapletel v kratek pogovor in sta si nato skupaj ogledala mestni stolp oziroma zvonik, ki je bil nekoč romanski utrdbeni objekt, danes pa obiskovalcem služi kot odlična razgledna točka, od koder je moč uživati v razgledu na staro mestno jedro, vse do Žusterne in Ankarana ter celotno daljno okolico. S turistom iz Rusije sta si zatem skupaj ogledala še stolno cerkev Marijinega vnebovzetja, katere pročelje je danes mešanica gotskega in renesančnega sloga, njena notranjost pa hrani številne dragocenosti, med drugim tudi tri slike Vittoreja Carpaccia. Z zanimanjem sta si ogledala še jaslice, ki so bile po besedah našega izvidnika zelo lepe.

Svojo pot je nato nadaljeval sam, spustil se je v smeri pristanišča in naletel na kulturni informacijski center, kjer so ga povabili, naj se vrne zvečer, ko bodo imeli otvoritev fotografske razstave. Želel si je ogledati tudi Pokrajinski muzej, ki stoji poleg informacijskega centra, vendar je bil zaradi prenovitvenih del zaprt. Usmerili so ga k etnografskemu muzeju, ki je sicer del pokrajinskega, vendar na drugi lokaciji. »Nedaleč od pokrajinskega muzeja sem naletel na muzej motorjev (Tomos – zbirka sodobne industrijske zgodovine), kjer sem se zadržal kar nekaj časa, čeprav me v resnici motorji ne zanimajo preveč. Zaposleni v njem je bil namreč izredno prijazen in poln zanimivih informacij. Povedal mi je vse o motorjih, o podjetju, ki jih je izdelovalo, in vse o zgodovini prometa v Kopru in okolici,« je poročal naš sogovornik.

Ribji golaž in polenta sta teknila

Od tam se je spustil do tržnice, kjer je med drugim opazil kar nekaj zanimivih spominkov. Med potjo nazaj je naletel na turistično agencijo, ki je hkrati tudi prodajalna s spominki, in se pozanimal o aktivnostih, ki jih ponujajo, ter si zaželel vožnje z barko. To žal ni bilo možno, saj vse dogajanje poteka zgolj v poletnem času. Odločil se je kupiti nekaj spominkov, pri čemer so mu z nasveti z veseljem pomagali. »Imeli so namreč zelo veliko lepih stvari, lokalnih izdelkov, ne plastike,« je Philip pohval izbiro. Za sina je tako izbral majčko s koprsko maskoto, za hčerko copate iz volne, kupil pa je še posušen kaki ter fige. Med drugim so mu predlagali, naj obišče grad Socerb.

Od tod se je namenil poiskati etnografski muzej, ki pa ga ni bilo tako enostavno najti. Ko ga je končno našel, je naletel na zaklenjena vrata, zato je pozvonil in prijazno so mu pojasnili, da je kustosinja ravno na kosilu in naj se vrne čez nekaj časa.

Tudi sam se je odločil prigrizniti nekaj toplega in po nasvetu zaposlenega v TIC je poiskal gostilno Istrska klet Slavček, kjer so mu predlagali ribji golaž in polento. »Težava je bila, da ne maram polente, vendar sem se odločil tvegati in ni mi bilo žal. Golaž je bil odličen, prav tako pa mi je teknila polenta,« nam je z nasmehom povedal Philip in dodal, da je bilo tudi vino dobro, čeprav morda ne najvišje kakovosti. »Gostilna je majhna, a daje vtis domačnosti, nekako v slogu kuhinje stare mame. Morda potrebuje le nekaj osvežitve.«

Ko se je okrepčal, se je vrnil v etnografski muzej, kjer si je z zanimanjem ogledal zbirko, ki predstavlja materialno in duhovno kulturo prebivalstva tega območja od 17. stoletja dalje. »Pritegnila me je magnetna tabla, kjer lahko oblečeš figure. Mislim, da bi bilo to zanimivo za mojo hčerko,« je med drugim o zbirki povedal naš sogovornik ter dodal, da so muzeji v Kopru nanj naredili vtis: »Sicer majhni muzeji, ki iz majhnega naredijo nekaj lepega in zanimivega.«

Kljub neprivlačni zunanjosti stavbe sta hrana in natakar navdušila

Po ogledu cerkve sv. Ane se je vrnil v hotel in si nekoliko odpočil. Kasneje se je peš podal do muzeja Vina Koper, ki pa je bil žal zaprt. Pot je želel nadaljevati peš, vendar je kaj kmalu ugotovil, da je mestno jedro vseeno predaleč, poleg tega pa je tudi pot zelo neprivlačna. Zato se je vrnil v hotel in se do mestnega jedra odpeljal z avtom, kjer je obiskal Center eksperimentov.

