Tretja Dnevnikova izvidnica je tokrat potekala v samem srcu Slovenije, v Litiji. Pa ta izraz ni le marketinška poteza, saj se nedaleč od mesta nahajata geometrično središče Slovenije (GEOSS) in prazgodovinsko najdišče, kjer so našli znano vaško situlo. Po teh poteh sta se odpravila tudi naša vrla izvidnika, Južnoafričan Simon Bunn in njegov svak Brent Maartens iz Velike Britanije. Brez najmanjšega znanja slovenščine sta večkrat prečesala Litijo po dolgem in počez, ob tem spoznala številne prijazne domačine, obtičala v prometnem zastoju in pred kakšnimi zaprtimi vrati preveč, se do sitega najedla in napila, ob tem pa dobila tudi kakšno idejo za ponovni obisk Litije.
A začetek je bil vendarle bolj klavrn. Nekaj dni pred izvidnico sta brskala po internetu za različnimi podatki o Litiji, predvsem o tem, kje se nahaja turistično informacijski center oziroma TIC, a našla nista ničesar uporabnega. »Če govoriš le angleško, je težko razumeti slovenske spletne strani, z spletnim prevajalnikom pa si tudi nisva mogla veliko pomagati. Ko sva v spletni iskalnik seveda v angleškem jeziku vtipkala Litija in turistično informacijski center, se je med zadetki pojavilo nekaj povsem drugega. Potem sva šla na spletno stran I feel Slovenia, kjer je bil sicer naveden naslov za TIC, a napačen. Tam te tudi preusmerijo na različne spletne strani, ki pa jih kot tujec ne razumeš,« pove Simon. Druga težava je bila namestitev. Prenočišče sta nameravala rezervirati preko spleta, a glej zlomka, tam sta našla le eno možnost namestitve, gostilno Kovač, kjer pa so bili neodzivni. »Klical sem jih, poslal elektronsko pismo, a nobenega odgovora. S spletnimi stranmi si torej nisva mogla prav nič pomagati, sem pa nekje našel telefonsko številko TIC v Litiji in poklical. Ženska na drugi strani ni znala angleško, komunikacija je precej šepala,« nadaljuje Simon, ki pa se je s svetovalko vendarle uspel dogovoriti, da prideta s svakom k njej v TIC, kjer jima bo pomagala z informacijami in uredila prenočišče.
Ena sama označba
Pretekli teden v četrtek zjutraj sta se Simon in Brent s svojim avtomobilom odpeljala proti Litiji. »Lažje je potovati z avtomobilom, vse je enostavneje in hitreje dosegljivo. Pravzaprav se za javni promet nisva niti zanimala,« pove Brent in doda, da sta se v Litiji kaj hitro izgubila, saj so oznake za TIC zelo slabe. »Videla sva zgolj eno samo. TIC je sicer v središču mesta, ob cerkvi svetega Nikolaja, in ko sva vendarle prišla tja, so bili zelo prijazni in voljni pomagati.« Simon: »Ker ženska, s katero sem govoril po telefonu, ni znala angleško, je poklicala še nekoga, da ji je pomagal, in potem je bilo fantastično. Na TIC dobiš res veliko različnih informacij o kraju. Gospa nama je najprej ponudila kavo in potem pokazala različne spletne strani, tudi www.heartofslovenia.com, kjer najdeš vse o tem območju, a težava je, da te spletne strani nikakor ne moreš najti, če že vnaprej ne veš zanjo. Ko sva v iskalnik vtipkala 'sights around Litija' (znamenitosti v Litiji in okolici), sva takoj zadela vaško situlo, a da bi vtipkal srce, tega ne pomisliš.« Brent doda: »Nekako bi morali urediti, da bi bila ta spletna stran prvi zadetek, ko tujec v spletni iskalnik vtipka 'tourism Litija'.«
Od spleta na teren. V TIC sta si Simon in Brent ogledala kratka filma o Sloveniji, turistična delavka jima je uredila prenočišče v gostišču Kimovec v Zgornjem Hotiču, od Litije oddaljenem nekaj kilometrov, ju založila z zemljevidi in prospekti, navodili, napotki in predlogi, nato pa sta se naša izvidnika odpravila na kosilo. Ker sta oba ljubitelja ribolova, sta si zaželela ribjega kosila in izbrala družinsko gostilno Berdajs. »Kot sva izvedela, je dobra restavracija, ki ponuja ribje specialitete,« reče Simon. A restavracija je zaprta ravno ob četrtkih, ko sta Litijo obiskala naša izvidnika. Presenečena nad zaprtimi vrati sta nato Simon in Brent še malce pogledala levo in desno ter vstopila v okrepčevalnico Kuhla, nad katero sta bila navdušena. »Spoznala sva lastnika okrepčevalnice in mu dejala, da bi pojedla nekaj slovenskega in naj on izbere za naju, zato jedilnika sploh nisva pregledala. V dveh minutah sva že dobila kosilo, sestavljeno iz kranjske klobase, matevža in kislega zelja. Porciji sta bili veliki in dobri, možak zelo prijazen, s pijačo vred pa sva plačala le dvanajst evrov,« razloži pozitivno izkušnjo Brent.
