»Mislim, da v Sloveniji res ni nobene druge predsednice strelskega društva, so pa ženske kot strelke v klubih zelo uspešne in je med njimi tudi nekaj uspešnih trenerk,« je na vprašanje, ki jo je, kot je priznala, ujelo nepripravljeno, odgovorila Andreja Gorjup, predsednica in trenerka Strelskega društva Trzin, združenja s šestdesetletno tradicijo. Samozavestno, kot da bi vodila mažoretke in ne v zavesti ljudi tako izrazito moško društvo, pa je razložila, da pravzaprav ničesar ne počne na lastno pest, saj za vso njihovo dejavnostjo stoji visoko usposobljena in zelo uigrana ekipa. Prav zaradi te uigranosti in strokovnosti si ne nazadnje upajo vsako leto sami organizirati tudi veliko mednarodno tekmovanje, pri drugih pa sodelujejo kot sodniki in operaterji elektronskih tarč.
»Res je, v društvu imam veliko podporo. Rada mislim, da zato, ker sem komunikativna in odprta za ideje in predloge,« je premišljeno dodala in pojasnila, da so strelke dobro sprejete v vseh društvih, v Trzinu pa za nameček predstavljajo skoraj polovico članstva, v posameznih kategorijah jih je občasno tudi več kot moških. »Trenutno imamo v društvu močno ekipo mladink in dva kadeta s puško ter enega s pištolo. V lanski sezoni so deklice prevladale tudi v kategoriji pionirk, letos pa je nekoliko več fantov,« poskuša s svojo pripovedjo preglasiti tekmovalni hrup mednarodnega strelskega tekmovanja za pokal Trzina in 19. Skirce Borisa Paternosta z doslej največjo udeležbo, saj je minuli konec tedna v Trzinu tekmovalo več kot 400 strelcev, od teh pa jih je bilo več kot sto iz devetih tujih držav.
Strelci dobri organizatorji
Organizirati tako veliko mednarodno tekmovanje v streljanju z zračnim orožjem seveda ni mačji kašelj, prizna tudi predsednica, ki se ji je oba tekmovalna dneva predvsem mudilo iz velikega tekmovalnega šotora na finalno prizorišče v šoli, kjer so potekali finalni boji, in spet nazaj, saj je vodila kvalifikacijski del tekmovanja. »Pri organizaciji je sodelovalo več kot 30 naših članov, znova so nam na pomoč priskočili tudi kamniški strelci, nepogrešljivo delo so opravili člani organizacijskega odbora in vodja tekmovanja Marko Živković. Imeti v svojih vrstah oba slovenska licencirana strokovnjaka za vodenje elektronskih tarč, ki jih morajo v drugih klubih najemati, pa je tudi zelo velika prednost,« Gorjupova pohvali člane kluba, med katerimi so tudi izvrstni trenerji in sodniki.
»Tekmovanje, ki ga posvečamo Borisu Paternostu, našemu izjemnemu strelcu, ki nas je zaradi prometne nesreče veliko prezgodaj zapustil, je v 19 letih dobilo mednarodno veljavo in je uvrščeno v koledar Evropske strelske zveze (ESC) in Mednarodne strelske federacije (ISSF),« še pove in nadaljuje, da so na njem tudi letos sodelovali vsi najboljši slovenski strelci, med njimi kar trije dobitniki olimpijskih kolajn: Rajmond Debevec ter Franc Pinter in Gorazd Tiršek, saj je že drugo leto tekmovanje odprto tudi za strelce invalide. Polona Sladič, trenerka paraolimpijske strelske reprezentance, pa je dodala, da so trzinski organizatorji prvi in pri nas žal za zdaj edini, ki organizirajo tekme s tako močno konkurenco, kjer je tudi invalidom SH1 omogočeno tekmovati v enotni konkurenci z vsemi drugimi tekmovalci. To je redko tudi drugod po svetu, saj jih veliko meni, da so invalidi, ki sedijo, v prednosti, čeprav so paraplegiki. Andreja Gorjup, ki je tudi vaditeljica za strelce invalide, se s tem ne strinja. Je pa njihovo društvo tudi sicer prijazno do invalidov, ki jih imajo tudi v svojih vrstah in so jim do novega strelišča v zaklonišču šole uredili tudi dostop. Dobitnik štirih paraolimpijskih medalj Franc Pintar jo je dopolnil, da so Trzinci izvrstni organizatorji, zato se k njim rad vrača, všeč pa mu je tudi, da se tu vedno sreča s številnimi prijatelji. Enako jih je pohvalil tudi Rajmond Debevec, ki je sodeloval na vseh Skircah, se pa doslej še nikoli ni toliko spotil. Seveda se tudi tokrat ni potil zaradi tekmovanja, marveč zaradi mehčanja novega suknjiča, ki je bil za stroge sodnike sprva pretrd.
