Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
»Kjer ima dež mlade! Slogan bohinjske turistične ponudbe, da ima v Bohinju dež mlade, je prav gotovo tako dobra domislica kot pred leti originalna bohinjska razglednica, na kateri je pisalo: Rezina bohinjskega sira. Dež je prav gotovo dokaj neprijazen naravni pojav za turistično uspešnost, zato zaslužijo snovalci tega slogana vse pohvale, da so 'negativnost' uporabili za privabljanje turistov. Pohvalo zaslužijo tudi vsi tisti v Bohinju, ki to značilnost odlično udejanjajo za potrebe turistične ponudbe. In očitno jim to dobro uspeva, če sodim po odzivih tokratnega indonezijsko-slovenskega para in navdušenih izjavah nekaterih drugih tujih turistov, s katerimi sta se pogovarjala. Torej dež ni nujno problem in ovira. Tega se žal ne zavedajo organizatorji številnih prireditev v Sloveniji, kjer so še zlasti nedeževne sobote in nedelje v juliju in avgustu prenatrpane s preštevilnimi prireditvami. Morda bi morali tudi v Bohinju razmisliti o tem, kako in kje lahko tudi folklorniki nastopijo, kadar dežuje. Morda pa se dežja nismo še najbolj navadili prebivalci Slovenije, ki tudi sicer verjetno veljamo za najbolj razvajene prav v tej smeri. Naša gosta sta namreč kljub dežju srečala v Bohinju ogromno turistov, ki so bili nad obiskom navdušeni. No, resnici na ljubo naj povem, da jih je bilo med njimi tudi nekaj iz Slovenije.
Naša gosta je navdušila narava, kar je popolnoma razumljivo. Ena mojih pokojnih tet je večkrat dejala: Bohinj ima tak zrak, da bi ga na kruh mazal! In prav nič se ni motila v tem svojem navdušenju nad naravnim okoljem, ki ga ponuja Bohinj. Ob tej priložnosti naj bralce opomnim, da Bohinj seveda ni kraj ob istoimenskem jezeru s cerkvijo sv. Janeza, ampak ime za dve dolini, spodnjo in zgornjo, z več vasmi in čudovitimi gorami ter planinami (planšarijami) v njihovih nedrjih.
Ob prebiranju vtisov tokratnih obiskovalcev Bohinja mi je v ušesih zazvenel tako značilen in neštetokrat ponovljeni stereotip o 'škrtih' in negostoljubnih Gorenjcih. Take in podobne stereotipne oznake so seveda plod ne preveč duhovitega humorističnega snovanja v drugi polovici 20. stoletja. Predvsem pa je to povezano z dejstvom, da prebivalci Slovenije sami sebe zelo slabo poznamo in presojamo določena dejanja, dejavnosti in vedenjske vzorce, iztrgane iz celovitosti naravnega in kulturnega okolja, v katerem posameznik, družina, prebivalci nekega kraja ali pokrajine oblikujejo njihove vsakdanjike in praznike.
Navdušena sta bila nad znanjem angleškega in nemškega jezika ter vsestransko gostoljubnostjo v bohinjskem TIC. To sploh ne bi smelo biti vprašanje v turistično naravnani državi in tudi posameznih njenih krajih, da so v nekem TIC bolj ali manj gostoljubni (!). Vendar so tudi na tem področju razlike in bohinjski TIC se zato lahko upravičeno uvršča med tiste, ki so vredni pohvale. Izjemno me veseli, da sta si gosta ogledala tržnico lokalnih (ne 'domačih') pridelkov in izdelkov v Bohinjski Bistrici. Takih in podobnih tržnic je v Sloveniji kar nekaj, a le malo jih znamo ponuditi domačim in tujim turistom. Čeprav se pogosto dogaja, da prav na takih tržnicah odkrijejo in spoznajo vse tisto najbolj značilno lokalno in regionalno. Tako je bilo tudi z našima gostoma, ki sta na tržnici z navdušenjem okušala 'izvrstno orehovo potico in slasten krof'. To je bilo verjetno tudi edino srečanje s tako želenim okušanjem tradicionalnih slovenskih (verjetno tudi bohinjskih) kulinaričnih dobrot. S kosilom v prijetnem prostoru sta bila sicer zelo zadovoljna, a navedenih jedi, ki sta jih okusila, seveda ne morem uvrstiti med 'pristne bohinjske'. Izjemo sta predstavljala le sulec in morda še hišna goveja juha s hišnimi rezanci, čeprav bi tudi slednjo težko uvrstil v nabor značilno bohinjskih jedi. Upam, da je bil hišni koruzni kruh zamesen z značilno bohinjsko 'trdinko'. Moram pa pohvaliti njune izkušnje z natakarjem, ki ju je prijazno postregel.
