Za takšen zmagovalen izid je potrebno le pravo sorazmerje med zadostnimi naravnimi danostmi, sposobnostjo zaposlenih uspešno predstaviti panogo in primerne izvidnične vneme turističnih potrošnikov. Med tokratnim enodnevnim spoznavanjem Velenja so se vse tri sestavine znašle v malodane popolnem ravnovesju – rezultat je bil edinstveno doživetje, ki se ga bodo naši neutrudni izvidniki še dolgo spominjali. Mi pa njih.
Phayao Nuanmalang in Matjaž Sterže sta se v njeni rodni Tajski spoznala med enim njegovih številnih potovanj. Iskrice so preskočile nemudoma; v prihodnjih letih pa sta skakala predvsem onadva – iz Slovenije na Tajsko in obratno. Ko je na neki točki situacija postala nevzdržna, se je Phayao preselila k svojemu dragemu na sončno stran Alp, v deželo, ki jo po treh letih še zmeraj prevzema s svojo pregovorno spokojnostjo, čistočo in neokrnjeno naravo. Je pa v tuje okolje še vedno uspela prenesti košček svoje izvorne identitete – svojo drugačnost namreč pridno obrača sebi v prid tako, da razbolelim slovenskim hrbtom nudi tajske masaže.
Če se dan po jutru pozna...
Dan se je za družino, vedno polno energije, začel takoj zjutraj, ko so se zaradi napovedane vročine navsezgodaj iz domače Vuzenice odpravili Velenju naproti. Avto so, nadvse priročno, pustili kar na brezplačnem parkirišču pred zgradbo turističnoinformacijskega centra (TIC) pod belim velenjskim gradom, ki že sama zase zbuja dovolj zanimanja. Gre namreč za več kot 150 let star fevdalni dvorec, imenovan Vila Bianca, ki je še vedno ena najlepših zgodovinskih zgradb v mestu. Ko je bilo v TIC nemudoma jasno, da zaposleni obvladajo svoj posel, se je naš par z enajstletno hčerko Patumtip popolnoma prepustil njihovi oskrbi. Phayao je po naših navodilih pristopila sama, medtem ko se je Matjažu uspelo prodati za tujca, ki govori le angleško – krinka je bila popolna. Obadva sta prekaljena turistična mačka z veliko potovalnimi izkušnjami, zato jima gre zaupati, ko sta si v en glas pritrdila: »Pozornost, ki sva je bila deležna v TIC, si zasluži čisto desetko. Midva sva rekla samo, da bi radi tu preživeli en dan, oni pa so nama ga v desetih minutah splanirali do potankosti.«
Vse informacije, podane v perfektni angleščini, s prospekti vred, so nato v miru premleli na kavi, da bi si sestavili kar najbolj pester program. »Ker so informacijski uslužbenci videli, da imava s seboj hčerko, so veliko predlogov prikrojili tudi potrebam in interesom najmlajših, kar je očitno prava velenjska značilnost. Mi smo nato iz mnoštva opcij vzeli zlato sredino – nekaj za njo in nekaj za naju,« je povedala ponosna mamica.
V dolini gradov
Prva teh možnosti, ki so jo udejanili, je bil ogled velenjskega gradu, po katerem je to najmlajše slovensko mesto tudi dobilo ime. Tam jih je toplo sprejel zaposlen moški, ki jim je v grobem predstavil grajsko ponudbo, nato pa jih je pustil, da so se sami prepustili njegovim bogatim vsebinam. »Všeč mi je bil način, kako nas je popeljal po gradu. Povedal nam je glavne stvari, vsake toliko preveril naš napredek, sicer pa nas je pustil same uživati v umetnosti, etnografiji in zgodovini,« vtise prikliče Phayao. Na gradu so si ogledali odlično stalno zbirko afriških predmetov, starih stoletje in več, ki jo je pred 80 leti k nam prinesel češki kipar František Foit, celovito razstavo razvoja Velenja ter galerijo, ki se ponaša z naborom likovne umetnosti od sto in več let nazaj do bolj modernih primerkov. Seveda jim ni ušlo niti okostje mastodonta, predhodnika slona, ki so ga izkopali v okolici, dandanes pa zaseda pomembno mesto v velenjski kulturni domišljiji. »Na gradu bi vsekakor lahko preživeli še več časa, a so nas naprej gnali drugi sladki načrti na našem seznamu.« Zmanjkalo jim je na primer časa za to (pa še temperature niso bile najugodnejše), da bi obiskali še druge, bolj ali manj ohranjene grajske točke v okolici, znani tudi pod imenom »dolina gradov«, in na njih zbrali nalepke – ob predložitvi vseh petih te v TIC nagradijo s simbolično pozornostjo.
