Da se vrneta nazaj, imata dober razlog

V objemu Slovenije in Slovenke

Glede na to, da je letošnje vreme neugodno in si na izletih lahko obetamo tako podhladitve kot sončarico, se je našima popotnikoma sreča sprva le nasmehnila. Do sredine dneva sta lahko v lepotah gospodarskega in kulturnega središča Vipavske doline, Ajdovščine, in njene okolice uživala relativno mirno in brez nadležnega dežnika ali prekomernih opeklin. Na poti do tja sta se izognila ovinkasti lokalni cesti, ki je ostala v spominu vsem, ki smo želeli v preteklosti priti do severne Primorske, in zato izbrala hitro cesto, ki ju je iz Cerknice, kjer živita, neverjetno hitro pripeljala do cilja.

»Mislil sem, da bova porabila več časa, a se je izkazalo, da je pot resnično kratka in udobna. Tako sva bila v mestu še pred deveto zjutraj in na voljo sva imela ves dan,« prijazno začne pogovor Amresh. Leta 2010 ga je v Slovenijo pripeljalo srce.

»S pomočjo družine in dobrih kolegov v službi je bila integracija v zame precej drugačno okolje veliko lažja. Da sem bolje spoznal vašo deželo, so mi zelo pomagali izleti v različne dele Slovenije. Obiskal sem že vse regije razen Dolenjske in z ženo si želiva kmalu tudi na raftanje na Kolpo. Resno razmišljam tudi o smučanju. Enkrat sem že tekel na smučeh v Kranjski Gori in od takrat si želim, da bi poskusil še smučati,« nam zaupa učitelj angleščine na srednji strokovni šoli – Vegovi v Ljubljani, ki pogumno sanja tudi o podvigu na Triglav.

»Zdi se mi, da je to del tradicije, ki ji ne bom mogel ubežati, a se zavedam, da bo prej potrebnih še kar nekaj priprav,« se nasmehne mladenič s sanjskega afriškega otoka.

Gospa Kristina

Na pot se je z ženo odpravil v jutranjih urah. Ob prihodu v Ajdovščino sta najprej obiskala Turističnoinformacijski center (TIC). »Gospa Kristina iz TIC je bila zelo korektna in odkrita. Povedala nama je vse, kar naju je zanimalo, in še veliko več. Bila je poštena do vseh krajev in nama res bogato razložila, kaj se v regiji, in ne le v mestu Ajdovščina, dogaja. Predstavila nama je zgodovino in točke, ki jih je vredno obiskati. Dobila sva pester vpogled v lokalne jedi in njihov pomen in se na koncu odločila za kosilo poskusiti orehove štruklje in joto. Všeč nama je bila tudi njihova spletna stran, ki je izjemno bogata in je predstavljena tudi v angleškem jeziku. Mene je še posebej navdušil daljši video o regiji v angleščini, saj mi je že pred odhodom na pot približal to prelepo deželo,« je pojasnil sogovornik.

Oblikovalcem spletne strani bi vseeno svetoval, da ikone, ki označujejo dvojezičnost, bolj poudarijo. »Opazila sem, da so novice v slovenskem jeziku ažurnejše kot v angleškem, kar bi bilo vredno še dodati. Stran je namreč resnično bogata z informacijami in verjetno pomembna točka spoznavanja z regijo za marsikaterega tujca,« je dodala Tjaša.

Vinska kapljica

Znano je, da je vinorodna in rodovitna Vipavska dolina s svojo prijazno in vabljivo naravo že pred našim štetjem pritegnila prve priseljence, pravi razcvet pa je doživela v času rimskega imperija. »Vinskih kleti sicer nisva uspela obiskati, ker so bili zaradi ugodnih vremenskih razmer v dopoldanskem času vsi na terenu, a imava tako vsaj dober izgovor, da se vrneva,« je hudomušno pripomnil Amresh. Zaupal je, da obisk kleti pravzaprav ni bila njuna prioriteta. »Gospa iz TIC se je res trudila že na vse zgodaj organizirati ogled kleti za naju, a nama pač ni bilo usojeno. Sem pa zato vinsko kapljico poskusil ob kosilu in vnovič dobil potrditev, da ste res vinorodno bogata dežela,« je dodal.

