Ruše so poiskali tudi na spletnih straneh in dobili kar nekaj podatkov na www.ruse.si, kjer je bilo posebej označeno področje turizma. Izvedeli so precej podatkov o zgodovini, ki je zanimiva, vendar… »Saj se da dobiti kar nekaj, tudi o hotelih in znamenitostih, vendar bi lahko bilo bolje, bolj pregledno. Ni namreč odpiralnih časov oziroma podatka, kdaj je kaj zaprto, vse skupaj ni prav pregledno… Recimo, če odprete 'gorsko kolesarjenje', se vam prikaže kup fotografij kolesarjev in stavek: 'Ruško Pohorje nudi ogromno možnosti ljubiteljem gorskega kolesarstva.' Zelo čudno se mi je tudi zdelo, da ni nikjer nič o bližnjih smučiščih.«
Prijazna gospa iz fotoateljeja
Seveda so vedeli, kje so Ruše, vendar so postali nekoliko negotovi, ker ni bilo prav nobene oznake, zato so zavili z avtoceste, a se takoj vrnili nanjo. Na srečo so imeli tablico z navigacijo, ki jih je popeljala do Ruš. Niso si misli, da je ta kraj tako majhen, zato so se najprej peljali kar skozi in se, ko nenadoma ob cesti ni bilo več hiš, obrnili in spet peljali do središča naselja. Ustavili so se pred večjim poslopjem, v katerem so tudi prostori občine, vendar je bilo vse zaprto.
Tam je bil tudi neki fotoatelje, v njem pa gospa, ki je povedala, da TIC v Rušah ni, da pa na občini dela na področju turizma neka gospa, vendar med delovnim tednom, ne pa v soboto. Nato jim je povedala kar precej podatkov o kraju in okolici, jim predlagala nekaj obiskov nekaterih znamenitosti, na primer bližnje cerkve, poudarila, da je tu še posebej živahno v času, ko deluje letno gledališče, jim pripovedovala o muzeju, ki pa da je odprt samo ob sredah, pa o stari kmetiji, ki je v bližini in vinski poti, glede obeda pa svetovala gostilno Vernik, kjer da imajo izvrstno domačo hrano. Nato jim je še poklonila dve fotografiji, in sicer oltarja bližnje cerkve in kraja Ruše.
»Bila je izjemno prijazna, tako kot moram to reči za vse, ki smo jih kaj spraševali, ki smo jih ustavili ob poti – vsi so si vzeli čas in se res trudili, da bi nam pomagali. Glede omenjene gostilne Vernik moram reči, da sem to gostilno že videla na spletnih straneh Ruš in da smo se nekako že vnaprej odločili, da bomo šli tja jest.«
Polno smučišče
Cerkev, o kateri jim je govorila prijazna gospa, so si ogledali le od zunaj, saj niso imeli sreče, ker v župnišču ni bilo nikogar, ki bi jim jo razkazal. Nato so se med sprehodom ustavili v majhnem bifeju, kjer so se pogovarjali tudi z natakarico. »Ker je mož po stroki gozdar, si je želel ogledati bližnji pragozd Šumik, vendar naj bi bila cesta zelo slaba, prav tako do Ruške koče. Res je bila na zadnjem delu poti kar slaba, vendar smo se pripeljali do hotela Areh in smučišča, ki je bilo polno sobotnih smučarjev, saj je bil dan prečudovit. Imeli smo smolo, ker na recepciji ni bilo nikogar, smo pa tam na pultu videli zemljevide Ruš. Tudi v Ruški koči, ki je tam blizu, nismo imeli sreče, saj je eden od natakarjev ravno jedel, drugi pa je bil zelo zaposlen. Naročila sem juho, mož pohorski pisker, ko sem želela še pohorsko bunko, o kateri sem brala na spletu, pa je rekel, da če bomo jedli samo to, bunke ne moremo dobiti. No, moram reči, da sta bili obe jedi na žlico izvrstnega okusa.«
Za pragozd ni bilo časa, saj so veliko časa porabili za vožnjo do Areha, zato so se zapeljali še do gradu Fala pri hidroelektrarni, vendar je bil zaprt, tako da so ga občudovali le od daleč. »Sicer smo videli kar nekaj – vodni stolp, pa novo športno središče z bazenom, vendar smo določeno stvar videli, ko smo nanjo naleteli, sprosti smo odkrivali znamenitosti. Oznake so zelo slabe. Škoda, da ni pred občinsko stavbo kakšne velike table z zemljevidom in označenimi znamenitostmi. No, pa bila sem kar razočarana – ko sem spraševala po glažutah, so rekli, da jih ni moč videti.«
Do informacij po naključju
Tablo z informacijami in zemljevidom znamenitosti so nato našli pri hotelu Veter. Na začetku so imeli tudi tam smolo, ker sta receptor in natakarica ravno kosila, nato se jih je receptor le usmilil. »Na vprašanje, kateri so značilni spominki, je odgovoril, da ne ve, kaj bi bilo tipično in da prodajajo, kar pač imajo. »Kupila sem figurico iz pohorskega kamna, se mi je zdela zelo primerna. Na vprašanje, kje je TIC, je povedal, da je v Mariboru, kamor je poklical in vprašal, kaj se dogaja tisti dan v Rušah. Odgovorili so, da nič.«
Gostilna Vernik jim je povrnila vse, nad čimer so bili mogoče nekoliko razočarani. »Pohorska bunka, črna redkev z bučnim oljem, sirovi štruklji, jelenovo meso… vse je bilo več kot izvrstno. Imeli so veliko dela, vendar je natakar prinesel sinčku bombone, ko so odhajali, pa mu je prinesel sestavljanko. Takole smo ugotovili vsi skupaj – veliko je krajev, ki nimajo nič, pa so se potrudili in imajo veliko gostov, Ruše pa imajo zelo veliko, na primer čudovito naravo, okolico, smučišča, prijazne ljudi… pa niso naredili kaj veliko, da bi pritegnili obiskovalce. Možnosti, ki se jim odpirajo, so neverjetne in kar koli bodo naredili, bo v zadovoljstvo obiskovalcev in v korist krajanov.« vav
