Glede na število turistov je bilo do septembra v Izoli kar precej obiskovalcev, vendar se pozna kriza, saj so gostje manj zapravljali. »Vse se spreminja, tudi navade gostov. Pri tem mislim tako glede odločanja, kdaj in kam na dopust, kot glede porabe v lokalih. Vse več pa je tudi vikend in enodnevnih gostov.«
Polovica gostov v Izoli so domači dopustniki, med tujimi pa so na prvem mestu Italijani. Sledijo obiskovalci iz držav Beneluksa, nato pa Nemci. Precej več kot prejšnja leta je Rusov, Slovakov, Poljakov in Čehov. Tudi v kampih je podobna struktura gostov po državah. Predvsem med domačimi gosti je bilo največ že omenjenih enodnevnih obiskovalcev – številni avtobusi, ki so zjutraj pripeljali kopalce in jih zvečer odpeljali domov.
»To je ena od težav. Plaže so namreč zastonj, zato večje število enodnevnih kopalcev pusti za seboj toliko več odpadkov, za njihovo spravilo pa skrbi komunala. Pa naprej: porabi se veliko več vode za tuširanje na plaži, kar je tudi strošek, ki ga mora nekdo poravnati. Če bi uvedli žetone, bi bilo seveda veliko slabe volje, se pa tako ustvarja dodaten pritisk na sredstva, ki se zbirajo s pomočjo turistične takse,« je pojasnil Danilo Markočič.
Gostje so danes zahtevnejši, tisti ponudniki, ki so se znali odzvati, pa imajo po prepričanju Danila Markočiča uspeh. »Lahko rečem, da je naša ponudba na področju gastronomije prav izjemna. Naj omenim denimo akcijo ponudbe gostiln, ki imajo na jedilnikih osemdeset odstotkov hrane lokalne pridelave. Lokali, ki so se vključili, so za tretjino ali več povečali svoj promet. Imamo prav posebno akcijo: zjutraj v morju, opoldne na krožniku. Gostje so se neverjetno odzvali in so navdušeni. Gre za ciplje, sardine, sardone, pedoče, zdaj jeseni bo na vrsti bela riba.«
Ko smo že pri gastronomiji – enkrat na mesec imajo tudi akcijo na temo pozabljeni okusi Istre. Po receptih Alberta Pucerja se pripravljajo jedi, tako kot so se včasih, ponujajo sezonsko obarvane krožnike, obede sestavljajo štirje hodi, cena pa je 15 evrov. »Ne boste verjeli. Kar nekaj od teh jedi ima natančno takšen okus, dišijo natančno tako, kot se spominjam obrokov pri noni. Na nekatere okuse in arome sem že skoraj pozabil. Res je dobra akcija, ampak je tudi kakovostna in marsikateri lokal te jedi potem obdrži tudi pozneje na jedilniku.«
Seveda pa je tudi nekaj stvari, ki včasih skorajda po nepotrebnem grenijo življenje. »Pozna se nam, ker v gostinstvu po novi zakonodaji lahko dela vsak. Velik problem je tudi siva ekonomija. Pa tu ne mislim samo na sobodajalce, saj niso sami krivi. Pri njih je treba predvsem poenostaviti postopke, uvesti je treba pavšale in spodbude. Sobodajalci zdaj pač oddajajo prek agencij in ker agencije poberejo veliko, to pomeni, da sobodajalci dobijo malo, kar ima za posledico, da ne investirajo v posodobitve, ne kupujejo recimo novih vzmetnic in ponudba vse bolj peša. Raven ponudbe se vedno bolj niža in izgubljamo boj s konkurenco. V Izoli je 400 sobodajalcev in pri zasebnih sobah je osip.«
Velik problem je tudi turistična taksa: »Taksa je navzgor omejena in znaša največ 1,09 evra. To pomeni, da je tolikšna taksa kar povsod, da je samoumevno najvišja. Mislim, da bi bilo dobro, če bi za začetek opredelili vsaj območja – so pač nekatera, ki obiskovalcem ponudijo zelo veliko, in takšna, ki ne ponudijo skoraj ničesar. Taksa ne more biti enaka. Pa še nekaj je: aprila bi morala država sprejeti vrednost točke za takso, pa je še ni. Ceniki za prihodnje leto se že tiskajo, mi pa še vedno ne vemo, kolikšna bo taksa. Če bo nižja, bo šel izpad spet na račun tistih, ki se najbolj trudijo. Ob vsem tem je še dejstvo, da turistično gospodarstvo dela na minimumih, edino, kar je, je zniževanje cen, investicij ni. Ključni moment pa so trenutno prav investicije – to bi bila dodana vrednost našemu turizmu, vendar se zatika. Kaže, da evropskih sredstev nočemo. Problem so namreč projekti, ki pa jih ni, ker niti prostorski načrti še niso pripravljeni. Zdaj je čas za novo finančno perspektivo, mi pa spimo. No, cokla razvoja je tudi lastniška struktura turističnih in nastanitvenih objektov.«
Ampak Danilo ni navajen jamrati. Takoj se nasmeji in konča pogovor: »Trudili smo se, predvsem za obujanje identitete mesta, ki ima dušo, ki živi, in ponosni smo na to ter na urejena in čista kopališča, ki so odprta za vse. Mogoče malo pogrešam več glasbe z vrtov v poletnem času, vendar se bo tudi to z razumnejšimi pravili, upam, uredilo. Trenutno so pač zahteve pristojnih tako glede stroškov kot nerazumne papirnate obilice pogosto previsoke.«
