Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Ovinkasta cesta do Idrije je sicer povzročila nekaj manjših težav s počutjem, vendar menim, da so resnična težava te ceste naši in mednarodni motoristi, ki zadnja leta odkrivajo Slovenijo kot raj za sproščanje energije in adrenalina, česar v svoji državi niti približno ne morejo izvajati v takem obsegu, kot to počno v Sloveniji. Naši turistični strokovnjaki pa si veselo manejo roke, češ, to so odlični gostje. Vse lepo in prav, vendar ali gre to skupaj z znanim geslom 'Slovenija zelena, zdrava in še kakšna'? Gostji iz Estonije se je zdela Idrija nekoliko zaspana, vendar tega opažanja ni podrobno razčlenila, kar je pravzaprav škoda, saj poznamo različne vrste in oblike (turistične) zaspanosti. Vendar vsa spoznanja, ki sta jih doživela v Idriji, govorijo ravno obratno in morda sta vtisu o zaspanosti mesta botrovala gostjina omotičnost po zaključku vožnje po vijugasti cesti in slabo počutje.
Tokratna gosta, zlasti še Estonka, sta me navdušila tudi s poudarjenim odnosom do kulinarike. Poudarila je, da je 'strastna gurmanka' (verjetno gurmejka), torej gostja, kakršnih si v Sloveniji lahko le želimo oziroma bi si jih želeli še več. Zato je zares škoda, da so prav kulinarične vsebine na spletu zelo slabe in da ne znamo izkoristiti tehnoloških možnosti, ki nam jih ta medij ponuja. Ker predobro poznam to področje, raje ne bom razpredal o tem, kakšen je nabor fotografskega in filmskega gradiva s tega področja. Ali pa o tem, da ne premoremo sproščenih, ne nastavljenih fotografij, ki prikazujejo razmerja med jedmi in ljudmi, jedmi in naravo itn. Zato pa imamo poplavo pokrajinskih slik, Triglav v soncu in senci, pa nešteto posnetkov adrenalinskih športnih zadev. Poglejmo samo, kaj je v zadnjih desetih letih naredila s svojo kulinarično ponudbo sosednja Avstrija! Čestitke tudi uslužbenki idrijskega TIC, ki je naša gosta usmerila v eno od lokalnih gostiln in jima svetovala lokalno jed. To so bili seveda idrijski žlikrofi z bakalco, pri gostu z gorgonzolo. Za gostilno, ki sta jo izbrala, sta se odločila tudi zaradi povezanosti njenega imena z lokalno legendo o odkritju živega srebra, kar spet potrjuje dejstvo, da so v turizmu potrebne zgodbe, pa notranja oprema lokalov, za katero opremljevalci pogosto porabijo več energije kot kuharji za postrežene jedi. Prav presenetila me je navedba, da so bili žlikrofi postreženi precej hladni, kar se ob vseh zmožnostih gostinske tehnologije (gretje krožnikov, topel izdajni pult idr.) seveda ne bi smelo pripetiti. Zlasti pri najbolj značilni lokalni jedi, a vendarle pravzaprav pri vseh jedeh! Tudi povečano število gostov ne sme biti izgovor, tako kot ne nervoza natakarja. Ta specifična natakarska nervoza je še genetska posledica iz nekdanje skupne države, ki se je stopnjevala do prav folklornih izpeljav v smeri od severa proti jugu. Žal je še vedno nekaj nervoznih natakarjev, ki jim stojijo ob strani sindikalni zastopniki in se borijo za njihove pravice. Zato bi bilo morda zanimivo, če bi v prihodnje ustanovili še sindikate za dolžnosti (!), če se nekoliko pošalim. Ker je govor o kulinariki, še nekaj besed o znamenitem idrijskem gerušu. Prav zanimivo, kako je naša gosta pritegnila zgodba o gerušu in spet je tu velika lekcija za nas, kako je treba oblikovati vsebine v turistični ponudbi. Vse lepo in prav, da v Idriji spoštujejo tradicionalni recept, po katerem ostane geruš 'užiten le tri dni'. Resničnost te navedbe puščam ob strani in hkrati menim, da bi morali narediti tudi bolj 'trajnostni geruš', ki bi bil na voljo turistom v različnih embalažah oziroma stekleničkah. Poleg žlikrofov, bakalce in želševke bi bil to lahko odličen izdelek, da ne uporabim znamenite besede produkt. Na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani so tudi odlični poznavalci žagnih pijač, ki bi lahko pomagali pri tehnologiji izdelka, ki bi bil tako primeren za kupce. Vsekakor pa bi bila dobra poteza, če bi povabili naša tokratna gosta v Idrijo na geruš. Tako se ustvarja vezi s turisti in se oblikuje gostoljubnost.
