Za javni prevoz bi se odločili, če bi bilo slabo vreme, če bi snežilo, ker pa je bil napovedan lep, topel konec tedna, sta se odpeljali z avtomobilom. Sicer je najkrajši čas, ki bi ga porabili za vožnjo z vlakom, nekaj več kot tri ure, avtobus naj bi vozil nekaj več kot dve uri.

Kmalu po prihodu v Novo Gorico sta videli tablo za TIC. Parkirali sta in za vsak slučaj še pobarali možakarja, ki se je mimo peljal s kolesom in ta jim je potrdil, da je v bližini TIC oziroma ju napotil v pravo smer. TIC je odprt ob sobotah od 9.00 do 13.00, prijazen uslužbenec pa jima je za ogled v vsakem primeru svetoval samostan Kostanjevica in solkanski most in še povedal, da v Novi Gorici nimajo kakšne posebne značilne lokalne hrane. Svetoval jima je gostilno Žogica in lokal Pecivo. V slednjem, sicer gre za kavarno in restavracijo, je bilo vse, kar sta naročili, okusno, pa še drago ni bilo: mineštro, njoke z gorgonzolo, na koncu pa še palačinke z marmelado.

Popoldne sta šli še na tortice v slaščičarno Rusjan, kjer je Helena pojedla – kot je sama rekla – izvrstno kostanjevo torto, zvečer pa sta šli s hčerko še na večerjo v že omenjeno gostilno Žogica. Očitno je res znana, ker je bila kar gneča na vhodu in sta morali malo počakati, zato pa je bila hrana izvrstna. Natakar, ki je o hrani vedel izjemno veliko, jim je najprej povedal nekaj več o znamenitem solkanskem radiču, potem sta si gostji izbrali porcijo kobariških štrukljev in žlinkrofe.

Za ogled vsega, kar sta si želeli, je en dan prekratek. Solkanski most, po katerem sta se tudi sprehodili, ju je očaral, prav tako izlet do bližnje Skalnice oziroma Svete gore. Mimogrede sta opozorili, da nima smisla na izlet s starejšim in šibkejšim avtomobilom, ker je cesta zelo, zelo strma in ozka, so pa zato obiskovalci na vrhu poplačani z izjemnim razgledom. Imeli sta tudi srečo, ker so ravno tistega dne v cerkvi odprli na ogled jaslice, zato je bilo tudi ogromno obiskovalcev in izletnikov. Helena in Tina Koren sta obiskali seveda tudi frančiškanski samostan Kostanjevica. Po ogledu cerkve jima je domačin, ki je bil pred cerkvijo, pripravil nepozabno predavanje – poleg samostana jima je pokazal, kje je meja z Italijo, kje je središče stare Gorice, pripovedoval zgodbe in zanimivosti. Nato je prišel pater Marjan, ki jima je razkazal grobnico Burbonov, vse skupaj pa začinil z duhovito in zanimivo pripovedjo. Škoda le, ker nista mogli v knjižnico – pater je povedal, da bi se morali prej najaviti.

Helena in Tina si nista mogli kaj, da ne bi odšli tudi v italijanski del Gorice, ki je čudovito novoletno okrašen. Seveda sta šli mimo najstarejše stavbe v Novi Gorici – poslopja železniške postaje, nato pa na trg Evrope, kjer si zdaj v Italiji, naslednji trenutek pa v Sloveniji. Kdo bi si pred leti, ko je bila še meja s carino, mislil, da bo kaj takšnega kdaj možno. Prav zato sta se sprehodili tudi do mesta, kjer je bila včasih carina: »Kako smo včasih v avtomobilih čakali na prestop meje,« je obujala spomine. Ko sta se peljali domov, je bil grad Kromberk pri Novi Gorici seveda že zaprt, vendar še vedno primeren kraj za kratek postanek in vreden občudovanja.