Pri vojakih vsi dobro streljali
Predsednica kluba pri organizaciji Skirce sodeluje že od njenega začetka. Enako tudi njena sestra Irena Šinko, saj sta obe prišli v klub, kjer je streljal oče, ki je pri 80 letih najstarejši strelec v klubu, že z 12 leti. Strelka veteranka Šinkova pravi, da je njena sestra zavila bolj v inštruktorske in sodniške loge, a se na tekmah vedno radi pomerita tudi med seboj. Prva tri mesta jima nikoli ne uidejo, čeprav je enkrat boljša ena, drugič druga.
»Strelstvo mi je zelo všeč, saj me izpolnjuje, hkrati pa izboljšuje tudi mojo zbranost,« pravi gimnazijka in strelka mladinka Saša Javorac, ki je konec tedna izboljšala svoj osebni rekord in ji manjka do mladinske reprezentance le še drobec. Pravi, da ji strelstva ni težko uskladiti s šolo in taborništvom, fantje pa se je tudi ne bojijo, doda. Tudi strelka članica Urška Borc je konec tedna dosegla svoj osebni rekord, njeni cilji pa so skromnejši, saj si želi izpolniti normo za državno prvenstvo. S strelstvom se je začela ukvarjati zgodaj, a ga žal opustila in je tako znova med začetniki, pove in doda, da si želi kupiti lastno pištolo. Za popust se je že dogovorila, še preden jo je kupila, pove z nasmeškom in doda, da jo bo zato stala le 1700 evrov. Tudi fant, ki raje kolesari in igra tenis, jo podpira, sam pa se s strelstvom ne bo ukvarjal, saj je ugotovil, da je to precej težji šport, kot se zdi, čeprav je pri vojakih dobro streljal. »Pri vojakih so tako in tako vsi dobro streljali,« sliši Urška skoraj od vseh, ki jim pove, s čim se ukvarja.
Konkurenca strelstvu: računalnik in nogomet
»Orožje je finančno kar precejšen zalogaj. Zato vedno upamo, da bomo iz izkupička tekem lahko kupili vsaj eno novo puško, saj je naš arzenal že močno zastarel, za posodabljanje pa ni denarja, čeprav nas občina sicer zelo podpira,« razloži Franc Brečko, ki je prišel v društvo leta 1980 in ga več let tudi vodil. Ves čas skrbi predvsem za podmladek in kot pravi, se v Trzinu ni bati, da bi društvo, ki šteje častitljivih 60 let in okoli 40 tekmovalcev, zamrlo. Zahvala za to gre tudi temu, da izhajata oba s predsednico iz pedagoških vrst in s šolo dobro sodelujeta. Tako petošolcem vsako leto predstavita strelstvo in včasih za ta šport navdušita tudi do pol razreda. Potem pa naredi svoje osip oziroma množica drugih interesnih dejavnosti, ki jih imajo na šoli.
Ostanejo predvsem najvztrajnejši, pravi Brečko, ki ugotavlja, da so v zadnjem času to predvsem deklice, saj fantom vzame preveč časa računalnik. Tudi nogomet je v Trzinu ostra konkurenca strelstvu, še pove Brečko, ki si zelo želi predvsem, da bi jim uspelo občino prepričati, da bi se našel denar za vseh dvanajst načrtovanih elektronskih tarč za novo strelišče, ki so ga po letih zapletov dobili šele lani. Prej so streljali na petih tarčah v kletnih prostorih kulturnega doma, zdaj pa na dvanajstih tarčah v kletnih oziroma zakloniščnih prostorih šole, kjer imajo le tri sodobne elektronske tarče. Denar za preostale je snedlo prezračevanje, saj je bilo v slabšem stanju, kot se je predvidevalo. Elektronske tarče pa bi radi predvsem zato, pravi Brečko, da bi lahko organizirali prireditve, z izkupičkom katerih bi lahko posodobili svoje orožje.