Za zaključek pa še nekaj besed o transportu. Morda je nekoliko smešno, da leta 2013 govorimo o teh zadevah, in to v državi, ki vsaj na načelni ravni pravi, da razvija turizem. Ne le smešno, prava ironija je, kakšni so vozni redi naših avtobusov in vlakov. Začaran krog, v katerem potniki jadikujejo, da ni za turiste primernih voznih redov, prevozniki pa, da nimajo potnikov. Tako kot tista pesem mačka miško, miška… pod goro, pod to goro zeleno…! Zlasti v poletno-jesenskem obdobju bi verjetno morali razmišljati tudi o prilagojenih voznih redih, še zlasti ob koncu tedna. Seveda ne povsod, ampak za začetek predvsem na relacijah, ki so izletniško in s tem turistično še posebej izpostavljene in zanimive. Vprašanje pa je, ali avtobusni prevozniki in železnica sploh vedo, katere so te relacije.«
Drago Bulc, predsednik Društva turističnih novinarjev FIJET Slovenija
»Po naključju sem Idrijo obiskal z avtobusom le dan po obisku naših tokratnih izvidnikov, zato sem s še večjim zanimanjem prebral njuna doživetja in v glavnem pozitivno oceno, s katero se popolnoma strinjam. Idrija dejansko postaja vse bolj zanimiv turistični kraj z večstoletno tradicijo pridobivanja živega srebra, ki je bila prav lani okronana z vpisom na seznam svetovne zgodovinske dediščine pod zaščito Unesca. Prav zato bo kljub slabim prometnim zvezam in ovinkasti cesti, ki pa so jo v zadnjih letih lepo razširili in uredili, vse bolj pogost cilj domačih in tujih turistov.
Mesto so v zadnjih letih zelo lepo obnovili in mu dodali nekaj novejše turistične ponudbe, povezane z večstoletno rudarsko tradicijo. Kot smo lahko videli, so v Idriji odprli tudi nekaj prenočitvenih objektov, tako da lahko popotniki tam ostanejo tudi dlje časa in na dnevnih izletih z avtomobilom, motornim kolesom, kolesom ali peš raziskujejo zelo zanimivo okolico. Zato ni čudno, da sta ob odhodu izvidnika sklenila, da v Idrijo še prideta. Ob ponovnem ogledu bi jima priporočil, da si vsekakor ogledata muzej na idrijskem gradu, ki je izredno zanimiv ne le za ogled, temveč tudi za razumevanje bogate zgodovine tega rudarskega kraja. Ogled Mestnega muzeja Idrija priporočamo tudi vsem domačim obiskovalcem, še posebej mlajšim, da bodo lažje razumeli našo polpreteklo zgodovino, ki so ji v tem resnično vrhunsko urejenem muzeju posvetili kar veliko prostora. Muzej si velja ogledati tudi zaradi izredno zanimivega prikaza razvoja idrijskega čipkarstva, ki so ga postavili v širši evropski kontekst.
Ob vsakem zapisu pa me veseli, da so naši izvidniki v krajih, ki jih obiščejo, lepo in prijazno sprejeti. Poteza uslužbenke iz idrijskega TIC ni vredna samo pohvale, ampak je pravi vzor. Tudi sam vedno pomagam turistom, še posebej v našem glavnem mestu, kjer stanujem. Pogosto jim pomagam, ko malce zmedeno gledajo v zemljevid in iščejo pravo ulico ali znamenitost, pa tudi prenočišče. Vedno so mi hvaležni, jaz pa njim, saj se z vsakim stikom bogatim. Če imam čas, jih rad povabim na kavo ali še raje na kozarček slovenskega vina in jim ob njem skušam s svojo razlago o Sloveniji in slovenskem turizmu vzbuditi zanimanje za podaljšanje obiska ali pa za ponovni obisk moje prelepe domovine.
