Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Naš tokratni gost je doma iz Brazilije, pri nas pa študira francoščino in zgodovino. Komentar njegovih vtisov moram ponovno začeti s prevozom, tako kot je bilo to v skoraj vseh dosedanjih komentarjih. Odločil se je namreč za avtobus, ker je železniška postaja le nekoliko preveč oddaljena od mesta. Je že tako, da ne živimo v 'nerazviti' Nemčiji ali Avstriji, kjer te pred vsako železniško postajo ob prihodu vlaka čaka lokalni avtobus, da te prepelje do bližnjega kraja. Očitno si lahko pri nas še vedno privoščimo, kljub težkim razmeram, predvsem lastne prevoze z osebnim avtomobilom. Navsezadnje je to odlična priložnost, da vsem, ki tudi uporabljajo tak način prevoza, pokažemo, kdaj kupimo nov avtomobil. Vendar to je že druga tema, kadar bo govor na primer o karakterološkem profilu sodobne Slovenije. Žal iz zapisa obiska našega gosta ne izvemo, koliko časa sta s kolegico potovala do Škofje Loke. Avtobusne proge, podobno kot tudi železniške, dajejo vtis, da živimo v zelo veliki deželi oziroma državi.
Kot vse goste je tudi tokratnega vodila pot najprej v TIC, kjer so mu ponudili v nakup spominke, med njimi figuralne medenjake ali loške kruhke. Brazilcu so bili videti, kot pravi v zapisu, bolj dekoracija kot sladica. Tega mnenja mu ne gre zameriti, saj kruhke zares prodajamo kot dekoracije in jih ne ponudimo tudi nekaj narezanih na kosce, da jih kupci lahko pokusijo. Ta najbolj splošni način pospeševanja prodaje obvladajo povsod, kjer razvijajo turizem. Uslužbenka TIC ga je usmerila v lokalno gostilno, bolje rečeno picerijo, kar je očitno projekcija njenega gostinskega okusa in ne nekih meril, ki veljajo takrat, ko nas nekdo povpraša po lokalni in regionalni hrani. Opazovala in okusila sta pice, kar je nedvomno značilna škofjeloška srednjeveška jed, da ne rečem lokalna. Prav zanima me, kako se bodo gostinci na Loškem odzvali na seznam izbranih značilnih ali nosilnih jedi, ki smo jih predvideli v kulinarični strategiji Gorenjske. Glede tega bi se lahko marsikaj pozitivnega naučili na primer v Zrečah, Kamniku, Ljubljani, tudi v Polhovem Gradcu in Dobrovi. Presenečen sem bil tudi, da gosta in njegove spremljevalke niso usmerili v loški Rokodelski center, ki zelo uspešno razvija svoje poslanstvo na Glavnem trgu. Zato pa sta se podala na grajski hrib, kjer je bilo v gradu vse prazno in sta hitro ugotovila, da se tam nič ne dogaja. Glede tega Škofja Loka ni nikakršna izjema, saj lahko na prste ene roke prav hitro naštejem gradove v Sloveniji, kjer bi se kaj (turističnega) dogajalo.
