Nogometna vojna je bila nadaljevanje tekem med Hondurasom in Salvadorjem za uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 1970 v Mehiki. 8. junija 1969 se je prva tekma igrala v Tegucigalpi, v Hondurasu. Tisoči navijačev so že ponoči s kamenjem napadli hotel, v katerem je bila nastanjena gostujoča ekipa. In jasno, domačini so prvo tekmo dobili z 1:0. Navijači so se po tekmi znesli nad trgovinami v lasti Salvadorcev. V Salvadorju pa se je zaradi poraza ustrelila 18-letna Amelia Bolanios in v hipu postala narodna herojka. Na povratno tekmo so reprezentanco Hondurasa pripeljali z oklepniki. Preživeli so kamenjanje in obmetavanje z mrtvimi podganami, a izgubili s 3:0. Domačini so pretepli in oropali gostujoče navijače ter dva ubili. Odločilna tekma se je igrala 27. junija v nevtralnem Ciudadu de Mexicu, kjer je na navijače pazilo kar 5000 policistov. Po podaljšku je zmagal Salvador, ki je 14. julija tudi vojaško napadel Honduras. Vojna je trajala okoli 100 ur in zahtevala skoraj dva tisoč življenj. 20. julija, na dan, ko je Apollo prvič pristal na Luni, so podpisali premirje. Po najbolj verjetnih podatkih je umrlo okoli 1900 ljudi. Je pa jasno, da je bil nogomet le dober izgovor za vojno, ki je bila v resnici rezultat množičnih migracij Salvadorcev v Honduras.
Na stadionu v Limi se je 24. maja 1964 igrala tekma za uvrstitev na olimpijski nogometni turnir v Tokiu. Peru je gostil Argentino, ki je povedla z 1:0. Šest minut pred koncem tekme so domačini izenačili, toda urugvajski sodnik je gol razveljavil. Domači navijači so pobesneli in se hoteli spraviti na gostujoče, a jih je policija zaustavila s solzivcem. Da bi ubežali hlapom, so se pognali proti izhodu, toda vrata so bila zaprta. Množica je ob tem poteptala okoli 320 ljudi, vzrok smrti: notranje krvavitve in zadušitve. Okoli 500 je bilo ranjenih.
V Akri, glavnem mestu Gane, so 9. maja 2001 gostili največji derbi v državi med moštvoma Accra Hearts of Oak in Asante Kotoko. Tekma je še en dokaz, da na stadionih policija ne sme uporabljati solzivca. V primeru največje afriške športne katastrofe se je zgodilo prav to. Ko so navijači gostujoče ekipe Asante Kotoko začeli z neredi, ker je njihovo moštvo izgubljalo, jih je policija hotela umiriti s solzivcem. V stampedu so poteptali 127 ljudi, vsaj še enkrat toliko je bilo ranjenih. Za smrt so najprej obtožili šest policistov, a so jih oprostili.
15. aprila 1989 sta Liverpool in Notthingham Forrest igrala polfinale FA pokala na nevtralnem stadionu v Sheffieldu. Pred tekmo je bila nepopisna gneča, pred vhodi je bila takšna množica navijačev, da so varnostniki odprli nekaj dodatnih vhodov. Napaka. Na tribunah (takrat so imeli še stojišča) se je zbralo nekaj tisoč gledalcev več, kot je bila kapaciteta stadiona. Navijači so se začeli dušiti, reševali so se tudi tako, da so skakali na igrišče. 96 navijačev je umrlo, 700 je bilo ranjenih.
Na stadionu v Katmanduju sta se 12. marca 1988 v prvenstveni tekmi pomerili ekipi cigaretnega podjetja Janakpur in bangladeške vojske. Kljub temu, da je bila vremenska napoved ugodna, je ob nevihti začela padati toča in gledalci so se poskušali umakniti na del stadiona s pokrito tribuno. Pa jih policija ni pustila, zato so se obrnili in začeli teči proti izhodom stadiona, ki pa so bili zaprti, in tisoči so pritisnili na izhodna vrata. 93 mrtvih in okoli 100 ranjenih ni dobilo odškodnine, saj so šli na tekmo po svoji volji.
16. oktobra 1996 bi moral stadion v glavnem mestu Gvatemale gostiti kvalifikacijsko tekmo med domačo in kostariško reprezentanco. A že pred začetkom tekme je prišlo do panike, v kateri je umrlo 83 ljudi, kakih 140 pa je bilo ranjenih. Vzrok: preprodajalci so prodali izredno veliko število ponarejenih vstopnic. Policija je izračunala, da bi lahko bilo na stadionu največ 37.500 gledalcev, bilo pa jih je mnogo več, po nekaterih podatkih celo 50.000. Stadion so po tragediji preuredili in zdaj ima zgolj 30.000 sedežev.
Divjanje navijačev moštva Al Masry dokazuje, da zmaga še ne pomeni nujno notranjega miru. Takoj po tekmi, ki so jo dobili s 3:1, so namreč napadli navijače in nogometaše moštva Al Ahly z vsem, kar jim je prišlo pod roke, predvsem z noži, steklenicami in kamenjem. 1. februar 2012 je bil žalosten dan za egiptovski nogomet. Umrlo je 79 navijačev, okoli 1000 je bilo ranjenih. Zanimivo je, da so navijači kluba Al Ahly poskušali zbežati pred ponorelimi nasprotniki, a kaj, ko so bila vrata stadiona, kot je v navadi – zaprta.
71 navijačev je umrlo in 150 je bilo ranjenih na stadionu El Monumental 23. junija 1968 po večnem derbiju River Plate:Boca Juniors. Kaj natančno se je zgodilo na vratih številka 12, niso nikoli povsem razjasnili, skoraj gotovo pa so bila vrata zaprta in niso omogočala izhoda tisočim, ki so bežali, morda pred gorečo zastavo, ki so jo vrgli z višjega nadstropja stadiona, ali pa je šlo za polivanje z urinom. V vsakem primeru je dejstvo, da je bila povprečna starost tistih, ki so izgubili življenje, 19 let. Ker niso našli krivca, so denar za žrtve zbirali argentinski klubi.
Na olimpijskem stadionu v Moskvi se je zgodila za mnoge največja tragedija vseh časov, a pravih dokazov ni, saj sovjetski mediji 20. oktobra 1982 niso natančneje poročali o dogodku. Igrala sta domači Spartak in nizozemski Haarlem. Bilo je minus 10 stopinj in stopnice na objektu so bile poledenele. Ko so že pred koncem gledalci počasi odhajali, je neka ženska izgubila čevelj, ljudje so jo obstopili, da bi ji pomagali, takrat pa je sodnik odpiskal konec tekme in množica se je zgrnila proti izhodu. Začeli so padati drug čez drugega… Nekateri pravijo, da je bilo 360 mrtvih, bolj realni govorijo o 66 žrtvah.
Škotski derbi med Celticom in Rangersi ima svoje legende in tudi veliko tragedijo, ki se je zgodila 2. januarja 1971: ob zaključku tekme med katoliškim in protestantskim klubom je umrlo 66 ljudi, okoli 200 je bilo ranjenih. Na tekmi, na kateri je bilo sicer kar 80.000 gledalcev, se je pod težo odhajajočih navijačev sesulo stopnišče in pod seboj pokopalo na stotine ljudi. Krivdo so pripisali domačemu klubu – Rangersom, tragedija pa je botrovala velikim spremembam pri ureditvah stadionov v Angliji.
