V Podčetrtek sta se odpeljala s svojim avtomobilom – prišla sta s celjske strani, tako da sta se najprej znašla v hotelskem naselju in bila prepričana, da sta že v Podčetrtku. Pa sta morala še nekaj malega naprej do krožišča, od koder sta takoj videla znak za TIC. »Na vratih je pisalo, da je uslužbenka na občini, zato sva šla kar tja – tam je bila v tajništvu gospa Mojca, ki je takoj poklicala gospo Darinko iz TIC. Poklepetali so, gospe sta nama skuhali kavo in povedali vse o zgodovini kraja, znamenitostih in o vsem, kar bi morala videti. Nato smo šli skupaj še v TIC, kjer nama je Darinka dala prospekte in še nekaj napotkov, kam naj greva.«
V Olimju sta si ogledala naselje, minoritski samostan, kjer sta srečala patra, ki jima je prijazno povedal vse v zvezi z znamenito lekarno. Skupaj so obiskali tudi trgovino z zdravilnimi zelišči, čaji, tinkturami… Nato sta se posladkala v bližnji čokoladnici, očaral pa ju je Jelenov greben. »Imajo izjemno dobro založeno trgovino z domačimi izdelki, ki so lično zapakirani, prodajalka pa prijazno odgovori vsakemu posebej na vsa vprašanja v zvezi z njihovo domačijo. Nato je prišel še gospodar, zbral otroke, dal vsakemu v roko za pest koruznih zrn in šel z njimi do ograje, kamor so pritekli tudi jeleni in otrokom jedli iz roke. Pred kosilom smo šli še do koče pri čarovnici, kjer sva naročila čarobni napoj.«
Za kosilo sta se po nasvetu Darinke iz TIC odpravila k Amonu, vendar ju ni prepričal: »Lep ambient, lepa okolica, okusna hrana, vendar zelo hladen sprejem in tudi potem je bil odnos dokaj uraden. Želela sva nekaj domačega in ponudili so kozjanske žlinkrofe s skuto in domač jabolčni sok. Veliko bolj domače in prijazno je bilo v pivnici Haler, kjer so nama razkazali pivovarno, nato sva poskusila njihovo pivo in nekaj malega prigriznila. Škoda, ker je časa kar zmanjkovalo, saj je toliko stvari, ki bi jih rada še obiskala in si jih ogledala!«
Grad Podčetrtek je od leta 1974 prazen in kar malo sta bila razočarana, ker se tam nič ne dogaja. Ju je pa zato toliko bolj presenetil muzej kmečke opreme v Podčetrtku, saj jima je gospa, ki ju je sprejela, natančno in zanimivo razložila pomen in namen orodja, jima predstavila takratno življenje in ponudila kavico.
Za konec sta šla še v gostilno Šempeter v Bistrici ob Sotli: »Tudi to gostilno nama je predlagala Darinka iz TIC. Izjemno je bilo. Že prijazen sprejem pa pomoč pri slačenju plašča, kar ne doživiš več pogosto, potem pa jima je natakar podrobno predstavil ponudbo in razložil, kako je ta značilna lokalna hrana pripravljena. Ko je slišal, da se zanimata za domačo hrano, je k mizi stopil tudi lastnik, nato pa je sledilo uživanje: kopunov ragu s pirino kašo in porom, hišni svaljki s panceto iz krškopoljskega prašiča, kozjanska kruhova potica pa ajdova torta s slivovo omako… Dobila sem tudi recept za korenjevec, juho iz rdečega in rumenega korenja in fižola, na koncu pa so nama na račun hiše v pokušnjo ponudili še ocvirkovo pogačo.«
Ivica in Dušan sta na koncu navdušena pohvalila urejenost kraja, oznake, lične table, čistočo: »Dejansko je v Podčetrtku tako, kot piše v gostilni Šempeter: Ljudje vas tu ne strežejo, temveč vas sprejmejo in gostijo.«
