Matija oziroma »Stari«, kot ga kličejo prijatelji, že od leta 1976 naprej aktivno teče na smučeh. Leta 1993 se je, kot sam pravi, pričel dobivati s starimi borci in skupaj z njimi tekel ter treniral. »Že naslednje leto smo se prvič odpravili na Vasaloppet, tekmovanje v teku na smučeh na Švedskem, in leta 1997 dokončali svoj prvi Worldloppet. To je tekmovanje, v okviru katerega smo v 12-ih različnih državah sveta opravili s smučarsko-tekaškim maratonom v razdalji od 42 do 90 km,« nam o svojem aktivnem ukvarjanju s športom že vse od malih nog pa do danes pove Matija.
Prav omenjeni Vasa tek, je Matijo leta 2004 združil z Andražem Vehovarjem, ki se je skupaj z današnjim predsednikom Triatlonske zveze Slovenije, Mojmirjem Ocvirkom, želel udeležiti Vasa teka. »Jaz sem uredil prijave in kmalu smo bili skupaj na poti proti severu. Šest let kasneje sem se skupaj z Andražem, njegovo družino in svojo ženo udeležil Ironmana v Celovcu. Andraž kot tekmovalec, ostali kot njegovi spremljevalci in navijači. Po tekmovanju sem vedel, da je to tekmovanje, na katerem bom kmalu nastopil sam,« še naprej zelo vneto razlaga Matija, ki je še isto leto že stal na startu svojega prvega triatlona. »Odločil sem se, da se udeležim triatlona na Bledu. Prva želja je sicer bila, da opravim z Lumpijem, kakor mi poimenujemo triatlon za vsakogar, a sem en dan poskusil plavati od Zake do Blejskega otoka in ugotovil, da tudi z mojo žabico plavanje na olimpik razdalji ne bo problem,« pove Matija, ki je nato po dveh mesecih treninga plavanja na svojem premiernem triatlonskem nastopu res opravil kar z olimpikom.
Vsako leto je nato opravil z enim triatlonom, a le v najdaljših razdaljah. Leta 2011 in 2012 je nastopil na dveh Iron polovičkah v Podersdorfu, nastop na polovički v St. Pölten-u pa mu je preprečila prometna nesreča. Lani je Matija za piko na i v Podersdorfu opravil še s svojimi prvim Ironmanom. »Prav Andraž mi je rekel, da je po dveh polovičkah čas za Ironmana. Zakaj pa ne? Na tekmovanje sta me spremljala tako on, kot tudi Mojmir. In Vehi je z menoj odtekel cel maraton. Zgolj za trening in v podporo nam tekmovalcem je odtekel kar 50 km, večino časa z menoj, vmes pa še z nekaj drugimi Slovenci,« o nesebični podpori nekdanjega olimpijca pove Matija. »Vmes me je sicer malo kregal, imela pa sva celo 8 km tihe maše. Mene so začele boleti zadnje lože in tako sem zadnjih 8 km hodil. Na koncu mi je Andraž rekel, da moram zadnji kilometer odteči, saj vodi skozi vas in to sem zares storil. Občutek na koncu je bil fenomenalen. Čeprav so me po tekmovanju malo bolele noge in sem težko hodil po stopnicah, sem bil zelo kmalu spet pri sebi,« svoj Ironman nastop opiše Matija.
Med tem, ko dolge triatlonske razdalje, predvsem pa nastop na Ironmanu marsikomu pomenijo nepremagljivo prepreko, pa Matija na vse skupaj gleda povsem drugače: »Vse je v glavi. Ko se enkrat odločiš za nastop na Ironmanu, to seveda lahko tudi storiš. Čeprav sem bil nad tekmovanjem navdušen in bi šel z veseljem še enkrat, pa v tem trenutku žal nimam motivacije. Zadnje leto sem zelo malo treniral, saj so posledice žleda na tako veliki kmetiji pustile zelo veliko škode, meni pa veliko dela. Več ali manj svojega prostega časa sem tako preživel v gozdu in »vihtel« motorko.«
Kljub temu, da čas zaradi kmetije in službe ni na njegovi strani (tega sicer ni občutiti), pa si Matija zelo dobro bazo za tekmovanja naredi že pozimi. »Od januarja pa do marca tečem na smučeh in tako naredim okoli 800 km, tudi s kolesarjenjem in tekom pa začnem zelo zgodaj spomladi. Veliko plavam na Bledu, najdaljše treninge pa opravim ob koncih tedna. Takrat vstanem ob petih in grem za 4 ali 5 ur na kolo. Največ treningov sem opravil tudi na dopustu v Bohinju, kjer sem bil vsak dan aktiven vsaj 5 ur,« o svojih treningih pove Matija tako, kot bi bil profesionalni športnik, ki ves čas preživijo le z mislijo na šport. In kako mu uspeva vse skupaj uskladiti z delom na kmetiji? (smeh) »Pravijo, da imam preveč časa, a vsak ima točno 24 ur časa za takšne in drugačne aktivnosti ter spanje, kako pa si ga razporedi pa je seveda druga stvar. Jaz, če se le da, spim od 6 do 6 ur in pol na dan, vstajam pa ob 4.45. Ker grem že zelo zgodaj v službo, gre čez teden zjutraj v hlev žena s hčerko, kadar pa je sama, ji jaz zvečer vse pripravim. Zvečer vse urediva skupaj in jaz zopet vse pripravim za naslednje jutro. Ob sobotah sem bil marsikdaj oproščen jutranjega dela v hlevu, po prihodu domov pa me je delo seveda čakalo. Vse se da, če je volja, letos pa res nimam več nobene prave motivacije. Potrebujem nov izziv,« skorajda zaskrbljeno pove Matija, ki za »zapolnitev« svojega prostega časa že išče nekaj novega.
Ob koncu pogovora je čutiti, da je Matija bolj, kot nad nastopom na Ironmanu, veliko bolj ponosen na vse nastope na Worldlopettu. »Narejena imam že 2 Worldloppeta, tri še delam. Za to imaš prav posebne potne liste. Eno tekmovanje mora biti obvezno čezmorsko, naj si bo v Kanadi, Avstraliji, ZDA ali na Japonskem, ostala pa se odvijajo v Evropi,« za konec še doda Matija, ki ob tem ne pozabi na prosti čas, namenjen potovanjem s svojo ženo. Je potrebno sploh še kaj dodati? Verjetno le vprašanje, na katerih tekmovanjih bomo Matijo videli v prihodnje? Odgovor bomo verjetno dobili zelo kmalu, saj Matija več kot očitno ne izgublja časa. Pri tem ne pozabi poudariti: „Hvala vsem, ki so mi pomagali tlakovati pot do želenega cilja: Joži, Petra, Andraž, Mojmir, Ana in Eva.“
