Mladi Brazilec nekaj kotičkov Slovenije že pozna, saj v prestolnici živi in študira zadnja štiri leta. Na vprašanje, zakaj je izbral našo deželo, ki je v primerjavi z njegovo neznatna pikica na zemljevidu, je odgovoril, da zaradi Novomeščanov. »Slovenci ste zelo prijetni in slovenski prijatelji, ki sem jih spoznal v Braziliji, so me prepričali, da je tukaj pravo mesto zame. Če ne bi spoznal njih, bi za študij najbrž izbral Anglijo ali Francijo. Čeprav sem se boril tako s slovenščino kot z zahtevno vsebino predavanj ter se seveda privajal na kulturne preskoke in novo okolje, mi ni žal, da sem prišel. In najbrž bom tudi ostal,« je razlagal simpatični Tarcio, ki si je kljub napornemu izpitnemu obdobju vzel čas in se odpeljal na izlet na Gorenjsko, da bi spoznal Škofjo Loko.

Škoda, ker vlak ne pelje bližje

Brskalnik Google mu je omogočil prvi stik z mestom in njegovo ponudbo, predvsem pa mu je pomagal poiskati najbolj primerno prevozno sredstvo do tja. Ker nima avtomobila, je izbiral med vlakom in avtobusom. Čeprav je prvi cenejši, leži železniška postaja v loškem predmestnem naselju Trata, ki je od središča mesta kar precej oddaljena, kar zahteva dodaten avtobusni prevoz. »Ko sem to prebral, sem raje izbral avtobus, čeprav ni bil ravno ugoden. 3,10 evra sem odštel za enosmerno vozovnico, medtem ko stane enosmerna vozovnica za vlak 1,75 evra,« je primerjal.

Nostalgičen, brezčasen občutek

Ker leži glavna avtobusna postaja v osrčju mesta, je avtobus Tarcia pripeljal v samo središče dogajanja. »Takoj se mi je odprl čudovit razgled na mesto, ki ga z besedami težko opišem. Ko smo bili majhni, smo gledali fotografije evropskih srednjeveških mest in mene je prevzel prav tak nostalgičen, brezčasen občutek kot takrat, ko sem bil otrok,« je dejal navdušeno. Njegova prva postaja je bilo Turistično društvo – TIC Škofja Loka, ki ga je brez težav našel. »Mesto je res majhno, težko kaj zgrešiš,« se je pošalil Brazilec, ki prihaja iz Salvadorja, največjega mesta na severovzhodni obali Brazilije s 3,5 milijona prebivalci.

Bolj dekoracija kot sladica

Na TIC ga je pozdravila gospa, ki mu je izročila zemljevid z loškimi znamenitostmi in mu v brezhibni angleščini svetovala, katere naj obišče. Ker je bila lakota njegova prva potreba, ga je najbolj zanimalo, kje domačini jedo, ko ne kuhajo doma. »Videl sem nekaj restavracij ob poti, a me je zanimalo, katero imajo najraje domačini. Predlagala mi je restavracijo in picerijo, ki naj bi bila najbolj znana v Škofji Loki – imenuje se … kako že ... aha, Jesharna!« je izstrelil. Pred odhodom na kosilo je v TIC kupil še spominek za prijateljico, in sicer kalup za oblikovanje masla, tamkajšnja uslužbenka pa mu je ponudila še škofjeloške kruhke, ki jim pravijo tudi loški medenjaki. Ročno okrašeni medenjaki, ki se tradicionalno izdelujejo na območju Škofje Loke in njene okolice, so bili po Tarciovem mnenju videti bolj kot dekoracija kot sladica, zato se jim je tokrat odpovedal.

Kosilo v lokalni ljubljenki

V restavraciji in piceriji Jesharna je bil vesel menija v angleščini in kar ni se mogel načuditi možnosti, da lahko svojo pico obloži z izbranimi sestavinami, ki jih preprosto obkljuka na seznamu.

»Tega sistema nisem videl še nikjer. Zelo zanimivo,« je dejal in na koncu izbral hišno pico s sestavinami po izboru picopeka, za katero je odštel osem evrov. »Niti ni tako malo za študentski žep,« je pokomentiral višino računa, ki je za dve pici in pijačo nanesel 22 evrov.

