Drago Bulc, predsednik Društva turističnih novinarjev FIJET Slovenija
Del krivde za takšno stanje gre zagotovo pripisati težki prometni dostopnosti. Vendar je v Alpah še veliko takšnih dolin, ki so prav tako težko dostopne, pa so v njih naseljeni prebivalci s pomočjo izvirnih podjetniških turističnih idej in z veliko mero sodelovanja premagali tudi to objektivno oviro. Ponekod jim je pri tem z izdatno pomočjo priskočila na pomoč tudi širša družbena skupnost v skrbi, da bi tudi v tako odmaknjenih dolinah zadržali lokalne prebivalce. Tudi z ukrepi, ki so v takšne doline pritegnili turistične podjetnike od drugod. Ena takšnih zgodb o uspehu je Livigno v Italiji, ki leži v kotlini, ki je z vseh strani zaprta z gorami. Da se prebivalci ne bi izseljevali, so kotlino enostavno razglasili za brezcarinsko cono in s to potezo privabili v skoraj zapuščen kraj mlade podjetnike, ki so Livigno spremenili v eno najbolj znanih turističnih središč v italijanskih Alpah.
Zagotovo je kaj podobnega mogoče storiti tudi v Posočju, še posebno zdaj, ko sta obe sosednji državi v EU. Zato bi skupaj s sosedi veljalo izkoristiti predvsem dejstvo, da bo prihodnje leto stoletnica začetka prve svetovne vojne in leto pozneje stoletnica soške fronte. Glede na to, da so se na obeh straneh bojevali pripadniki različnih evropskih narodov, bi lahko sedanji projekt Poti miru razširili na že obstoječo zamisel evropskega parka miru. Ker se tudi na italijanski strani ukvarjajo s podobnimi težavami kot pri nas v Posočju, bi zagotovo lahko pridobili tudi evropska razvojna sredstva za regionalni razvoj. Prav obe obletnici, vezani na prvo svetovno vojno, bi bili odlična priložnost za promocijo teh prelepih krajev, kjer na obeh straneh meje, ki počasi izginja tudi v glavah, živijo Slovenci.
Glede izvidniških ugotovitev pa le to: vesel sem, da je Soška dolina kljub nekaterim slabim izkušnjam naši izvidnici tako močno očarala, da se bosta še vrnili. Takšnih pa nas je še precej. Torej soški turistični delavci nimajo nobenega razloga za pesimizem. Seveda pa bodo ob pomoči širše skupnosti za razcvet turizma v teh čudovitih krajih, v katerih živijo, svoj delež morali prispevati predvsem sami, tako kot v številnih alpskih dolinah pri naših sosedih, kjer je turizem že dolga desetletja v razcvetu.«
Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
»Kar dve dobri iztočnici za tokratno komentiranje: ameriška gostja in Bovec z okolico ali dolina Soče – pred nekaj leti evropska destinacija odličnosti EDEN, čeprav jim tega priznanja še do danes ni uspelo nikjer javno in vidno zapisati. V času pisanja tega komentarja se v tem delu Slovenije tare motoristov, najrazličnejših (tako in drugače registriranih) raftarjev in navdušencev nad soteskanjem. Vse tri skupine sicer priljubljene turistične ponudbe seveda sodijo v okvire, ki niso najbolj v soglasju s tistim, kar ponujamo kot Slovenijo. Namreč, da je zdrava in zelena, tudi raznolika in aktivna. Slednje bi mi sicer nekateri oporekali, češ saj je vse troje navedeno izrazita aktivnost. Vendar aktivnost se lahko razume tudi v smislu trajnostnega oziroma vzdržnega in sonaravnega, torej tistih dveh temeljnih sestavin, na katerih gradimo slovenski turizem. Vse tri dejavnosti so v dolini Soče in Bovcu že zdavnaj predimenzionirane. Hrupa motorjev in (nekaterih) osebnih avtomobilov, ki se vzpenjajo po cesti na Mangart, ne more opravičiti niti plačilo cestnine. Če bomo v prihodnje še poskušali 'prodajati' Bovec in dolino Soče v takih okvirih, kot to delamo sedaj, bo treba uporabiti tudi merilnike hrupa in izpustov. Ko sem pred časom obiskal ta del Slovenije, sem prav ob poti proti Mangartu premišljal o tem, kako kihajo zaščiteni svizci ob vseh teh zvokih motorjev in izpustih plinov. Vatli zaščite naravnega sveta so