Pogosto mi uspe. Ob nekaterih srečanjih pa so se spletla celo prijateljstva in si medsebojne obiske izmenjujemo. Očitno pri tem nisem osamljen. To sem med drugim ugotovil na povratku iz Idrije, prek Žirov, Rupnikove linije v Gostilni na Vidmu v Poljanah v Poljanski dolini. Tam sem srečal skupino Škotov v njihovih tipičnih oblačilih, ki so mi povedali, da že nekaj let prijateljujejo z domačini in si izmenjujejo obiske. Kljub temu da stanujejo na domovih gostiteljev, je tudi to turizem. In to tisti pravi, za katerega smo včasih v Sloveniji imeli zelo odmevno akcijo Turizem smo ljudje.
Predlagam, da jo v teh kriznih časih ponovimo in tudi sami sebi dokažemo, da smo 'Slovenci prijazni ljudje'. V vsakodnevnih medsebojnih odnosih, še posebej v politiki, prepogosto za nas še vedno velja rek: 'Slovenec Slovencu Slovenec (volk).'
Vito Avguštin, Dnevnik
»V bistvu si lahko le želimo takšnih turistov, kot je bil estonsko-slovenski par: želela sta pristno izkušnjo, želela sta doživeti Idrijo. No, tudi na drugi strani je bila očitno ekipa, ki je bila več kot kos nalogam. Da lahko nekdo reče, da je v TIC dobil odgovore na vsa vprašanja, ki jih je postavil, še več, da je dobil tudi prijazne napotke, nasvete in v pomoč še brošure z zemljevidi, je seveda dejstvo, ki vsakega turista spravi v dobro voljo.
Človeške geste, če so te spontane, si navadno za vedno zapomnimo. Verjamem, da bo tudi Tina iz Idrije, ki je med obiskom pri prijateljici v TIC videla dva zvedava turista, ki sta prvič v njenem mestu, in ju takoj povabila, da ju pelje do Divjega jezera, vedno del prijetnih spominov simpatične Estonke.
Kako pomembno je, da nekaj veš o stvareh, ki si jih ogleduješ; kako pomembne so informativne table tudi v tujih jezikih. Prav lahko se zgodi, da trume obiskovalcev le hodijo mimo sicer izjemnih točk, če ni označeno, kaj se skriva v njih. Zgodbe, ki jih nemo pripovedujejo Divje jezero, botanični vrt, rudnik, čipke, razstavljene v izložbi, kosilo v gostilni, grad nad mestom…, so zgodbe, ki z razlagami, zanimivostmi, pojasnili in čarobnimi pripovedmi dobijo novo življenje, energijo in spoznanja, ki nam polepšajo dan in v spomin vtisnejo magijo, ki jo lahko – kot bi rekel kolega Drago Bulc – zasluti homo turisticus.
Kako lepo, če nekdo na potovanju po Skandinaviji ne išče picerije in kako lepo, če nekdo med obiskom Idrije uživa v žlikrofih. Kako lepo, če nekdo v Idriji ne išče poceni denarnic Hallo Kitty, ampak – pa čeprav stane nekaj več – kupi čipke. Seveda se to lahko zgodi le, če so prej omenjene zgodbe prave in če so ljudje, ki jih pripovedujejo, iskreni in gostoljubni. Mogoče sem malce pogrešal, da se nihče ni pohvalil, da je Idrija ena od petih slovenskih destinacij odličnosti EDEN; da pa ni bilo mogoče poskusiti nesrečnega geruša in da so avtobusne zveze takšne, kot pač so – to je pa že del neke druge zgodbe…«
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
»Povedano na kratko, spletni turistični nastop Idrije je sila povprečen. Za slovenske razmere. Ko pa se spletno mesto turistične ponudbe Idrije postavi v konkurenčni boj z nadvse ugledno družbo – Unescovih priznanih destinacij s pomembno svetovno dediščino –, pa spletnemu nastopu umanjka domišljenosti, ciljnosti in upravljanja. Da se razumemo, pri oceni spletnega mesta izhajam iz potencialov, ne iz omejitev. Idrija je namreč zgodovinsko pomemben vir naše gospodarske, znanstvene, kulturne in še kakšne samozavesti.
Je eden izmed tistih slovenskih potencialnih turističnih draguljev, ki lahko neverjetno izkoristijo moč interneta. Mesto s tako bogato dediščino, vlogo in pomenom skozi zgodovino ima na voljo številne možnosti razvoja na spletu.