Prijetne Vače in domačini
Po kosilu sta ponovno sedla v avto in se odpeljala pogledat prve znamenitosti, ki jih ponuja Litija z okolico. Geometrično središče Slovenije ali GEOSS v Spodnji Slivni in vas Vače, kjer je bila najdena najslavnejša slovenska – vaška situla. »Ogledala sva si situlo, cerkev, fosilno morsko obalo, ki je nekakšna stena s fosili; pravzaprav vse, kar je videti. A to najti je bilo težko, označbe so namreč slabe oziroma le v slovenskem jeziku, kar pa je nama kot tujcema pomagalo bolj malo. Čez čas ti postane jasno, kaj iskati, a minute so vseeno izgubljene. Uporabljala sva tudi mobilni internet, kar pa je bilo zelo drago, noro drago, najbrž najdražje na svetu! Na srečo sva imela zemljevide,« pojasni Simon.
»Izkušnja v Vačah je bila prav v redu. Domačini so bili zelo prijazni. Sosed, ki živi ob cerkvi, jo je odklenil samo za naju in poklical nekoga drugega, ki nama je nato povedal nekaj o njej. Iz tamkajšnjega bara je prišla tudi neka ženska in vse prevajala v angleščino,« pove Brent, Simon pa prikima, da je bila izkušnja z domačini res prijetna in da predvsem mladi radi spregovorijo angleško. »Tudi v Vačah je dobra gostilna, sva izvedela kasneje. Sicer pa nama je bilo tam gori res lepo, škoda le, da zaradi slabega vremena nisva imela razgleda. Bilo je oblačno in mokro, zato se tudi nisva odpravila na katero od pohodnih poti, ki so označene tam okoli,« doda Simon.
Iskanje muzeja
Preden sta se fanta odpravila do prenočišča v Zgornjem Hotiču, sta si želela ogledati še litijski muzej, kjer so shranjene zbirke železniškega in rečnega prometa ter rudarstva. »Kar nekaj stvari je videti v Litiji, a če sem iskren, naju muzej moderne umetnosti ni zanimal, adrenalinski park in rudnik Sitarjevec pa sta bila zaradi slabega vremena zaprta, zaprt je bil tudi grad v bližini, in tako sva se odločila za muzej prometa,« začne Simon, Brent pa ga dopolni: »Muzej sva iskala več kot pol ure in niti domačini niso vedeli, kje je. Iskala sva na spletnem zemljevidu in zopet nič. Na koncu sva ga vendarle našla, vsaj zdi se nama, da je bil to muzej, ker je zunaj visela neka zastava in pri vhodu je bil logotip. Označbe so res slabe, zato sva pač iskala stavbe z zastavami. A muzej, če je bil to muzej, je bil zaprt, ura je bila okoli štiri popoldne, postalo je hladno in temno, zato sva odnehala in se raje odpravila do svojega prenočišča.« Že dopoldne so jima na TIC rezervirali dvoposteljno sobo v gostišču Kimovec, saj sta si fanta za večer zaželela dobre hrane in pijače, zato je bilo najprikladneje, da pod isto streho tudi prenočita.
