Kondicija kot še nikoli prej

A je. Najprej je premagal deset kilometrov, naslednje leto kljub težavam s kalcinacijo polmaraton, letos pa namerava še izboljšati svoj lanskoletni čas. Razmišlja tudi, da bi morda spet obudil staro ljubezen do surfanja. Tudi Triglav je ponovno na spisku njegovih želja, kolo pa je zanj še danes športni rekvizit številka ena.

Že od malega mi šport pomeni veliko, čeprav se z njim nisem nikoli ukvarjal tekmovalno. A kot rekreacija mi je vedno veliko pomenil, celo borilne športe sem že poskusil. Vso življenje že kolesarim, na stara leta sem začel teči, prej pa sem bil na surfu od jutra do večera – vse počitnice smo namreč preživeli na morju. To je zame eden najlepših športov, zato ne razumem, kako je lahko povsem zatonil. Pred dvajsetimi leti je bil to množičen šport, zalivi so bili polni deskarjev, danes pa ti surfajo le še v ekstremnih razmerah, ko so valovi res veliki, skoraj orkanski. Tako kot tek in kolo je tudi deskanje na valovih prijazno naravi. Na deski ni nobenega hrupa, slišiš le šum vetra in valov.

Drugače je kot nekoč. Ko smo bili otroci, smo bili veliko na prostem in se ukvarjali s športom, a tega niti nismo vedeli. Igrali smo nogomet in plezali po drevesih, plavali v Ljubljanici in Malem grabnu ... Sedaj je obratno – otroci se ne družijo toliko na dvoriščih in po travnikih, a se z rekreacijo bistveno več ukvarjajo starejši. Če si pred tridesetimi leti tekel po mestu, so mislili, da si nor, da pred kom bežiš ali da si kaj ukradel, medtem ko to danes ni nič nenavadnega. Danes se vse skupine ljudi ukvarjajo s športom, razen otrok. Pred prireditvami, kot je maraton Franja, se na cesti poveča število kolesarjev, ki trenirajo, pred Ljubljanskim maratonom pa število tekačev. Na Poti spominov in tovarištva vidiš tedaj same tekače.

Na stara leta sem začel na maratonu Franja teči in hoditi. Stanujem na Tržaški cesti v Ljubljani in ko sem gledal, kako se množice vozijo na Franjo, sem si rekel, da to ni zame, da je prehudo. A predlani sem se vseeno odločil in malce več treniral. Odpeljem jo, sicer bolj pri zadnjih, a vozim zato, da izboljšujem sam sebe. Vem, da prvih ne bom nikoli ujel.

Ko sta bila moja otroka mlajša, sta se kar intenzivno ukvarjala s športom, med študijem manj, sedaj pa se spet vračata k rekreativnemu športu. Z ženo sva jima dala osnove in širino. Spoznala sta športe in ugotovila, kaj jima ustreza. Tudi hči intenzivno teče in se je že udeležila maratona.

Ko sem začel teči, je to sovpadalo z vrhuncem angine pektoris, zato mi tedaj treningi niso bili prijetni in v veselje, ampak bolj trpljenje. Po pol leta so mi zdravniki uredili žilni sistem in stvari so se začele izboljševati. Sedaj sem v tako dobri kondiciji, kot nisem bil nikoli prej. A nihče mi noče povedati, do kod lahko grem, tako da moram meje preskušati sam in včasih res s strahom ugotavljati, ali sem še pod mejo ali že na njej. Morda še nisem prišel do zdravnika, ki bi se bolj poglobil v moje zahteve in želje. Jasno je, da zdravniki pacientom, še posebno po vseh zapletih, ki jih imajo z njimi, svetujejo tisto, kar je najbolj varno, to pa je enourni sprehod vsak dan, do srčne frekvence 80 odstotkov. To ti res lahko le koristi. Če greš v rdeče območje, pa nihče noče prevzeti odgovornosti. V 99 odstotkih morda ne bo škodovalo, v enem pa se lahko ponesreči.

V mladosti se nisem zavedal, da bi moral kaj storiti za svoje telo in sem se s športom ukvarjal zato, ker mi je bilo to prijetno. Prekolesaril sem Slovenijo ter srednjo in vzhodno Evropo, naredil 10.000 kilometrov in v tem užival. Užival sem tudi v plavanju in vsem drugem, kar sem počel. Potem pa je prišla služba in je bil šport bolj vezan na vikende in dopustovanje. Na stara leta si spet vzamem čas za šport. Še posebno po srčnih težavah, ki sem jih imel, mi je postalo jasno, da moram nekaj storiti zase, saj gibljivost in kondicija ne bosta trajali večno. To zato poskušam ohraniti čim dlje in ostati v kolikor toliko dobri kondiciji, da bi lahko sam skrbel zase in da imel čim manj zdravstvenih težav.

Po srcu sem kolesar. Tek me je pritegnil, ko sem poskusil srčne težave z njim premagati. In sem jih. Pri teku sem se prvič z nekim športom ukvarjal v skupini in pod vodstvom, pri vseh drugih sem začel kot samouk. Zanimalo me je, kako gre to, kakšen bo napredek, in videl sem, da deluje. Čeprav sem individualist, me je skupina pritegnila. Krasna je, rad tečem z njo in zaradi njene pozitivne energije sem v njej in pri teku tudi ostal.