Glede višine parkiranja se z gostoma ne morem strinjati. Trije evri za parkiranje, in to v narodnem parku, pa res niso visoka parkirnina. In popolnoma pravilno je, da je vstopnica k slapu Savica pol evra cenejša. Z vsakim avtomobilom okrnimo neokrnjeno naravo in zato je prav, da k skrbi zanjo tudi nekaj prispevamo.
Gosta sta bila navdušena nad obiskom Bohinja in nekaterih izbranih zanimivosti. Morda je najbolj pomembna njuna izjava, da se v Bohinj zagotovo vrneta! To pa je tisto, kar si v slovenskem turizmu najbolj želimo. Vsaj upam, da je še tako!?
Drago Bulc, predsednik Društva turističnih novinarjev FIJET Slovenija
»Vedno se zelo razveselim, ko slišim od tujih turistov, kar naša izvidnika sicer nista bila, kaj pozitivnega o našem turizmu. Priznam, da sem bil pozitivno presenečen glede njunih vtisov v Bohinju, saj od tam v glavnem glede turizma prihajajo večinoma samo negativne novice. Z izjemo vedno navdušujočih novic o mednarodnih priznanjih za ekološki hotel v Bohinjski Bistrici. Pa še ta se očitno ubada s težavami pozitivnega poslovanja. Da o problemih lastnikov, ki želijo zgraditi edino novo smučarsko središče v Sloveniji, raje ne govorim.
Če odmislimo napačno oziroma nepopolno informacijo o plovbi po Bohinjskem jezeru in opazke glede (pred)drage parkirnine, so se bohinjski turistični delavci, s katerima sta Dežmanova prišla v stik, zelo dobro odrezali. Tako po prijaznosti kot tudi po znanju angleščine. Ker sem sam Gorenjec, me nista presenetili prijaznost in radodarnost Bohinjcev. Da je bila voda celo v deževju čista, kar je navdušilo predvsem našega novega sodržavljana iz Indonezije, me je kar malce presenetilo. Še posebno, ker je v gorah toliko snega, ki se topi, in po navadi snežnica iz gorskih pritokov malce skali vodo v jezeru. Voda pa je seveda biološko čista in pitna.
Glede napotila na kosilo sem bil prijetno presenečen, saj tudi sam nisem vedel, da je v avtokampu Danica v Bohinjski Bistrici tako dobra ponudba hrane. Če bi vprašala mene, kam na kosilo v Bohinju, bi ju zagotovo usmeril – po mojem osebnem mnenju in prepričanju številnih 'dobrojednih' prijateljev – v Gostilno Rupa v Srednji vasi. Če pa bi bil informator v lokalnem turističnem biroju, bi naša izvidnika poslal še v Planšarski muzej v Stari Fužini, kjer bi lahko, vsaj upam tako, uživala tudi v pokušanju specialnega sira mohanta. Kljub zastrtosti bohinjskih planin bi v muzeju seveda lahko izvedela tudi o nekdanjem pa tudi še sedanjem življenju bohinjskih planšarjev. Morda bi se prav zato v ta prelep košček moje domovine vrnila še poleti.
Morda pa bo bolje, da se nekaj časa, dokler se stvari v bohinjskem turizmu ne uredijo (zaprti hoteli itd.), ne vrneta, saj bi zagotovo odkrila tudi pomanjkljivosti v bohinjski turistični ponudbi, ki bi lahko močno spremenile njune večinoma pozitivne vtise. Morda bi veljalo v Bohinj na vrhuncu turistične sezone poslati dva gosta iz Avstrije ali Švice, ki dobro vesta, kaj lahko oziroma mora ponuditi alpski turistični center.«
Vito Avguštin, Dnevnik
»Lepšega začetka letošnje 'sezone' Dnevnikove turistične patrulje si ne bi mogel želeti – če se po jutru dan pozna, nas čakajo, tako upam, še številna prijetna presenečenja. Veliko lepše je namreč nekaj pohvaliti kot pa se soočati z zamujenimi priložnostmi zaradi slabega dela, nestrokovnosti, šlamparije. Če se nekdo odloči obiskati neki kraj zaradi naravnih lepot in tam sreča gostoljubne, prijazne ljudi, ki mu svetujejo, pomagajo, mu omogočijo, da te naravne lepote nepozabno doživi, hkrati pa se mu posvetijo in imajo vedno dovolj časa, da z njim poklepetajo, potem je to najkrajša, najenostavnejša formula uspeha turističnega kraja ali območja.