Kulinarika s ščepcem arhitekture
Tako so se spustili nazaj v mestno središče in se sprehodili čez Titov trg, kjer nad urbanistično zasnovo v slogu modernističnega funkcionalizma iz petdesetih let bedi največji kip Tita na svetu – nekoč kot obljuba družbeno-tehnološkega napredka po socialistično, danes kot ostanek preteklosti. A velikopoteznost glavnega trga se ni izkazala kot najbolj primerna za obdobje peklenske vročine. Zaradi obilice betona so se izvidniki hitro zapodili v prvo senco, kljub vročični naglici pa jim ni ušlo, kako čisto in urejeno je strogo središče. Za trenutek so se ustavili na prostranem otroškem igrišču, kjer da bi lahko Patumtip preživela cel dan, a sta jo starša z igrišča hitro zvabila z obljubo doma narejene čokolade iz čokoladnice Lucifer, za katero so zjutraj izvedeli v TIC.
Tam so si, tako kot obilica drugih gostov, privoščili ohladitev v obliki ledene kave, za priboljšek pa slastne majhne čokoladne pralineje. Ker ene vrste, ki so si jo zaželeli, niso imeli, so jim v zameno prinesli kar pet drugih na račun hiše. »Izkušnja je bila izjemno prijetna: intenzivno poletno vzdušje, prijazno osebje in čokolada 'za prste obliznit!'« je z nasmehom povedala naša izvidničarka, ki obisk čokoladnice priporoča vsakomur, ki bo kdaj zašel v Velenje.
Da pa razvajanja brbončic še ne bi bilo prehitro konec, so se po popiti kavi odpravili naravnost na kosilo. Zanj so se dogovorili že kar zjutraj – v Vili Bianci poleg TIC domuje tudi gostilna Bianca Gurmanka, ki so ji zaupali pripravo tipičnega slovenskega kosila. »Slovenski krožnik, ki so nam ga pripravili, je bil slovenski z velikim s, okusen pa spet za čisto desetko,« poznavalsko zatrdi Phayao, ki je sicer kulinarično ni lahko zadovoljiti, saj je imela na Tajskem v lasti manjšo restavracijo. Na krožniku so se znašli fižol z ocvirki in krompirjeva solata z domačimi kranjskimi klobasami. Jedačo je dopolnil primeren kozarec vina, vsaka jed pa je bila pospremljena s pravo predstavitvijo za naše tujce. »Celoten paket – od postrežbe in prijaznosti do ambienta in hrane – je bil čisti presežek.«
160 metrov pod zemljo
Pomirjenih želodčkov se jim je že spet mudilo naprej, tokrat na voden ogled muzeja premogovništva Slovenije, na katerega so se prijavili že zjutraj v TIC. Na poti do tja z avtomobilom so njihov, do tega trenutka nadvse uspešen dan, prekrili prvi, metaforični oblaki. »Kakšna oznaka več bi nam vsekakor prihranila kakšen kilometer,« komentira kopilotka Phayao, a na srečo so na TIC mislili na vse: dali so jim telefonsko številko muzeja, kamor so zdaj poklicali v upanju, da bi s skupnimi močmi vendarle našli iskani naslov. »Skrbelo nas je tudi to, da bomo zamudili uro začetka našega ogleda, a so nas na drugi strani linije pomirili, rekoč, da nas bodo brez težav počakali.«
Tako so se nekaj čez 15. uro s še dvema Nizozemcema pod taktirko angleško govorečega vodiča že spuščali globoko v rove nedelujočega dela rudnika, kjer je urejen muzej. Globino 160 metrov so dosegli s 125 let starim dvigalom, ki se naj ne bi do danes še nikoli pokvarilo. V podzemlju jih je čakala prava rudarska izkušnja: oblečeni v rudarske obleke in s čeladami na glavah so se po rovu sprehodili od začetkov rudarske dejavnosti na tem območju, ko so premog iz višje ležečih rovov še odvažali otroci s konji, pa do rudarske sodobnosti, zaznamovane z vpeljavo tehnološko-izpopolnjenih tehnik. Vmes jih je presenetila simulacija rudarske nesreče s tresenjem tal, zvočnimi učinki in vsem, kar spada zraven, nekje vmes so v rovu pojedli pravo rudarsko malico, sestavljeno iz sendviča s salamo in sokom ter si pogledali številne projekcije in filmčke na voljo v vseh možnih jezikih. Ušla jim ni niti adrenalinska vožnja z vlakcem po trdi temi. »Muzej premogovništva je bil za naju s hčerko unikatna izkušnja, tako kot gotovo tudi za vsakega tujca, ki rudnikov ni navajen iz svojega primarnega okolja.« smrtno resno zagotovi Phayao. Navdušenja ni skrival niti Matjaž, ki se je kot Korošec sicer že srečal s kakšnim, a je vseeno po podjetniško pripomnil, da si Muzej premogovništva zaradi kakovosti interaktivne predstavitve vsekakor zasluži še več medijske pozornosti.
