Neverjetno zanimivo, a tudi pikantno in nelagodno (video)

Sprva romantično vzdušje

Na Dolenjsko sta se odpravili z vlakom. Na ljubljanski železniški postaji sta zjutraj kupili povratni vozovnici, si privoščili krepčilen zajtrk in se ob 9. 30 predali brezskrbnemu potovanju. »Zelo sva uživali med opazovanjem pokrajine, zdelo se nama je romantično. Veste, v Braziliji nimamo takih železniških povezav – tam daljši prevozi z vlaki večinoma potekajo v industrijske namene. Vožnja do Trebnjega se mi je zato zdela še privlačnejša,« Fernanda ni skrivala svojega zadovoljstva.

Po uri in pol sta prispeli v Trebnje. Njun prvi cilj je bil povezan z iskanjem hotela Opara. Nočitev v njem sta si rezervirali že teden dni prej prek spletne strani booking.com. »Podrobno sva preučili priporočila in komentarje gostov treh hotelov in se zaradi bližine centra odločili za Oparo. Poklicali sva v hotel in uredili svoje bivanje; nič nama ni bilo treba plačati vnaprej, receptorja, ki se je izkazal z zgledno angleščino, sta zanimali le najini imeni. Očitno nama je zaupal na besedo,« sta pohvalili hotelski servis.

Točno lokacijo hotela sta izvidničarki našli s pomočjo sprevodnika, ki sta ga srečali na železniški postaji. Ni znal angleško, a se je potrudil s kretnjami in bil pri tem uspešen. Tudi nad hotelsko sobo gospe nista imeli pripomb, razen da je bil toaletni prostor ob njunem prihodu umazan. Želeli sta poklicati na recepcijo in se potožiti, a v sobi ni bilo telefona. Pokrov WC-školjke sta zato počistili sami, a kaj, ko sta na novo neprijetnost naleteli že sredi noči. Takrat jima je zmanjkalo toaletnega papirja. Oblečeni v spalni srajci nista želeli zganjati hrupa, zato sta počakali do jutra in se šele takrat zaupali receptorju. Uspešno – po zajtrku ju je v sobi čakalo želeno – toaletni papir. Glede priročnosti telefona v hotelskih sobah tako ali tako nista imeli namena razglabljati...

»Pridem takoj«

Osvobojeni prtljage sta se izvidničarki peš podali v iskanje Turističnoinformacijskega centra (TIC). Našli sta ga približno sto metrov stran od hotela. Na vratih sta naleteli na listek z obvestilom »Pridem takoj«. Še dobro, da sta kot tujki vseeno razumeli napisano v slovenščini. Približno petminutno čakanje sta si popestrili z listanjem turističnih letakov in brošur, ki sta jih našli na stojalu pred vhodom v TIC. A vseeno nista želeli izgubiti preveč časa, preizkusili sta srečo, potrkali na vrata in bili presenečeni...

»Odprla nama je gospa najinih let in se opravičila, da je pomotoma pozabila odstraniti listek. Zelo je bila prijazna, njena angleščina je bila brezhibna. Seznanila naju je s turistično ponudbo, o kateri sva se sicer že doma poučili na zelo dobro organizirani spletni strani www.trebnje.si, kjer sva prav tako našli obilo koristnih informacij v angleškem jeziku. Podarila nama je zemljevid mesta in tudi na vprašanja, kje lahko okusiva tradicionalne kulinarične dobrote občine, nama je podala obilo predlogov,« je Fernanda opisala srečanje s predstavnico TIC.

Preden sta si s prijateljico omislili kosilo, ju je pot vodila do trebanjskega gradu. »Želeli sva si ga ogledati, še posebej zato, ker v Braziliji nimamo gradov. A videno naju je osupnilo le v negativnem smislu – grad je bil popolnoma zapuščen, poškodovan in še kako potreben obnove. O tem sva bili sicer predhodno obveščeni, a sva bili vseeno razočarani...«

Nespodobno povabilo?