»Ta mi je bil zelo všeč in prepričan sem, da bi bil všeč tudi mojima otrokoma, še posebej sinu. Pohvalil pa bi tudi prijaznost zaposlenih,« je o centru povedal naš izvidnik, ki se je od tam odpravil na odprtje razstave, od centra oddaljene zgolj nekaj metrov. »Ta otvoritev je prišla kot nalašč, saj sem se že spraševal, kaj bom počel zvečer. Nisem namreč hotel obsedeti v hotelu. Večer sem tako preživel v umetniški atmosferi ob lepih fotografijah in prijetni ter zanimivi družbi.«

Večer je sklenil zaključiti z dobro večerjo, zato se je odpravil iskat primerno restavracijo. Po nasvetu zaposlenega v turistični pisarni se je namenil jesti v restavraciji Capra, vendar ko je prispel tja, je imel občutek, da počasi zapirajo, zato se je odpravil dalje. Sprva ni našel nobenega lokala, ni namreč želel jesti pice ali česa podobnega, nato pa se je spomnil, da je ob obali v marini na vrhu neke ne preveč ugledne stavbe videl restavracijo. »Videz te stavbe je tako neprivlačen, da če situacija ne bi bila takšna, kot je bila, ne bi nikoli vstopil,« je priznal Philip, ki se je odločil ponovno naročiti ribo na žaru.

Večerjo je začel z ribjo solato, sledila je riba, ob tem pa si je privoščil tudi kozarec zelo dobrega vina. »Bilo je naravnost odlično,« je o hrani v restavraciji Skipper povedal Philip in dodal, da je bila tudi postrežba na primerni ravni. »Natakar, ki je morda lastnik, je deloval kot oseba z dolgoletnimi izkušnjami. Bil je zelo spreten pri svojem delu.« Sicer pa so se njegovi dvomi o pravilnosti izbire restavracije začeli razblinjati že, ko so vanjo vstopili ljudje z otvoritve razstave.

Ko se je vrnil v hotel, je bila ura že deset, a ker še ni bil zaspan, si je naročil kozarec rdečega vina in ob srkanju odlične kapljice v hotelski veži prebiral brošure z informacijami o Sloveniji. Naslednji dan je opazil, da mu vina niso zaračunali, prav tako ne dodatne kave, ki si jo je zaželel pri zajtrku, kar se mu zdi zelo prijazno.

Naslednjič bo v Koper prišel z družino

Naslednji dan je imel v načrtu obisk bazenskega kompleksa Aquapark Žusterna, kjer je tudi središče dobrega počutja, a si je na poti do tja premislil. »Slišal sem, da je hotel popolnoma obnovljen, vendar se mi zdi, da podoba celotnega kompleksa ne odraža tistega, kar obljublja notranjost. Morali bi nekaj storiti, da bi dajalo vtis višje kakovosti. Pa tudi parkirišče je bilo predrago,« je povedal naš izvidnik, ki se je zato raje z avtom odpeljal na Markovec, ki se vzpenja nad bazenskim kompleksom, in užival v razgledu ter naredil nekaj posnetkov. Odpravil se je tudi do Škocjanskega zatoka, vendar ni našel vhoda, zato se je vrnil v center, kjer je bil dogovorjen z novinarko Radia Slovenia international, ki je z njim opravila krajši intervju.

Počasi je prišel čas odhoda, a še preden se je naš sogovornik povsem poslovil od Kopra in njegove okolice, se je odločil poslušati nasvet, ki ga je dobil v turistični agenciji, in obiskal grad Socerb. »Kakšna lokacija, kakšen fantastičen razgled!« je bil nad gradom Socerb navdušen Philip, ki je na tem mestu zaključil našo izvidnico in se podal proti Ljubljani.

»Koper je zelo lepo zgodovinsko mesto. Kakor me je na eni strani presenetila velikost industrijskega dela, me je na drugi strani navdušila lepota starega mestnega jedra. Nisem pričakoval, da bo tako lepo. Ko se približuješ Kopru, najprej opaziš industrijo, pristanišče, tovornjake in trgovska središča, ne vidiš pa hiš, zato ne pričakuješ tega, kar potem doživiš. Tudi ljudje so zelo prijazni, čeprav nekoliko zadržani in previdni. Ko sem jih nagovoril, so bili vedno pripravljeni pomagati. Koper je mesto, ki je po mojem mnenju zelo primerno za družinske izlete in za mlade. Priporočam vsaj tridnevni izlet; en dan za ogled mestnega jedra, en dan za obisk bazenov in središča dobrega počutja ter en dan za raziskovanje okolice. Opazil sem, da poteka kar precej obnovitvenih del, kar je dobro. Mislim pa, da manjka predvsem harmonična povezava med starim in industrijskim delom. Koper ima prav gotovo potencial, da se kljub industriji razvije v zanimiv turistični cilj,« je ob koncu strnil svoje vtise Philip, ki je obljubil, da bo v Koper še prišel, a naslednjič z družino.