Turizem smo ljudje
Na poti do gostišča Kimovec sta naprej za tri četrt ure obtičala v prometnem zamašku, a nekaj pred šesto sta vendarle že sedela za mizo in uživala v domačih slovenskih jedeh. »Za predjed sva naročila pršut, za glavno jed pa postrv. Jedilni list je bil tudi v angleščini, še posebej fine pa so bile slovenske zastavice, ki so na meniju označevale slovenske jedi. Tako lahko gost in predvsem tujec takoj vidi, kaj je slovensko. Hrana je bila odlična, domača, lokalna, zdrava in ni bila pripravljena vnaprej. Pila sva pivo, saj sva se odločila poskusiti tudi slovensko pijačo. Gostilničar nama je nato ponudil pravo domače žganje, kar naju je prav pogrelo. Pogovarjali smo se v angleščini in bilo je čudovito,« še pove Simon. A njun večer se z večerjo še ni končal, kmalu sta se povsem stopila z okoljem in kot ljubitelja ribolova dolgo v noč debatirala z lokalnim ribičem. »S tem domačinom sva imela veliko skupnih točk, oba rada potujeva zaradi ribolova in tako smo si izmenjali stike, da se morda ob naslednjem obisku Slovenije odpravim z njim tudi ribarit,« doda Simon, ki s svojo izkušnjo v Litiji dokazuje, da smo turizem resnično ljudje. Če sta bila z Brentom nad hrano, pijačo in gostoljubjem več kot navdušena, pa sta bila malce manj nad sobo. Bila je skromna in stara, kopalnica majhna, a glede na ceno, 51 evrov z zajtrkom za dve osebi, niti ni bila tako slaba, priznata. »Navajen sem, da je vse veliko in prostrano, tako je pač v Južni Afriki,« prizna Simon. Tudi zajtrk je bil zelo slovenski, povesta, šunka, sir, gostilničar jima je ponudil tudi jajca, a preveč lačna nista bila, obenem pa se jima je zaradi obveznosti mudilo nazaj v Ljubljano in sta Litijo zapustila že navsezgodaj.
»Litija je bila res pravi izziv. Ko sem prijateljem povedal, kam grem, so bili vsi presenečeni, češ, kaj bom tam počel. Povsem drugače je v Ljubljani ali v dolini reke Soče, ki sta znana turistična kraja. Sploh nisem vedel, kaj pričakovati od Litije, predstavljal sem si jo kot nekakšen industrijski kraj. A ko enkrat dobiš vse informacije, si presenečen, kaj vse lahko tam vidiš, domačini pa so zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Gospa v TIC naju je navdušila; čeprav ni znala angleško, je našla nekoga, ki nama je nato vse razložil. Slovenci so zanimivi, morda delujejo na prvi pogled malce dolgočasni, suhoparni, toda ko z njimi spregovoriš, so res krasni. V TIC prodajajo tudi spominke, takšne tradicionalne, vezane na situlo, razglednice, je pa škoda, da ni nobene prodajalne s spominki v Vačah. Morda se da kaj kupiti tudi v muzeju, a tega ne veva. Mesto je čisto in urejeno, kar lahko vidiš »nevarnega«, so le grafiti, a ti so tako ali tako vsepovsod. Škoda, da nama jo je zagodlo vreme, bilo je oblačno, takšno novembrsko. Če bi bilo lepše oziroma poletje, bi lahko počela več stvari; obstaja celo možnost, da te po kulturnih znamenitostih popelje nekakšna gledališka družina, a v primeru dežja te ponudbe ni,« navede Simon pozitivne strani Litije. A mimo pomanjkljivosti ne more. Slaba označenost turistično informacijskega centra in znamenitosti v mestu, označb v angleščini ni, zato se lahko tujec izgubi ali predolgo išče znamenitosti, ob tem pa jih tudi odneha iskati, kot sta sama naredila v primeru muzeja. Opomni, da ni našel ničesar o ribolovu, na kar je bil kot ribič bolj pozoren. Največjo črno piko pa si je zaslužila dostopnost turističnih podatkov o Litiji na spletu. »Poglejte realno, če si turist in dobiš na spletu tako malo podatkov o nekem kraju, kot sem jih jaz, potem tega kraja preprosto ne obiščeš. Kot izvidnik sem moral tja, toda če mi ne bi bilo treba, bi po petih minutah, ko nisem ničesar našel ter se mi ni nihče oglasil na telefon in elektronsko pošto, odnehal in bi se odločil za obisk kakšnega drugega kraja.«