Bogastvo naravne, tehnične in druge dediščine kar kliče po atraktivnih multimedijskih in vsebinskih pristopih. Idrija lahko na svojem spletnem mestu pa tudi na spletnih mestih turističnih agencij, rezervacijskih portalov, v družbenih omrežjih, iskalniških storitev, blogerskih in videoplatform ustvari identiteto, ki bo primerna njenemu slovesu.
Identiteta je pomembna z vidika pozicioniranja na hudo konkurenčnem svetovnem spletu, kjer je že zagotovitev vidnosti in dostopnosti do spletnega mesta velik zalogaj. Razvoj avtohtone, unikatne digitalne uporabniške izkušnje z Idrijo pa se lahko zgodi z upoštevanjem vsaj treh pomembnih vidikov.
Najprej, pod črto se mora matematika spletnega nastopa iziti. To pomeni, da mora spletno mesto Idrije privabiti čim večje število potencialnih obiskovalcev, hkrati pa jih kar najhitreje »preusmeriti« v tiste uporabniške poti, ki glede na zanimanje turistov kar najhitreje privedejo do realizacije nadaljnjega branja, gledanja, poslušanja zanimivih vsebin, ki pripeljejo do nadaljnje uporabe spletnega mesta, v nekaj odstotkih pa tudi nakupa. Ampak primarna naloga z vidika posla je vseeno komunikacijsko-informacijska, kar spletno mesto dobro zasleduje. Moč vsebin pa je treba bolj izkoristiti za posredovanje klikov turističnim ponudnikom, ki lahko v verigi realizirajo prodajo. Zato dajem plus spletnemu mestu za rezervacijski sistem, pa hkrati velik minus za njegovo neučinkovitost. Idrija naj ponudi boljše možnosti za nakupne izkušnje.
To nezavedno pričakujejo tudi potencialni turisti, ki so magičen element v enačbi o turističnem poslovnem uspehu na spletu. Zavedati se je treba, da so uporabniki na spletu, ne glede na dostop (pametni telefon, namizni računalnik ali prenosnik) izpostavljeni na tisoče spletnim mestom in da svoje predstave o učinkovitem spletnem mestu ustvarjajo na podlagi tovrstnega 'surfanja' med različnimi turističnimi destinacijami.
Na spletnem mestu lahko pohvalimo del vsebin, jezikovne inačice in resnost pristopa. Pričakoval pa bi več načrtnega režiranja spletnega nastopa. Pa tudi aktualne standarde, tako rekoč higienski minimum, optimizacije vsebin bi bilo dobro upoštevati. To je mogoče v tako multimedijskem okolju, kot je internet, doseči z uporabo številnih orodij in tehnologij, ki jih lahko upravlja večina kakovostnih slovenskih digitalnih agencij in razvijalcev spletnih mest. Zavedati se je treba, da tehnologija že dolgo ni več ovira. In da le tesno sodelovanje med načrtovalci spletnega nastopa in izvajalca tehnologij lahko privede do zadovoljive izkušnje za obiskovalce. In s tem smo pri tretjem elementu uspešnega turističnega poslovnega nastopa na svetovnem omrežju – tehnologiji. Ki pa zahteva čas in investicije. In te so na slovenskem spletu precej omejene; bo Idrija med tistimi, ki bodo spreminjali trend?
Pri turističnem spletnem mestu Idrija je jasno, da se premalo časa in razmisleka namenja sistematičnemu razvoju uporabniške izkušnje uporabnikov. To je nujno za ugled in priljubljenost spletnega mesta. Spletno mesto je treba dojeti kot le delček, eno od osnovnih enot spletnega nastopa. Prvo stran na spletnem mestu pa kot le eno od oken v svet turistične Idrije; turistična identiteta na spletu se ne dodaja izolirano. Že zdavnaj so moč v svoje roke vzeli uporabniki, ki ne le konzumirajo, temveč tudi soustvarjajo turistično ponudbo s svojimi vlogami in intervencijami v svetovnem spletu. Zato je mogoče dolgoročno vzdržen in učinkovit turistični poslovni model za Idrijo zagotoviti le s stalnim, ustvarjalnim, potrpežljivim, povezovalnim in predvsem sistematičnim delom in upravljanjem spletnega nastopa. Ali niso to prav iste značilnosti, ki so temelj tudi čipkarske dejavnosti, kot nas je ponovno poučil nedavno zaključen Festival Idrijske čipke?«
