Blog Urbana Praprotnika
Peter mu ni verjel. Prepričan je bil, da gre samo za diktat, ki mu dandanes naseda vedno več ljudi – da je treba priti s počitnic v dobri formi, da tisti, ki si navsezgodaj ne natakne tekaških copat, velja za zgubo.
Marko je to začutil, zato je razlagal naprej. »Tudi jaz sem še pred enim letom mislil, da je to športanje ena sama modna muha. Gledal sem tekače, ki so mi zbujali slabo vest. Bili so tudi starejši od mene, z večjimi trebuhi, in so tekli. Kako nespametno! Takrat sem si mislil, da jo to samo velika potrata energije in precejšnje tveganje za raznorazne poškodbe. Da se tako trudijo le zato, da bi bili videti 'in'. Da je to samo beg, ne pa reševanje težav, in da imajo torej veliko težav, če morajo toliko bežati pred njimi. Da imajo ti tekači nekakšno preganjavico, ki jim ne da miru.«
Peter je zadovoljno kimal.
»Pa vendar sem bil ravno dovolj neumen, da sem si rekel, da moram to poskusiti tudi sam. V resnici sem hotel potrditev, da je tek le ena velika neumnost. Med mojimi hobiji je tudi ta, da se trudim razkrinkati najrazličnejše mite, tekaški pa mi je šel že pošteno na živce. Začel sem sistematično, s hojo in nekaj sekundami teka, kot priporočajo. Udeležil sem se tudi tekaške delavnice za začetnike. Rekel sem si, tri mesece bom vložil, da vidim, kaj se skriva za tem.
Prvi mesec sem se zelo težko držal načrta treninga. Pogosto je prišlo kaj vmes, da je moj trening odpadel. Enkrat je bil dež, drugič sem se preveč najedel, tretjič mi je zmanjkalo časa. Drugi mesec sem videl, da tako ne bo šlo naprej, zato sem zelo natančno določil dneve in ure treningov ter se podal na trening tudi v dežju. Poskusno sem se udeležil tudi treninga v skupini. V tretjem mesecu sem že tekel z večjo lahkoto, zato sem lahko tekel tudi dlje. Postajalo mi je všeč. Po treningu sem se vedno počutil bolje kot pred njim. Zdaj si ne znam več predstavljati življenja brez teka. Imam občutek, da sem se na novo rodil. Jeseni grem na svoj prvi uradni tek na deset kilometrov, ko bo v Ljubljani maraton. Zelo se veselim. Greš jutri zjutraj z menoj, da poskusiš tudi ti? Ne skrbi, čisto malo bova tekla.«
Petru je bilo nerodno, zardel je kot rak. Rekel je, da gre. Kaj bi pa naj rekel, ko pa se ni spomnil nobenega dovolj pametnega izgovora.