očitno v naši državi različni, tako kot je tudi zelo različno pojmovanje (raz)prodaje naravnih bogastev za potrebe cenenih turističnih zaslužkov, ki se v dolini reke Soče pretakajo še nekoliko dlje, vsaj do Madžarske in še kam. Mislim, da je bilo pred dvema letoma, ko je ustrezna služba ustavila skupino švicarskih avtomobilistov, ki so objestno divjali po Pokljuki in njenih gozdnih poteh. Naložili so ji minimalne kazni. Ob tem se je postavilo vprašanje, kako bi se ji ob takem dejanju godilo v njihovi državi. Slovenija bo morala, v zvezi z dolino reke Soče še toliko bolj, postaviti trdne standarde in predvsem vsebine, ki bodo skladne z najbolj sodobnimi merili tako imenovanega zelenega turizma. Vse, kar se danes dogaja, in to ne le v tem delu Slovenije, je en sam Disneyland v deviškem naravnem okolju ali tako imenovana prikrita turistična industrija. To govorim zato, ker je tudi naša tokratna izvidnica omenila, da si je za pravo doživetje Bovca, z vsemi njegovimi naravnimi in kulturnimi danostmi, treba vzeti malo več časa. Če to njeno misel nekoliko razširim: malo več časa z malo manj turisti, vendar takimi, ki bodo to naravno in kulturno bogastvo cenili in navsezadnje zanj tudi več plačali. Taki, ki jim ne bo treba doživljati tega izjemnega okolja z neke jeklenice ali iz 'zip line' parka in ne bodo iskali cenovno primernih, ampak predvsem jedi z lokalnimi okusi. Zanimivo pri skoraj vseh dosedanjih obiskih naših izvidnikov je, da skoraj po pravilu zaidejo prav v najbolj problematične lokale. Morda pa je to tudi primerno merilo za ugotavljanje strukture turistov, ki obiščejo Slovenijo.«
Vito Avguštin, Dnevnik
»Prav lepo je bilo prebrati o dobri volji in takšnem odnosu, kot si ga turist le želi od gostiteljev: v TIC, v hostlu, v muzeju, na adrenalinskih pustolovščinah… Drobna nerodnost, ki nikoli ni usodna, se jo pa da z lahkoto urediti, so v besedilu omenjene oznake za parkirišče, še posebno, ker je Bovec majhen kraj in nima smisla, da bi se v tem kraju po nepotrebnem 'izgubljali'. Drugo pa je, ko gre za dilemo, ali smo pred hotelom ali hostlom. Vem, da bodo imeli lastniki povsem spodobno pojasnilo, vendar je označevanje nastanitvenih objektov v Sloveniji področje, ki bi mu morali nameniti absolutno več pozornosti, saj je zmeda, kljub številnim pravilnikom in predpisom, še vedno nepopisna.
Podobno velja za gostilne. Kljub številnim spremembam in novostim je bilo tudi v Sloveniji že davno zapisano, da mora gostilna med drugim ponujati vsaj tri domače, lokalne jedi, in to tople, da ne bi slučajno tega pravila iznajdljivi gostinci obšli s tremi različnimi narezki. In kje to upoštevajo? Na Bovškem imajo znamenite sire, kislo mleko, jogurte, albuminsko skuto, znamenito soško postrv, čompe (krompir) s sirom, polento z ocvirki ali gobami, ovčetino, friko, bovške krafe, štruklje… Pice in italijanske testenine so marsikje in marsikdaj izhod v sili, prav povsod pa poraz gostinca. Po raziskavi, ki so jo pred časom na Bovškem sami delali, so jim turisti jasno povedali, da si želijo poskusiti njihove lokalne jedi – več kot dve tretjini vprašanih je bilo takšnih. Najbrž se jim v gostilni, kjer niso bili prav nič veseli gostje malo pred 22. uro, enostavno ne ljubi. In čeprav je bila hrana dobra, se Američanka ni počutila dobro in si je zapomnila čemerne obraze, ne pa gurmanskih užitkov. Tako kot je na drugi strani majhne nerodnosti v hostlu niso motile, ker so to profesionalno, takoj in z nasmeškom na ustih rešili tam zaposleni.
Je že tako, da tudi k vam domov pridejo prijatelji le, če ste jih ob prihodu veseli, če se jim posvetite in se obnašate kot pravi gostitelj. Sicer jih ne bo več, pa čeprav jim na koncu druženja ne zaračunate hrane in pijače. Na to pozabljajo premnogi, ki jim je to, da so gostitelji, poklic.«