Zelo pohvalno je tudi to, da so jima nekateri prijazni domačini, ki so ju fotografirali na Kapucinskem mostu, začeli pripovedovati lokalno legendo, kar je vsekakor veliko več kot informacije v kakšnem prospektu ali še kako drugače. Tudi v Škofji Loki je bila ena od cerkva zaklenjena. Ne bom ponovno pisal o tem, ker se bomo s tem vprašanjem še srečali. V enem od prejšnjih zapisov sem namreč navedel tudi eno svojih rešitev, ki povrhu vsega tudi ni finančno zahtevna. Vprašanje pa je, kako bi se nanjo odzvali varuhi kulturne dediščine. Gosta sta pogrešala tudi več koles za izposojo. Menim, da prav Škofja Loka ponuja odlično izhodišče za bolj ali manj oddaljene cilje v okolici, ki so zanimivi za oglede. S kolesom se pripelješ tudi do kakšne odlične gostilne na Loškem, kjer seveda nimajo pic, ampak postrežejo z izvirnimi jedmi, ki so pripravljene na sodoben način. To je namreč pravi kulinarični nagovor turistov.«
Vito Avguštin, Dnevnik
»Ko smo bili majhni, smo gledali fotografije evropskih srednjeveških mest, in mene je prevzel prav tak nostalgičen, brezčasen občutek kot takrat, ko sem bil otrok,« je bil prvi vtis Brazilca Tarcia Franca Cesarja Dos Santosa, ko je z Dnevnikovo patruljo obiskal Škofjo Loko. O tako obetavnem začetku nekega obiska lahko le sanjamo. Tudi vtis v turističnoinformativnem centru je bil na ravni letošnjih pozitivnih izkušenj – v nasprotju z lanskimi pripetljaji, nekateri so mejili že na komično-groteskne nasvete, saj so goste pošiljali v kinodvorane ali pa jih začudeno gledali z vprašanjem: »Zakaj pa ste prišli na obisk v naš kraj? Saj tu ni nič!« Izvrstna angleščina, potrebne informacije, nasveti in priporočila so tudi v Škofji Loki prepričali tako mladega Brazilca kot vse nas, da so TIC-i, če opravljajo svojo nalogo, več kot koristni.
Nekoliko grenak priokus je prinesel obisk gradu – prazen je bil, razen razgleda ni gost odnesel prav veliko. Precej podobno je bilo tudi na Kapucinskem mostu, vendar se je tam dobro razpletlo bolj zaradi sreče; ko je zaprosil, da ga kdo fotografira, je naletel na prijazne domačine, ki so mu ob tem še povedali tisto, zaradi česar so pomniki in znamenitosti sploh zanimivi: zanimive zgodbe, zgodovino mostu in anekdote. V takšnem mestu, kot je Škofja Loka, pač ne bi smeli staviti na srečo – te in še kakšne informacije bi namreč moral samoumevno dobiti vsak obiskovalec, pa če sreča kakšnega prijaznega domačina ali ne.
To, da so bila kolesa izposojena, je najbrž znamenje za odgovorne, da je koles premalo, vendar kaj pomaga, če pa je bil eden od ciljev Brazilca in hkrati eno od poslopij, ki jih je v Škofji Loki enostavno treba videti, zaprto. Nunska cerkev ali cerkev Marije Brezmadežne, ki naj bi po turistični zgibanki, ki jo je dobil Brazilec, na ogled ponujala dragocene nagrobnike, kamnito baročno prižnico, na fasadi pa relief križanja, je bila namreč žal zaklenjena. Če k temu prištejemo še nesrečno pico, ki – kot vem – ni jed, ki bi jo vsak turist moral poskusiti na Škofjeloškem, potem smo dobili le še eno spečo lepotico, ki jo morajo turisti vsakokrat na novo odkrivati, pač odvisno od svoje iznajdljivosti. Premalo, da bi iz tega bisera odnesli nepozabne vtise, pa kolikor že prevzame samo srednjeveško mestno jedro.«
Primož Žižek, direktor podjetja E- laborat
»Ena Škofja Loka. Dve dolini. Tri pogorja. Neskončno zgodb. Tako nas pozdravi spletno mesto turistične Škofje Loke. Vsekakor obetavno in privlačno. Tudi zasnova spletnega mesta je naklonjena zgornji trditvi. Škoda je le, da izvedba ne sledi povsem celotni ideji in zasnovi.
Ampak kot rečeno, prvi vtis ponudi dovolj pozitivnega, da je recenzija izvedena po večini v pozitivističnem duhu. Kljub temu bi snovalcem spletnega mesta priporočal, da zgodbe, ki jih ponujajo v naslovu, okrepijo z bolj dodelanimi opisi, pa tudi dodatnim vključevanjem uporabnikov v njih; četudi samo s povabili, da oddajo svoje e-poštne naslove, prek katerih jih lahko v svoje zgodbe dodatno involvirajo.