Na gradu ni bilo žive duše

Med raziskovanjem mesta se je Tarcio sestal s prijateljico Klaro Šušteršič, s katero skupaj obiskujeta študij francoščine.

»Neverjetno, koliko š-jev ima to dekle v priimku, na začetku svojega bivanja v Sloveniji ga nisem mogel pravilno izreči niti za stavo,« se je pošalil Brazilec, ki se je z dobro prijateljico, s katero govorita izključno francosko, po kosilu vzpel na grad, kakor so mu priporočili na TIC.

»Žal je bilo tam vse prazno, a vsekakor naju je pričakal čudovit razgled na mesto in lep vrt za gradom, na katerem se menda radi zbirajo mladi in se zabavajo. Za primerjavo naj povem, da se v Braziliji najstniki in študentje zabavamo v veliko manj pompoznem okolju,« se je pošalil.

Zdravo okolje za družine

Med sprehodom po mestu je Tarcio opazoval vrtičkarje, ki so naredili nanj poseben vtis. »Videti je, da ima vsak prebivalec Škofje Loke svoj vrt in nikomur ni treba v trgovino po solato in paradižnik,« je pokomentiral. Opazoval je tudi številne družine, ki so se sprehajale po mestu na petkovo popoldne, in dobil občutek, da gre za zelo zdravo in prijetno mesto za družine in majhne otroke.

»V Sloveniji je sicer skoraj povsod tako, morda je le Ljubljana za odtenek drugačna,« je dodal o prednostih življenja zunaj večjih mest.

Domačini radi pripovedujejo zgodbe

Ko sta Tarcio in Klara v angleščini prosila domačine, ali ju lahko fotografirajo na znamenitem Kamnitem ali Kapucinskem mostu, so ti poleg posnetka prispevali še zgodbo o škofu Leopoldu, ki je dal zgraditi ta most ter potem pobiral mostnino zanj. Mostnina že tako ni bila nizka, še posebej visoka pa je bila za jezdece. Nekega dne se je tudi sam škof odločil, da bo s konjem prečkal most. Mostninar ga je ustavil in zahteval plačilo. Škof je bil nadvse užaljen, da ga ni prepoznal, močno se je razburil in začel na ves glas vpiti, to pa je tako preplašilo njegovega konja, da je zbezljal in čez most, ki takrat še ni bil zaščiten z ograjo, sta padla v deročo reko in utonila. Poleg te zanimive pripovedke je Tarcio od domačinov izvedel še zgodbo o uničujočem potresu v začetku 16. stoletja, ki je zravnal mesto s tlemi. Zato večina stavb nosi kasnejšo letnico izgradnje.

Kakšno kolo več ne bi škodilo

Res, da je Škofja Loka zelo majhna, a v poletni vročini prija občutek vetra v laseh, ki ga lahko povzroči vožnja s kolesom. Loški TIC ponuja možnost izposoje, a kot je bilo razbrati iz praznih stojal, imajo na voljo le pet koles in še ta so bila na dan Tarcijevega obiska izposojena. »Morda bi lahko dodali še kakšno v ponudbo, ampak dobro, kot rečeno, je mesto tako majhno, da ga brez težav obhodiš,« se je potolažil. Še eno manjše razočaranje je doživel ob poskusu vstopa v Nunsko cerkev ali cerkev Marije Brezmadežne, ki naj bi po turistični zgibanki sodeč ponujala na ogled dragocene nagrobnike, kamnito baročno prižnico, na fasadi pa relief križanja. »Kot zgodovinarja me je ta opis pritegnil, a je bila cerkev žal zaklenjena. Pa drugič,« je skomignil z rameni.

Pot skozi čas

Dan po njegovem obisku se je Škofja Loka razživela v prireditvi Historial 2013, ki je obiskovalcem ponudila celodnevno doživetje škofjeloške zgodovine. Naš cilj je bil seveda drugje, preveriti turistični utrip škofjeloškega vsakdana. In kot je sklenil mladi Brazilec po vrnitvi v Ljubljano, ga srednjeveško mesto, ki je videti kot filmska kulisa, vsekakor ni pustilo ravnodušnega.

Škofjo Loko je ocenil kot mesto, vredno ogleda: »Vse, ki imate radi duha starodobnih mest, prežetih z bogato zgodovino, pa tudi družine in otroci, Škofjo Loko vsekakor obiščite.«