Kosilo sta si izvidničarki omislili v Gostilni Meglič. Vedeli sta, da tam strežejo tradicionalne domače dolenjske dobrote, zato jima je polurni sprehod hitro minil. Naročeni jedi – klobasa s kislim zeljem in hišni zrezek Martin – sta jima zelo teknili. Bili sta hvaležni natakarju Mateju, da jima je vino – frankinjo in cviček – že pred naročilom ponudil v brezplačno pokušino. Tako se precej lažje odločili za naročilo pol litra rujne kapljice, s katero sta poplaknili okusen obed.

In takrat se je začela njuna pustolovščina. Preden sta prosili za račun, sta natakarja povprašali o možnostih večernega dogajanja v Trebnjem. Potem ko sta se mu predstavili kot turistki iz Brazilije, se je omenjeni gospod na vse pretege trudil, da gostji sprejmeta povabilo v nočni klub Bolero. V polomljeni angleščini in s pomočjo slovenščine jima je neutrudno opisoval tamkajšnje veselo vzdušje, ples barskih plesalk...

»Zelo je bil vztrajen in zaradi tega sva se počutili nelagodno. Nagovarjal naju je, da naju lahko do Bolera odpelje s svojim avtomobilom, da si lahko spotoma ogledamo še kakšen vinograd, si privoščimo pijačo... Na vprašanje, ali je morda turistični vodnik, je odgovoril, da ne. In da nama za 'uslugo' ni treba nič plačati....«, je vrelo iz Fernande.

S prijateljico sta povabilo odločno zavrnili, tudi po tem, ko jima je natakar podaril svojo vizitko - da bi ga lahko poklicali, če si premislita. A njunega presenečenja še ni bilo konec. Ko sta končno prejeli račun za kosilo, sta ugotovili, da jima je natakar posebej zaračunal prilogi – kislo zelje in krompir.

»Bili sva precej jezni, saj je bilo v jedilnem listu (v slovenskem in angleškem jeziku) jasno napisano, da prilogi sodita k jedi in sta vključeni v ceno. Ko sva na pritožbo prejeli odločen natakarjev odgovor 'Oprostita. Verjetno nista prav razumeli', se nama ni ljubilo več jeziti. Brez besed sva plačali celoten račun z dvojno zaračunanima prilogama in odhiteli nazaj proti hotelu..«

Neprijetno srečanje

V Slaščičarni in kavarni Julija, kjer sta ob kavi in sladici razmišljali o tem, kaj bosta počeli popoldne, sta bili že boljše volje. Namig predstavnice TIC, da bi si lahko ob 16. uri v družbi vodnika ogledali Jurjevo domačijo, jima ni bil preveč po godu, ker nista želeli imeti točno določenega urnika. Da sta na oddihu in da želita biti svobodni, sta pojasnili. Raje sta se odpravili na ogled Galerije likovnih samorastnikov.

»Fantastično. Bili sva edini gostji. Razstavo sva si ogledali v družbi kustosinje – izkazala se je kot odlična gostiteljica. V dobri uri in pol nama je razkazala umetnine približno dvestotih umetnikov z vsega sveta, celo nekaj brazilskih avtorjev je bilo med njimi. Resnično sva bili prevzeti nad izčrpnimi opisi v angleščini. Neverjetno zanimivo,« sta povedali.

Po prhi in počitku v hotelski sobi je izvidničarki pričakal nov šok. V recepciji hotela sta spet naleteli na natakarja iz Gostilne Meglič. Šele kasneje sta od receptorja izvedeli, da je pri njem poizvedoval, če tam morda bivata dve španski dekleti...

»Zaradi nelagodja sva dobesedno pobegnili iz hotela. Sploh nisva vedeli, v katero smer naj greva... Med hitro hojo naju je natakar dohitel in vnovič začel nagovarjati, naj se mu pridruživa pri obisku Bolera. Znova sva ga odločno zavrnili in potem naju je končno pustil pri miru,« je pojasnila Fernanda.