Vipavska dolina ni le prijetna turistična točka, ampak tudi območje z bogato kmetijsko tradicijo. V nižini so podnebni pogoji kot nalašč za pridelovanje sadja in zelenjave. Na gričevju se razprostirajo vinogradi, ki dajejo okusno vinsko kapljico. Vipavci so že v Valvazorjevih časih oskrbovali Dunaj in druga večja mesta z vinom in zgodnjim sadjem (češnje, marelice, breskve).

Moderno in staro z roko v roki

Posebno presenečenje je našima popotnikoma predstavljala bogata kulturna dediščina, ki je v tako majhnem kraju nista pričakovala. Dvorci in gradovi, številne cerkve, poslikane z velikimi umetninami, razstavni prostori, kot je Pilonova galerija, ki hrani zapuščino velikega umetnika in domačina Vena Pilona, zanimiva arhitektura, ohranjeno obzidje Castre... Pa naselja, ki so kulturni spomeniki: Vipavski Križ, Šmarje, Šturje…

»Žal nama je bilo, da nisva uspela videti galerije, ki je ob sobotah in praznikih menda zaprta. Navdušil naju je splet prvih rimskih zgradb in kasnejših srednjeveških gradbenih posegov. Posebno atraktivna je vzhodna mestna veduta z restavriranim delom obzidja, s stolpom in v obzidje vključenimi renesančnimi grajskimi arkadami. Prevzele so naju tudi posebne kamnite strehe in način, kako so povezali rimsko arhitekturo z modernejšo izvedbo,« sta Amresh in Tjaša opisala doživeto arhitekturno ustvarjalno vibracijo.

Ob prihodu v Ajdovščino ju je pričakal kmečki sejem, kjer sta si ogledala lokalne dobrote in si še pred kosilom privoščila malico z ovčjim sirom in kruhom. Bilo je slastno. »Dan je za okolico po vsej verjetnosti minil v pričakovanju praznika češenj v Lokavcu in nestanovitnega vremena, saj popoldne po 16. uri v mestu ni bilo veliko ljudi,« sta dodala.

Ah, to vreme!

Če ste med bolj pogumnimi, si lahko to čudovito dolino ogledate tudi iz zraka ali se na zemljo spustite s padalom. Prav prekrasni razgledi so verjetno ena najmočnejših točk te nebeško navdihnjene pokrajine, ki jo v svojem objemu varujejo vipavski griči.

»Na poti naju je presenetila popoldanska vročinska nevihta, ki nama je okrnila izkušnjo pogleda 'od zgoraj'. Naravne lepote sva namreč želela občudovati s panoramskega letala, a nama vreme žal ni bilo naklonjeno. Ko sva se znašla na letališču, sva takoj opazila, da ni pravi dan za tak podvig. Morda bova imela prihodnjič več sreče,« se nadeja Amresh.

Na letališču ni bilo pravega informacijskega središča ali osebe, na katero bi se lahko obrnil tujec, je dodal. Tako sta s svojo srčno izbranko kar sama prevzela iniciativo in se glede informacij obrnila neposredno na pilota.

»Naletela sva na prijazen pristop in brez težav fotografirala letala. Resnično nama je bilo žal, da nama je račune prekrižala prihajajoča nevihta, ki je v ozadju letališča grozila s svojo podobo.«

Za navdušenega tehnika

»Ker sem navdušen nad tehniko, sem si želel obiskati tudi podjetje Pipistrel v neposredni bližini letališča. A je bilo zaprto in tudi sicer za turiste tam nimajo vodenih ogledov, razen če se morda dogovorite drugače. Midva sva nato malce poslikala stavbo in si v odprtih skladiščih ogledala njihove proizvode. Všeč mi je, da je podjetje družbeno odgovorno in ima na balkonskih ograjah nameščene sončne kolektorje. Tudi sam sem namreč navdušen nad zeleno energijo. Želja, da bi spoznal to uspešno ekipo, pa še vedno ostaja,« z iskro v očeh pove Amresh.

Izjemen pečat je v njem pustil lokalni nogometni klub, zanj ni noben izlet popoln, če ne vidi lokalnega stadiona, je pojasnil: »Pri nas doma na Mauritiusu zagrizeno sledimo britanskemu nogometu in od tam strast do tega športa. Prevzela me je lokacija stadiona, ki ima čudovit razgled. V prihodnje bi si rad ogledal tudi kakšno tekmo.«

