Ali je res naše razpoloženje tako zelo odvisno od že doseženih ciljev? Ali je morda celo bolj pomembno, kakšne cilje imamo pred seboj? Mislim, da je slednje veliko bolj pomembno. Poglejmo, zakaj tako mislim.
Kaj je sploh volja? Kako jo izboljšati? Za izraz volja se seveda najde tudi dobra stara tuja beseda motivacija, da bomo vedeli, o čem govorimo. Torej naša motivacija oziroma voljnost, razpoloženost, pripravljenost za akcijo, je odvisna od ciljev, ki jih imamo pred seboj. Ja, cilji so ključni. Za motivacijo potrebujemo cilje. Brez njih je naša volja brez usmeritve in se razblini. Je podobno kot pri gravitaciji, ki mora vedeti, v kateri smeri je središče zemlje. Če ne bi vedela, bi se izgubila, zmedla, v skrajnem primeru postala breztežnostna.
Poleg tega so cilji, ki smo jih že dosegli, zgodovina, so že prebavljeni. Z njimi ne moremo hraniti naše trenutne volje. Brez vedno novih ciljev, ki nam pomenijo izziv – privlačno vznemirjenje, ne samo da obstanemo na mestu, še več, zelo hitro postanemo brezvoljni in slabovoljni. Takrat se nam nič ne ljubi. Ja, ne ljubi se nam niti ljubiti. Zanimivo, koliko modrosti premorejo besede. Torej, cilji so življenjsko pomembni. Zato si jih redno postavljajmo, naj nam pomenijo vedno nove izzive. Izzive za vsak dan. Zaradi katerih je vredno, da zjutraj vstanemo iz postelje, še več, da je vredno, da gremo z njimi zvečer v njihovi družbi sladko spat.
Seveda lahko ločimo kratkoročne in dolgoročne cilje. Kratkoročni cilji so tisti, ki jih imamo tako rekoč na dosegu roke. So bolj oprijemljivi, bolj jasno določljivi. Ampak, da znamo ustrezno in skladno izbirati kratkoročne cilje, je prav, da nam je jasen tudi dolgoročni cilj. Torej cilj, ki ga bomo dosegli čez dolgo časa. Čez koliko časa? Si upamo reči? Hm. Ali bomo sploh živeli tako dolgo, da ga bomo dosegli? Si predstavljate, da v svojem življenju ne uresničite svojega dolgoročnega cilja? Uf. Škoda. Več sreče prihodnjič. Ne, prepričan sem, da prava definicija dolgoročnega cilja ni to, da je dolgoročni cilj cilj, ki ga bomo dosegli čez dolgo časa. Mislim, da je veliko boljša ta, da je dolgoročni cilj takšen cilj, ki ima dolgi rok trajanja, a ga poskušamo dosegati vsakodnevno. Ja, tudi danes.
In za kaj, za kakšen dolgoročni cilj bi se bilo vredno truditi vsak dan? Menim, da pri tem ne smemo biti skromni. Zastavimo si kar se da visok dolgoročni cilj. Kaj mislite, je lahko to dobro počutje? Ali obstaja višji cilj, kot je dobro počutje? Priznajmo, ni ga. Vsaj ne na tem svetu, kjer smo. Dobro počutje lahko razumemo tudi kot ravnotežje, ki ga moramo neprestano loviti. Primer: stojimo na eni nogi in se najprej zazremo v eno točko – kratkoročni cilj, potem pa začnimo gledati brezciljno ali celo zaprimo oči. Kdaj bomo bolje lovili ravnotežje – dobro počutje?
Ko nam je to jasno, samo še razvijamo naše življenjske spretnosti in navade na ta način, ko so naši številni kratkoročni cilji skladno usmerjeni k dolgoročnemu dobremu počutju. Da pa dobro lovimo to ravnotežje, ko potujemo skozi čas stalnih sprememb, je nujno, da smo tudi mi v gibanju. Takrat lažje lovimo ravnotežje. Podobno kot težko lovimo ravnotežje na kolesu, če smo pri miru. Ko se peljemo naprej, pa je vse toliko bolj preprosto.
Naši tekaški cilji sodijo v kategorijo kratkoročnih ciljev. Z njimi se poigravamo zato, da živimo bolj uravnoteženo. Kadar na primer nekaj časa preveč presedimo, se uravnotežimo tako, da nam je cilj, da gremo na tek. Ko pa smo že utrujeni od teka, je naš cilj to, da se ustavimo in se spočijemo. Samo pomislimo, kako lepo je počivati, ko smo utrujeni, ter kako izjemno težko je počivati, ko smo že predolgo mirovali.
Zdaj se vprašajmo, zakaj bi se udeležili Ljubljanskega maratona, ki bo čez slabega pol leta? Da bi premagali, koga že? Sebe? To je nesmisel, če premagamo sebe, smo na koncu tudi poraženci. Tu gre bolj za spoznavanje sebe. Ne nazadnje rekreativni tekači ne treniramo zato, da bomo čim bolje tekmovali. Pri nas je to drugače. Mi tekmujemo zato, da bolje treniramo. Tekma nam pomeni le oprijemljiv, točno določen cilj, ki nas spodbuja, da bolj redno tečemo – ohranjamo ravnotežje, dobro počutje, dobro voljo.
Kako lepo je znal pesnik Janez Menart povzeti vso to srečo : »In sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.«