No, da še nismo povsem 'normalna' turistična država, sem se spomnil, ko sem se zalotil, da sem vzhičen prebral tisti del vtisov, ko sta obiskovalca hvalila gospo v TIC. Dokler se bom še čudil dejstvom, ki so samoumevna, toliko časa bo to pomenilo, da je nekaj narobe. Ampak – glede na lanske izkušnje in vsaj rahlo poznavanje kadrovske zasedbe v turističnih informacijskih centrih v Sloveniji lahko z veseljem čestitamo in damo vse pohvale zaposleni v bohinjskem TIC. Ob nasmehu, prijaznosti in občutku, da si v resnici dobrodošel, postanejo vsi problemi, s katerimi se je turist srečeval, popolnoma nepomembni; saj sami veste, kako vam prijaznost gostiteljev polepša dan na izletu. Ne gre za servilnost, ampak človeško prijaznost.
Poleg dobrih vtisov, ki sta jih nesla izletnika z obiska Bohinja domov, in prijaznosti domala vseh, s katerimi sta se srečala in od katerih sta nekaj hotela (na ladjici, v gostišču…), sem si vsekakor zapomnil to, da so jima na domači tržnici ponudili domačo slovensko orehovo potico, ki sta jo seveda poskusila. Fenomenalno! Zagotovo si bosta to značilno slovensko jed vtisnila v spomin bolj, kot če bi jima ponudili ne vem kakšne svetovne dobrote. Zapomnil sem si tudi, da nista ničesar dolgo iskala, saj je, po njunih besedah, vse dobro označeno. In zapomnil sem si, da se bosta vrnila.
Mogoče ob koncu le še naslednje: prvič, ob lepi naravi, ki nas obdaja, počasi začnemo takšno okolje sprejemati kot samoumevno. In takrat pozabimo, da je vse tako čudovito, ker številni skrbijo za to, da je čudovito, ker se številni trudijo, da bo še lepše. Očitno je treba to turistom večkrat povedati, bolj poudariti načrtno skrb za okolje in prednosti trajnostnega razvoja, ki pa ne pride sam od sebe, ki ni zastonj in ki z najrazličnejšimi pravili igre skrbi za to, da bi okolju, ki ga občudujemo, čim manj škodovali. Drugič, v okviru te zgodbe seveda parkirnina nikakor ni visoka, bi pa bilo dobro, da bi lahko vsak, ki bi plačal parkirnino, izvedel, kako se tako pobrani denar potem razdeli. Tako se bo vsak gost čutil osebno vključenega, sestavni del te čudovite zgodbe.«
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
»Sodobni spletni turisti intuitivno pričakujejo hitre rezultate na Googlu in v drugih iskalnikih. V tem pogledu se spletno mesto Bohinja uvršča precej pri vrhu; bolje bi seveda bilo, da bi bilo povsem na vrhu. Samo spletno mesto ima dober namen, ni pa najbolj sodobno. Glede na atribute dediščine in doživetij bi pričakovali bolj aktivno in multimedijsko podprto spletno mesto z več interaktivnimi vsebinami in večjo vključenostjo uporabnikov. Sam spletni nastop je lahko za turiste in obiskovalce tudi zahtevna dogodivščina v smislu uporabniške izkušnje, ker je stran zasnovana tako, da se uporabniki med iskanjem informacij nevede sprehajajo po različnih spletnih mestih, ki se med seboj po kakovosti in konvencijah uporabe zelo razlikujejo. Zato je včasih avantura že tako preprosto opravilo, kot je klik na ikono Domov. Pod vprašaj bi postavil nekatere menijske vsebine, ki uporabnikom dodatno zagrenijo iskanje želenih informacij. Premalo, mislim, da absolutno premalo, pa je na spletnem mestu poslovnega načrtovanja, pospeševanja prodaje ključnih produktov in programov. Veseli dober obseg vsebin in aktualnih novic, tudi nekaj sodobnih integracij storitev iz sveta spleta 2.0 in omrežij. Vsekakor odgovornim priporočam, da omogočijo razvoj takšne spletne prisotnosti, ki bo dejansko učinkovito komunicirala pomen in lepote Bohinja v vsej svoji pestrosti in razburljivosti. Danes turist, ki se odloča med stotinami destinacij v nam bližnjih deželah Evrope, svojo odločitev za obisk utemelji tudi s pozitivno in presenetljivo izkušnjo z destinacijo na spletu; daleč preden se odloči za obisk našega izjemnega Bohinja.«