Slasten zalogaj

Svoja želodčka sta zakonca popoldne potolažila v gostilni Pri izviru Hublja. »Ob najinem prihodu je bilo tam polno gostov, saj so imeli ravno takrat na obisku zaključeno skupino, a so naju kljub vsemu sprejeli odprtih rok. Kar naju je posebej presenetilo, je bila skrb za hrup, ki so ga povzročali preostali obiskovalci. Natakar nama je namreč ponudil drugo mizo, če bi želela imeti malce več miru. Res osvežujoč pristop do strank, ki nama je veliko pomenil.«

Pila sta lokalno vino Pinela, ki jima ga je priporočila gospa Kristina iz TIC: »Izbira je bila zelo primerna. Želel sem si poskusiti joto, a ker ne jem svinjine in govedine, je ta jed zame odpadla. Si jo je pa privoščila Tjaša. Izbral sem si malce bolj morsko obarvan meni – kalamare na žaru in pomfrit. Na svoj račun sem prišel predvsem pri sladici, ko sem užival v orehovih štrukljih. Sicer nisem sladkosned, a ko poskusiš nekaj tako dobrega, brbončice zapredejo. Pa tudi domač kruh nama je šel v slast,« Amresh kar ni mogel prehvaliti kosila.

Domov se jima ni prav nič mudilo, vzela sta si čas drug za drugega in resnično uživala v prijetnem okolju ter pogovoru z gostilniškim osebjem. »Vsi so bili prijazni, ob slovesu so nama celo podarili zemljevid okolice in svetovali, kaj bi bilo še vredno obiskati.«

Spet nevihta...

Dolina je pravi mali raj za kolesarje, urejeni športni parki za navdušence košarke, tenisa, nogometa, plavanja pa pritegnejo mnoge, ki si želijo prosti čas preživeti bolj aktivno. »Midva sva svoje pohodniške namere želela izpolniti na poti do Otliškega okna, kjer naj bi naju pričakal prelep razgled, a sva se sredi gozda obrnila in šla nazaj v dolino, saj nama je nevihta, ki se je bližala, dala jasno vedeti, da je čas za povratek. Od parkirišča do razgledne točke pa je pol ure hoda,« sta pojasnila Tjaša in Amresh.

Mesto se jima je zdelo slabo označeno, med potjo sta se celo izgubila. »Opazila sva, da je cestna pot do parkirišča, ki nato vodi do Otliškega okna, resnično izjemno lepa in je razgled vreden obiska že na poti. Pravi kraj za piknik, le označbe bi bile lahko napisane tudi v angleškem jeziku in bolj nazorne.«

Vreme ju je pregnalo nazaj v Predmejo in Lokavec ter Ajdovščino, kjer si je Amresh sredi mesta želel privoščiti pristen Fructalov sok: »Zaželel sem si ananasovega, a ga niso imeli. Malce sem bil presenečen, da je ponudba te lokalne dobrote v lokalnem baru tako omejena. Zadovoljil sem se s pomarančnim sokom, a je tudi pri tem prišlo do manjšega nesporazuma. Namesto želene mešanice z vodo so mi ponudili mešanico z radensko.«

Verjetno je bil problem natakarjevo pomanjkanje znanja angleščine, sta sklepala zakonca.

Opazila sta, da se za barom skriva rimsko obzidje, in pokukala še tja. »Tjaša si je zaželela češenj, zato sva se vrnila v Lokovec na pokušnjo slastnih sadežev in drugih češnjevih dobrot. Ogledala sva si ročno izdelane spominke, ki so drugačni kot pri nas doma, zato so še toliko bolj zanimivi,« je povedal Amresh.

Neugodno vreme ob njunem prihodu je že do dobra spraznilo festival, a jima je obljubljeni koncert vseeno dajal znak, da se bo tam še dogajalo. »V spomin se nama je utrnilo sodelovanje vseh lokalnih ljudi, tudi otrok. Res je lepo opazovati, kako skupnost skupaj živi za takšen dogodek,« sta izvidnika opisala obisk Lokavca. Domačini, na katere sta naletela, niso bili najbolj gostoljubni in tudi v lokalnem baru se nista počutila sprejeta in dobrodošla, sta priznala.

Pred odhodom domov sta se naša izvidnika ustavila še v Vipavi in parku, ki ju je z visečimi mrežami klical k počitku: »Otroci iz osnovne šole so v enem od ustvarjalnih projektov poslikali različne viseče mreže in jih namestili v park. Težko je opisati sproščujoče užitke... Obžalovala sva le to, da nama ni uspelo uresničiti panoramskega izleta, kar bi odlično zaokrožilo dan, a narava je pač narava in v tem delu Slovenije je zares prečudovita.«