Zasoljen prevoz

Večer sta izvidničarki preživeli v Galaksiji Trebnje, kjer sta si omislili razvedrilni bowling in pozno večerjo. Do tja sta se odpeljali s taksijem, katerega telefonsko številko so jima zaupali v TIC. Za približno trikilometrsko razdaljo sta odšteli šest evrov. »Zelo drago, bili sva neprijetno presenečeni. Taksist ni imel taksimetra. Da je avtomobil nov, je pojasnil v bran. Tudi računa nisva prejeli.«

Ob prihodu v Galaksijo sta bili okoli 22. ure tam edini gostji in čeprav so kuhinjo tamkajšnje restavracije že pospravljali, jima je natakar z veseljem postregel z večerjo – odličnimi lignji na žaru in puranovim zrezkom. Sledila sta polurni bowling in vrnitev v hotel – spet z omenjenim taksistom. Brez računa in taksimetra. Za šest evrov. Da v Trebnjem ob tem času tako ali tako ni druge izbire, ju je obvestil že natakar.

Drugi dan svoje izvidnice sta začeli s hotelskim zajtrkom. Med dopoldanskim sprehodom sta njuno zanimanje vzbudila pokopališče in Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. »Bila je odklenjena, saj sva se tako dogovorili že prejšnji dan v TIC. V notranjosti sva občudovali imenitne freske, le nobene informacije v angleščini nisva našli. A je bilo vseeno zanimivo in precej drugače kot v domovini,« je zaupala Fernanda.

Gospa Marina

Navdušeni pohodnici je pot vodila do vasi Blato. Med enourno hitro hojo sta občudovali pokrajino, kramljali o svojih doživetjih in se na cilju v Okrepčevalnici in toplarju Florijan razveselili gostoljubnosti gospe Marine.

Angleško sicer ni znala dobro govoriti, a ju je vseeno navdušila s svojo prikupnostjo in trudom. Razkazala jima je etnografsko zbirko pod toplarjem in ju, potem ko sta se sprehodili okoli majhnega jezerca, pogostila z domačim sokom in pecivom. S potico in vinom ju razveselila v družinski slaščičarni, do koder ju je zapeljala s svojim avtomobilom. Tam sta izvidničarki spoznali še gospoda Bojana, Marininega moža. Prijeten klepet, sta povedali.

»Zelo sva bili hvaležni Marini, da naju je zapeljala do 15. poldnevnika na Vrhtrebnjem, saj si te znamenitosti peš zaradi oddaljenosti ne bi mogli ogledati. A vseeno priznam, da sva bili sprva kar malce začudeni. Zakaj je tako prijazna? Kaj hoče od naju, sva se spraševali. A sva v nasprotju z natakarjem v gostilni Meglič zaupali njenim iskrenim namenom. Morda zato, ker je bila ženska... Morda zato, ker ni bila nadležna... Da sva turistki in da morava uživati, nama je dejala. Čim več zanimivega nama je hotela razkazati, verjetno je mislila, da sva mlajši, kot sva v resnici, in da so najini žepi po 'študentsko' prazni...«

Presenečenje na železniški postaji

Prijeten izlet, ki sta ga izvidničarki opisali kot piko na i svojega turističnega raziskovanja, je hitro minil. Gospa Marina ju je zapeljala nazaj v hotel Opara, kjer sta si privoščili kosilo, vzeli svoji prtljagi in se poslovili. Še pred tem sta odšli na železniško postajo, kjer sta uslužbenca prosili, če jima lahko vrne denar za že plačani vozovnici do Ljubljane. Ni bilo enostavno, a z malce truda jima je vendarle ustregel – razumel je njuno prošnjo, da bi se v prestolnico raje vrnili z avtomobilom – skupaj s Fernandino prijateljico Elis. Slednjo sta izvidničarki z namenom, da bi jo pozdravili, namreč že okoli poldneva obiskali v trebanjski veterinarski kliniki, kjer je zaposlena. Seveda sta bili veseli ponujenega prevoza do prestolnice.

»Ali se bova še vrnili v Trebnje? Morda, ampak spomladi in zgolj za en dan. Preživeli ga bova aktivno – sprehajali se bova in kolesarili med vinogradi ter skušali najti še kakšno jezero. Ta so zame eden izmed največjih zakladov, kar jih premore Slovenija. Sicer pa v vaši deželi tako ali tako ni nič grdega. Vse je organizirano, zeleno in lepo. Revščine ni videti, vsaj na prvi pogled ne. Hiše imajo lepe vrtove, ograje in fasade. Pri nas v Braziliji je popolnoma drugače. Tam je revščino videti na vsakem koraku, hiše so prekrite z opekami,« je svoje vtise strnila Pradova.