Ja, mišični krči so izdajalci maratoncev. Pogosto so ravno oni glavni krivci, da ne moremo preteči maratona tako, kot smo si zamislili. Izdajo nas. Izdajo resnico. Resnico, da smo tekli prehitro in predaleč, glede na to, koliko in na kakšen način smo trenirali.
Kolikor lahko danes razumemo mišične krče med tekom, potem vemo, da je njihov glavni vzrok skrit v otekanju mišic. Hkrati z njimi pa otekajo mišična vretena – to so receptorji v mišicah. Ti receptorji zaznajo hitrost in velikost raztezanja mišice. S pomočjo refleksnih povezav, pa delujejo tudi kot varovalka, ki s krčenjem mišice preprečijo, da bi mišico čezmerno raztegnili. Ker otečejo, začnejo ti receptorji delovati z napako. Postanejo preobčutljivi. Preobčutljivi receptorji pa zmerno raztezanje mišice zaznajo kot ekstremno, zato v hrbtenjačo pošiljajo živčne impulze, ki sporočajo, da se mišica nevarno razteza. Takrat se sproži njeno refleksno krčenje, to je mišični krč, ki ga izkusimo med maratonom.
In zakaj začne mišica otekati?
Otekanje mišic je torej izvorni greh za večino mišičnih krčev, ki se nam lahko pripetijo med maratoni. Na katerem drevesu torej iskati jabolko spora, ki nas iz tekaškega raja povleče dol na tla, da ne moremo leteti naprej, da nimamo več vetra v laseh?
Kadar mišica deluje pod večjimi obremenitvami, se vsake toliko časa poškoduje kakšno mišično vlakno (celica). Tu in tam poči tudi ovojnica (membrana) mišične celice. Takrat iz nje iztečejo celične beljakovine. Te dodatne beljakovine pa v prostoru med mišičnimi vlakni privlačijo dodatno vodo iz kapilar. Voda in beljakovine se namreč podobno privlačijo, kot se privlačita železo in magnet. Limfni obtok sicer čisti (izsesava) te nezaželene beljakovine iz medceličnine. Vendar ko ta več ne uspe dovolj učinkovito odstranjevati teh beljakovin, se tam prične nabirati tudi vedno več vode. Mišica je s tem vse bolj otečena in receptorji v mišicah tudi. Ti začnejo delovati z vedno večjo napako. Postanejo preobčutljivi, pretirano varovalni. V določenem kritičnem trenutku ta napaka aktivira refleks. Mišica se takrat brez naše volje refleksno zakrči in ne popusti. Zgrabi nas mišični krč.
Kaj narediti, da nas prihodnjič ne bo zagrabil krč?
Kaj narediti, da nas prihodnjič ne bo zagrabil krč?
Da prihodnjič maratonski tek ne bo podoben kalvariji, je pomembno predvsem dvoje. Dovolj dolgih tekov in dovolj tempo tekov. Za večino rekreativnih maratoncev je primerno, če delamo dolge teke (za mali maraton 15 kilometrov in več, za velik maraton 25 kilometrov in več) enkrat na dva do štiri tedne. Pri dolgih tekih nam ni treba biti tako zelo pozoren na hitrost teka. Lahko torej tečemo tudi počasneje od tekmovalne hitrosti. Vendar je ob tem zaželeno dodatno izvajati tako imenovane tempo teke v tekmovalnem ali malo hitrejšem tempu. Za maratonce so tempo teki na primer dvakrat 4 do 8 kilometrov, enkrat 10 do 15 kilometrov, pa tudi udeležba na malem maratonu je seveda neke vrste trening tempo teka za naslednji maraton. Krajše tempo teke (4 do 10 km) tečemo v hitrosti osebnega rekorda za mali maraton ali malo hitreje, daljše tempo teke (10 do 21 km) pa v tempu osebnega rekorda v malem maratonu oziroma v ciljanem tempu maratona.
Ker je tempo teke in dolge teke veliko lažje izvajati v družbi, te vabim, da se nam pridružiš na pripravah na Ljubljanski maraton. Srečamo se lahko že v torek, 27. maja, ob 19. uri pred vhodom v bazen Tivoli in v skupinah različnih hitrosti naredimo dvakrat po 4 ali 5 kilometrov. Enkrat na mesec bomo imeli tudi skupne dolge teke (več na spletu: Dnevnikovi urbani tekači). Zdaj je čas, da se pripravimo na to, kar nas čaka. In če se bomo dobro pripravili, nas čaka veliko dobrega.