Lepše kot na morju
Ko so znova ugledali luč dneva, se je le-ta že prevesil v večer, in v želji po dotiku sončnih žarkov so se pridružili razposajeni množici na obali Velenjskega jezera. Lep poletni dan je privabil kopalce, veslače, surfarje in sprehajalce, med katere so se med namakanjem nog v čisti jezerski vodi neopazno zlili naši izvidniki. »Preden to vidiš, si težko predstavljaš, da je lahko ta obala bolj živa in prijetna, z eno besedo lepša kot marsikateri del slovenske obale,« prepričljivo zaupa naša izvidničarka, ki je kot edini minus navedla razgled na dimnike Termoelektrarne Šoštanj. »A brez njih tudi jezera ne bi bilo,« prida Matjaž in kompromis je v tišini sprejet z vseh strani.
Po enournem čofotanju in prekopicavanju na otroških igralih v urejenem obalnem parku je bil spet čas za prigrizek. Ker so se do tistega trenutka vsa priporočila iz TIC izkazala za upravičena, so se jim odločili slediti tudi tokrat in se usedli v restavracijo Jezero. A glej ga zlomka: med naročenim in postreženim je bilo kar nekaj odstopanj. »Ker smo tisti dan že veliko pojedli, sva hrano naročila le za najino vedno lačno enajstletnico, Matjaž pa si je zaželel ledeno hladnega piva – kot se spodobi na tak dan.« Natakar je prinesel pivo, ki ni bilo niti približno dovolj ohlajeno, poleg tega pa jih je še zelo samozavestno prepričeval o svojem prav. Za nameček pa sta pri otroškem meniju manjkali tako pripadajoča pijača kot čokoladica. Na slednji so čakali do plačila računa, ko je bilo jasno, da iz te moke ne bo kruha. Slab občutek, ki so ga dobili zaradi neprimerne obravnave, je bil kot hladen tuš v primerjavi z do tedaj tako rekoč popolnim izletom. »Nisem vedela, ali je težava v tem, da smo naročili samo eno porcijo, ali morda celo v tem, da sva s hčerko videti drugačni. Na koncu sem se počutila popolnoma nedobrodošlo, kar se ne bi smelo zgoditi v nobeni restavraciji. Postrežba, ki smo je bili deležni, res ni bila na nivoju lokala in njegove reputacije,« iz Phayao spregovori gostinska preteklost.
Koncertni zaključek
V poznih večernih urah so se na Titovem trgu udeležili koncerta posnemovalne skupine ABBE iz Češke, za katerega so, nepresenetljivo, izvedeli v TIC. Patumtip je prevzelo vzdušje, ki ga je ustvarila večtisočglava množica pod velikim odrom, je pa tokrat na svoj račun za kritiko prišel Matjaž, ki se kot kitarist ravnokar pripravlja na začetek velike slovenske turneje v spomin nedavno preminulemu Danilu Kocjančiču. »Moj mož glasbo seveda dojema drugače kot mi laiki. Zato si ni mogel kaj, da ne bi malo pokritiziral tako skupine kot ozvočenja. Nama s hčerko pa ni bilo nič hudega,« ljubeče pojasni Phayao.
Čisto na koncu so se znašli pred usodno odločitvijo: »Gremo domov ali poskusimo najti zares hladno pivo za očija?« Izbire pravzaprav niso imeli. Vrnili so se v Vilo Bianco, kjer so jih že prej odlično postregli, in še enkrat poskusili svojo srečo. »Je dovolj ohlajeno za vas, gospod?« Bilo je in Velenje so zapustili s širokimi nasmeški.