S tehničnega vidika bi lahko spletno stran izboljšali še z optimizacijo čitljivosti in vidnosti besedil in fotografij, ne glede na to, da so nekateri elementi optimizacije korektno prisotni, na primer označevanje naslovov besedil. Če je v Škofji Loki neskončno zgodb, potem bi pričakoval tudi več uporabe 'neskončnih' možnosti multimedije in interaktivnosti na spletnem mestu. V tem smislu pozdravljam večjezikovnost spletnega mesta, ki je menda med boljšimi v Sloveniji. Le pri sekundarnih tujih jezikih bi priporočal, da se vendarle jeziku prilagodijo tudi menijske postavke.
Glede na pravljično izkušnjo, predvsem v smislu prvega vtisa, turistov s tem našim biserom med starimi slovenskimi mesti je verjetno od snovalcev spletnega nastopa korektno pričakovati skrb za še boljšo uporabniško izkušnjo na spletnem mestu. Sem bi na primer sodila tudi bolj vsebinska integracija spletne rezervacije. Spletnemu mestu manjka še precej do kakovostnega prodajnega portala, ampak zametki za razvoj učinkovitega spletnega mesta so tukaj.
Nastavek namreč obljublja presežke, spletno mesto pa jih sedaj ne ponudi; v eni dimenziji vsebin in zasnove je zelo korektna platforma za resen nadaljnji razvoj, če ostane samo pri tem, kar ponuja sedaj, potencial ne bo izpolnjen. To bi bila velika škoda, saj je Škofja Loka ena od tistih destinacij, kamor je obvezno treba zaviti in prespati, če želiš spoznati bogastvo naše mestne in s tem turistične dediščine.«
Drago Bulc, predsednik Društva turističnih novinarjev FIJET Slovenija
»Škofja Loka je primer turistično najmanj izkoriščenega mesta v Sloveniji. Glede na njene zgodovinske razsežnosti pa je morda celo najmanj turistično izkoriščeno zgodovinsko mestece v srednji Evropi. Večkrat sem se vprašal, čemu je Škofja Loka ob vseh turističnih zmožnostih tako zaspana, pa sem prišel do sklepa, da predvsem zaradi tamkajšnjih prebivalcev, ki so bili minula desetletja bolj osredotočeni na industrijski del mesta na Trati. V samostojni Sloveniji, ko je propadla še večina škofjeloške industrije, pa se je mesto spremenilo v spalno naselje Kranja in Ljubljane, kamor se vozi na delo večina meščanov. Zagotovo je svoj negativni prispevek k turistični zaspanosti mesta dodalo slabo občinsko vodstvo z županom na čelu.
Spominjam se namreč še časov, ko je v mestu pod Lubnikom županoval Zdravko Krvina, ko sta poleg Škofje Loke turistično zaživeli obe dolini. Za živahen turistični utrip Škofje Loke je poskrbela tudi predsednica komiteja za turizem pri nekdanji slovenski vladi. V njunem obdobju se je ob sotočju Poljanske in Selške Sore marsikaj dogajalo. Mesto se je ponašalo z novim hotelom, ki je dobil ime kar po enem najbolj prepoznavnih slovenskih avtobusno-turističnih podjetij Transturist.
Tako me vtisi o zaspanosti mesta naših dveh izvidnikov niti najmanj ne presenečajo. Pohvale za tekočo angleščino v TIC in graja napotilu v picerijo v kraju, kjer po zgodovinskem izročilu premorejo veliko dobrih domačih jedi. V posebni kuharici jih je opisal in zbral recepte Pavle Hafner, na sodoben način pa jih v Gostilni pri Danilu v Retečah pripravlja kulinarična velemojstrica Vesna Čarman. Škoda, da nima gostilne v Škofji Loki, potem bi se o kulinarični ponudbi v drugem najstarejšem mestu v Sloveniji drugače govorilo.
Glede petih koles pa naj povem, da jih imamo štirje člani družine deset, in če jih v škofjeloškem TIC ne morejo kupiti več, jim kakšno za čez poletje z veseljem posodim.«